Delež otrok, ki zaradi večorganskega vnetnega sindroma po covidu-19 končajo na intenzivni terapiji, je v Sloveniji nižji od tujine. Foto: BoBo
Delež otrok, ki zaradi večorganskega vnetnega sindroma po covidu-19 končajo na intenzivni terapiji, je v Sloveniji nižji od tujine. Foto: BoBo

V Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana so doslej zdravili 33 otrok z večorganskim vnetnim sindromom po covidu-19. Vnetje jim je uspelo ustaviti pri vseh in vsi otroci so preživeli. V tujini umre odstotek do dva otrok, ki zbolijo za tem sindromom, je pojasnil predstojnik kliničnega oddelka za otroško alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo pediatrične klinike UKC-ja Ljubljana Tadej Avčin.

Tudi delež otrok, ki zaradi večorganskega vnetnega sindroma po covidu-19 končajo na intenzivni terapiji, je v Sloveniji nižji od tujine. Pri nas se na oddelkih za intenzivno terapijo zdravi okoli 15 odstotkov teh bolnikov, v tujini 20 odstotkov. Razlog za nižji odstotek je po oceni Avčina v dobro razvejani pediatrični mreži na primarni ravni, s čimer se dovolj zgodaj prepoznajo ti bolniki, da jih lahko začnejo dovolj zgodaj zdraviti.

Otroci, ki po prebolelem covidu-19 dobijo večorganski vnetni sindrom, so običajno hospitalizirani dva tedna. Če ne pride do zapletov, je dva tedna dovolj za umiritev vnetja. Zatem jim začnejo postopno zniževati odmerek protivnetne terapije, gre za terapijo s kortikosteroidi, po navadi jih ukinejo v približno šestih tednih od začetka zdravljenja, pri težjem poteku vnetnega sindroma pa po okoli osmih tednih, je povzel Avčin.

Po hospitalizaciji otroke spremljajo trije specialisti

Po odpustu v domačo oskrbo otroke spremljajo trije specialisti ‒ revmatolog, kardiolog in psiholog. Revmatolog vodi zdravljenje sistemske vnetne bolezni. Kardiolog te bolnike spremlja, ker je v kar 90 odstotkih prizadeto srce. Zato potrebujejo zdravila, ki razbremenijo srce in olajšajo črpanje krvi. Ta zdravila mali bolniki običajno prejemajo od štiri do šest mesecev po začetku vnetnega sindroma. A so zaradi vnetnega sindroma prizadeti tudi drugi organi, najpogosteje trebušna slinavka in jetra, redko pljuča in ledvice.

Najmlajši bolnik z večorganskim vnetnim sindromom, ki so ga obravnavali v UKC-ju Ljubljana, je bil star pet mesecev, najstarejši 18 let. Foto: BoBo
Najmlajši bolnik z večorganskim vnetnim sindromom, ki so ga obravnavali v UKC-ju Ljubljana, je bil star pet mesecev, najstarejši 18 let. Foto: BoBo

Te otroke in mladostnike spremlja tudi psiholog, ki opravi vrsto preiskav, da preveri njihove kognitivne funkcije ‒ spomin, koncentracijo in morebitne motnje pozornosti. Nekateri otroci in mladostniki, ki so jih obravnavali v UKC-ju zaradi večorganskega vnetnega sindroma, so namreč pozneje imeli težave s pozornostjo in koncentracijo, zaradi česar so imeli težave v šoli. Kakšne so te posledice za kognitivno stanje otrok, na dolgi rok, še ni jasno, saj tovrstnih analiz in raziskav še ni na voljo, je pojasnil Avčin.

Tudi dolgoročni učinki vnetnega sindroma na druge organe niso popolnoma jasni, a za zdaj kaže zelo dobro, je dejal Avčin. "Pri vseh bolnikih, ki so jih zdravili v UKC-ju, smo lahko v pol leta ukinili najmočnejša protivnetna zdravila, pri večini tudi vsa podporna zdravila za organe. Izhod zdravljenja je celo boljši, kot nas je skrbelo na začetku, če primerjam z drugimi vnetnimi sistemskimi boleznimi," je povedal.

Brez enotnega mnenja glede cepljenja otrok po vnetnem sindromu

Mali bolniki z večorganskim vnetnim sindromom imajo redne preglede pri specialistih na tri mesece, kakšna dinamika bo v prihodnje, pa bodo dorekli jeseni. Doreči pa bodo morali tudi, ali bodo te otroke cepili proti covidu-19 ali ne. Po šestih mesecih po sindromu namreč ti otroci še imajo protitelesa, a njihova raven izrazito pada. Če bodo ti otroci cepljeni, bo cepljenje proizvedlo zaščitna protitelesa, ne vedo pa, ali bi lahko ta protitelesa sprožila imunski odziv.

"Teoretično bi lahko tudi cepljenje pri tej podskupini otrok sprožilo čezmerni imunski odziv. Vsekakor pa si ne bi želeli, da bi znova prišli v stik z virusom, ki bi najverjetneje sprožil ta čezmerni odziv. Živ virus je večje tveganje kot cepljenje. Če bi se epidemija po nekem čudežu popolnoma umirila, bi pri teh bolnikih odložili cepljenje. Če pa bo epidemija še obsežna in bo velika verjetnost, da pridejo ponovno v stik z virusom, je verjetno pri tej skupini bolnikov cepljenje manjše zlo," je pojasnil. Prav zato je poudaril pomen širšega cepljenja proti covidu-19 v družbi, da virus ne kroži. Podatkov v literaturi, kaj cepljenje povzroči pri otrocih in mladostnikih po večorganskem vnetnem sindromu, še ni. Prav tako v stroki še ni enotnega mnenja, ali in kdaj te otroke cepiti, je še pojasnil Avčin.

Najmlajši bolnik z večorganskim vnetnim sindromom, ki so ga obravnavali v UKC-ju Ljubljana, je bil star pet mesecev, najstarejši 18 let. Z zmanjšanjem epidemije zdravijo tudi manj otrok s temi težavami, tako so maja zdravili le enega bolnika z večorganskim vnetnim sindromom. Takšen sindrom lahko prizadene tudi odrasle, a bistveno redkeje. "Verjetno je to povezano z načinom odziva otroškega imunskega sistema v razvoju, ki se lahko tako burno odzove. Kot če bi zadrževal vodo in bi se ta počasi izlivala čez, v nekem trenutku pa jez popusti in pride do velike poplave. Tako je s tem vnetjem," je ponazoril Avčin.