Foto: Netflix
Foto: Netflix

Za Seaspiracyjem stoji produkcijska ekipa, ki je leta 2014 postregla že s Cowspiracyjem, ki prihaja do praktično identičnega zaključka – uživanje mesa ni samo etično vprašljivo, ampak uničuje planet, zato se moramo v dobro slednjega mesu odreči. Seaspiracy fokus obrne na oceane in po nekaj zavajajočih preusmeritvah pozornosti gledalca v obliki kratkotrajnega pogroma nad plastičnimi slamicami kmalu najde pravega krivca za pustošenje morja – ribolov.

Seaspiracy se je, potem ko je konec marca pristal na največjem spletnem ponudniku vsebin, naglo zavihtel med najbolj gledane v vrsti držav po svetu in sprožil burne razprave. Na eni strani aktivisti za pravice živali, že prepričani vegani in gledalci, ki sicer ribe uživajo, a so se po Seaspiracyju začeli spogledovati z alternativno prehrano, na drugi pa – no, skoraj vsi ostali, vključno z nekaterimi, ki se v dokumentarcu pojavijo, a trdijo, da so njihove izjave vzeli iz konteksta.

Razjarjeni so ribiči in predstavniki ribiške industrije, ogorčene so organizacije, ki spodbujajo trajnostni ribolov, saj dokumentarec v bistvu gladko razglasi, da trajnostni ribolov ne obstaja, avtorjem pa je, takole mimogrede, uspelo stopiti na žulj tudi družbenim borcem, saj v slogu belopoltega pravičnika na privilegiranem položaju skoraj celotno azijsko skupnost prikaže kot nazadnjaške barbare, prezre pa, da so ribe in ribolov za mnoge revnejše obalne skupnosti Afrike, Azije in Latinske Amerike edini vir preživetja.

Ali Tabrizi v prodajalni v Hongkongu, kjer plavuti morskega psa uporabljajo za juho. Foto: Netflix
Ali Tabrizi v prodajalni v Hongkongu, kjer plavuti morskega psa uporabljajo za juho. Foto: Netflix

Od juhe iz plavuti morskega psa do pokola kitov na Ferskih otokih

Vse to v 90-minutnem filmu. V 90 minutah Aliju Tabriziju, režiserju in prvoosebnemu pripovedovalcu dokumentarca, uspe tudi gledalcu predstaviti cel obseg različnih sovražnikov, ki pretijo morju (in svetu), od že omenjenih slamic do zloglasnega lova na delfine v zalivu Taiji, od prilova do trajnostnih certifikatov, ki to niso, od krvavega lova na kite na Ferskih otokih do lova na najbolj cenjenega tuna na Japonskem.

Kitovo meso - delikatesa ali krvavi plod kitolova?

Od prav nič ekoloških ribogojnic do morskih psov, ujetih v odvržene ribiške mreže, od afrodiziaka plavuti morskih psov do sašimija modroplavutega tuna, od industrije škampov na Tajskem, ki jo poveže z novodobnim suženjstvom, ter ribolova na črno, ki ga poveže s trgovino z belim blagom in mamili, do izčrpavanja vzhodne obale Afrike, ki ga poveže s piratstvom na morju in – ebolo, za kar so potrebne posebne miselne akrobacije.

Tabrizi preskakuje od rodne Anglije do Japonske, kamor se odpravi v slogu zahodnega tajnega agenta na skrivaj snemat lov na delfine, od ribje tržnice v Tokiu, kjer prodajajo tune po rekordnih cenah, do Hongkonga, kjer znova razburja ribje trgovce s svojim snemanjem brez ustreznih dovoljenj, do Tajske, kjer gledalcu pravzaprav pove, da ga lahko (tudi tu) ubijejo, ker snema ta "skrajno nevarni" film.

Za konec pa prihrani še najbolj naturalistične kadre tradicionalnega poboja kitov (grindadráp) na Ferskih otokih, čeprav lokalni kitolovec poda pronicljiv uvid o hinavščini ljudi, ki kritizirajo kitolov, medtem ko se mastijo z ocvrtimi piškami. Kot pravi, raje pokonča enega kita kot pa 2.000 piščancev, kar je ekvivalent mesne mase, saj da ima zanj vsako življenje enako vrednost.

