Roman neimenovanega protagonista, komercialnega portretista, ob nepričakovani ločitvi od žene najprej popelje na pohajkovanje po severnih prefekturah Japonske, da bi se – ob novicah o ženini nosečnosti z novim partnerjem – preselil v odročno hišo sredi gozda, kjer je nekoč živel sloviti japonski slikar Tomohiko Amada. Foto: Mladinska knjiga
Roman neimenovanega protagonista, komercialnega portretista, ob nepričakovani ločitvi od žene najprej popelje na pohajkovanje po severnih prefekturah Japonske, da bi se – ob novicah o ženini nosečnosti z novim partnerjem – preselil v odročno hišo sredi gozda, kjer je nekoč živel sloviti japonski slikar Tomohiko Amada. Foto: Mladinska knjiga

Kadar njegov junak na začetku nekaj izgubi in ko se v praznem stanovanju znajde sam, smo lahko prepričani, da nas čaka intrigantna, zelo obsežna, z zgodovinskimi paralelami ter metafikcijskimi poudarki začinjena kurioziteta.

Moje poznavanje Murakamija ni popolno, toda načeloma drži, da daljši kot je njegov roman, boljši je. Do njegovih kratkih zgodb mi ni pretirano mar. Števec Uboja komturja (izvirno je izšel leta 2017) se konča pri dobrih sedemsto straneh in takrat se konča vrtoglava pripoved o ustvarjanju kot terapevtskem procesu, metaforah in idejah, zgodovinski odgovornosti, paralelnih svetovih – in podzemnih jamah kot prostorih skrivnosti in samorefleksije, ki Komturja najočitneje povežejo z Murakamijevo mojstrovino Kronika ptiča navijalca (1995).

Pisateljev opus je dovolj obsežen, da ga bodo določene ideje in teme hote ali nehote povezovale s preteklimi romani. Protagonist, ki ga po šestih letih zakona zapusti žena, junakova nenadna povezanost z najstnico, pa skrivnostna luknja blizu domovanja, nerazložljivi prostor med dvema svetovoma, ob kateri sobiva v strahospoštovanju, je samo pečica detajlov, ki druži Komturja in Kroniko. Komtur je seveda samostojen roman, ki neimenovanega protagonista, komercialnega portretista, ob nepričakovani ločitvi od žene najprej popelje na pohajkovanje po severnih prefekturah Japonske, da bi se – ob novicah o ženini nosečnosti z novim partnerjem – preselil v odročno hišo sredi gozda, kjer je nekoč živel sloviti japonski slikar Tomohiko Amada, oče njegovega prijatelja, ki dementen hira v domu za ostarele.

Zgodba je tako kompleksna in prepletajoča, da jo je skoraj nemogoče artikulirati v enem odstavku. Protagonistovo navidezno podeželsko idilo najprej poruši skrivnostno cingljanje iz gozda, še bolj pa odkritje slikarskega platna na podstrešju, neznane Amadove mojstrovine, ki zastavlja več vprašanj kot odgovorov in ki zgodbo popelje v čas političnega vrenja na Dunaju v času anšlusa in japonske agresije v Nankingu.

Uboj komturja je očarljiva in suspenzivna zgodba, ki nemalokrat prikliče duha Twin Peaksa. Foto: Mladinska knjiga
Uboj komturja je očarljiva in suspenzivna zgodba, ki nemalokrat prikliče duha Twin Peaksa. Foto: Mladinska knjiga

Pojavita se skrivnostni sosed Menšiki kot pobudnik protagonistovega umetniškega preporoda in trinajstletna Marie, ki intrigira tako Menšikija (je njegova hči?) kot protagonista (spominja ga na umrlo dvanajstletno sestro). Medtem se Komtur, lik z Amadovega metaforičnega platna, udejanji kot Ideja in poznejši protagonistov vodič po fantazijskem podzemlju.

Murakamijev karakteristični junak, asocialni slehernik, ljubitelj kuhanja, knjig in zahodne glasbe, je znova človek brez središča in sidrišča, zato mu nenadni dogodki spodnesejo tla pod nogami. Kdo in kaj je Komtur, morilec na Amadovi sliki, ki se mu prikazuje in mu predava o idejah kot pojmih in abstrakcijah? Ima uharica na podstrešju globlji pomen?

Roman je poln zrcalnih motivov in podob, podvajanj in vzporednih dogajanj, okrog protagonista – kot trdi sam – "vzporedno potekata dva podobna procesa", ob katerih me more spregledati usodne povezave med njima, kot npr. ne more "zagrabiti" skrivnostnega Menšikija, ob katerem lahko ugotavlja le to, da ju ne druži to, kar imata oziroma za kar si prizadevata, temveč tisto, "kar sta izgubila, česar nimata več". Uboj komturja je očarljiva in suspenzivna zgodba, ki nemalokrat prikliče duha Twin Peaksa. Kljub nespornim kakovostim pa se mi je prvič zazdelo, da bi Murakami s skrajšavami – še posebej v sklepnem delu – vsem skupaj naredil uslugo.