Philibert je ob prejemu nagrade povedal, da je ganjen, da je dokumentarec končno priznan kot umetniško delo. "40 let sem se boril, da bi ga videli tako."

"Pacienti in psihiatrija so vedno stigmatizirani. In vedno se jih gleda skozi prizmo nasilja. Želel sem razbiti za kliše in pokazati, kako človeški so. Upam, da bo to pripomoglo k dvigu ozaveščenosti družbe," je dejal po prejemu nagrade.

Nagrado žirije je prejel portugalski film Mal viver Joaa Canija, veliko nagrado žirije pa nemški film Rotter Himmel Christiana Petzolda. Srebrnega medveda za najboljšo režijo je prejel Francoz Phillipe Garrel za film Le grand chariot.

Za najboljšo igro v glavni vlogi je srebrnega medveda prejela deklica Sofia Otero za vlogo v španskem filmu 20.000 especies de abejas, za najboljšo igro v stranski vlogi pa je srebrnega medveda prejela Thea Ehre za nemški film Bis ans Ende der Nacht.

Pod najboljši scenarij se je po odločitvi žirije podpisala Angela Schanelec za film Music.
Srebrni medved za izjemni umetniški dosežek je šel filmu Disco boy oziroma francoski direktorici fotografije Helene Louvart.

V kategorijah najboljši kratki film je bil nagrajen francoski film Les chenilles avtorjev Michelle in Noel Keserwany, za najboljši dokumentarec pa je bil razglašen mehiško-nemški film El Eco Tatiane Huezo.

V filmu ni vedno jasno, kdo je pacient in kdo zaposleni

Kot je na novinarski konferenci ob predstavitvi filma še pred podelitvijo nagrad povedal priznani dokumentarist Philibert, se s kamero pogosto lažje približa ljudem in tako premaga lastne strahove. Dokumentarne filme posname zato, da bi sam kaj bolje razumel, nikoli pa, da bi se postavil nad druge in tolmačil svet. To ga nemara druži tudi z zaposlenimi na Adamantu, ki ljudi ne obravnavajo pokroviteljsko, kot paciente, temveč z njimi z veliko mero zanimanja in razumevanja delijo skupni čas.

V filmu ni vedno jasno, kdo med njimi je pacient in kdo zaposleni, prav tako gledalec v nobenem primeru ne izve za diagnoze. Gre za skupnost, ki ni odrinjena na obronke mesta in že s tem stigmatizirana, ampak kot del uradne bolnišnice deluje sredi prestolnice, ob vodi, v leseni arhitekturi in z neobvezujočim programom.

Obiskovalci se lahko udeležijo delavnic, pijejo kavo, se družijo, obiščejo filmski večer, pomembno je, da so vključeni in soodločajo o poteku dneva. Nikoli se ne smejo počutiti instrumentalizirane, kar je nekaj, čemur je sledil tudi režiser.

Kot je povedal novinarjem, ga ne zanima morebitni ekshibicionizem uporabnikov storitev, še manj, da bi jih snemal, ko niso v dobrem trenutku. Philibert je želel, da je film od vseh in da gre za sodelovanje, kar je navsezadnje tudi osnovni namen dnevnega centra. Vodilo je, da ljudi druži človečnost v vseh svojih obrisih in da se skupnosti na Adamantu ne idealizira. Kot je napovedal režiser, so uporabniki že zelo neučakani, da vidijo film.

Projekcija bo čez dva tedna prav tam, na Seni, poročal pa jim bo tudi, kako je bilo na Berlinalu.