Tabrizi na Ferskih otokih, kjer še vedno izvajajo tradicionalni lov na kite. Foto: Netflix
Tabrizi na Ferskih otokih, kjer še vedno izvajajo tradicionalni lov na kite. Foto: Netflix

Industrija rakcev, zgrajena na človeških življenjih

Seaspiracy se ne trudi zares s celostnim in poglobljenim vpogledom v teme, ki so vsaka zase tako kompleksne, da bi si zaslužile svoj dokumentarni film. Niti se ne trudi, da bi prikazal vse plati problematike.

Morski sadeži iz Tajske - plod (otroškega) suženjskega dela

Tabrizi stavi na učinek šoka, pa še ta ne bo učinkoval na tistih, ki so v vseh teh letih dejansko odprli en resnejši časnik ali TV-program.

Tajska in Katar - legli sodobnega suženjstva

Tabrizi skuša prikazati, kot da je prvi, ki nam je razkril vsako leto dobro ovekovečen lov na delfine v zalivu Taiji, japonsko kljubovanje mednarodni skupnosti s kitolovom, od krvi rdeče obale Ferskih otokov, in da če kilogram rakcev iz Tajske stane 2 evra, delovna sila verjetno ni plačana po skandinavski minimalni plači.

"Če te je strah umreti, pojdi domov," mu svetuje eden od sogovornikov na Tajskem, insajderjev tamkajšnje zloglasne, 7 milijard dolarjev vredne industrije rakcev, "krvavih rakcev", ki jo poganja tudi prisilno delo na ladjah, pri čemer delavci, večinoma iz sosednjih revnejših Mjanmara in Kambodže, v nečloveških razmerah delajo tudi po 20 ur skupaj, vklepajo jih v verige, neposlušne pa naj bi nemalokrat preprosto vrgli v morje. Nekateri med njimi so pobegnili šele po več letih takega suženjskega dela.

Industrijski ribolov pospešeno prazni morja in z invazivnimi vlečnimi mrežami uničuje morski ekosistem. Foto: Netflix
Industrijski ribolov pospešeno prazni morja in z invazivnimi vlečnimi mrežami uničuje morski ekosistem. Foto: Netflix

Igra (in manipulacija) številk

Tabrizi, ki pri 27 letih kaže nedolžnost in naivnost osnovnošolca, ki je prvič slišal, da sužnjelastništvo ni samo poglavje v zgodovinskih učbenikih, in namerava oceane sprva rešiti s telefonskim nadlegovanjem okoliških restavracij, naj se znebijo slamic, nalogi posneti dokumentarni film tako zahtevne tematike, absolutno ni dorasel.

Fant, ki se je nad delfini navdušil v Seaworldu in sanjal, da bo, ko odraste, angleška inkarnacija Jacquesa Cousteauja, se snemanja loti, kot bi se lotil kakega šolskega projekta – z veliko entuziazma, zgrešenih predstav o svetu, pomanjkanjem znanja (njegov najpogosteje izrečeni stavek je "Kako to, da še nikdar nisem slišal za to?"), z nahrbtnikom in pleteno čepico na glavi, čezmernim občutkom lastne pomembnosti, popolnim nepoznavanjem tujih kultur in tradicij ter kompenziranja odsotnosti globine z drdranjem numeričnih analogij, ki vžgejo točno samo še pri njegovi generaciji in tistih brez sposobnosti prostorske in merske predstave.

Kontroverzen lov na tjulnje ali kakšen okus ima "teletina iz oceana"?

Denimo tista, da vsako minuto v morje odvržemo za en tovornjak plastike, ki potem razpade na manjše koščke, ki jih je zdaj že 500-krat toliko kot zvezd v Mlečni cesti. Pa da ribiška industrija v Mehiškem zalivu uniči več živali dnevno, kot jih je poginilo v razlitju nafte s ploščadi Deepwater Horizon v petih mesecih. In da gojenje lososov na Škotskem vsako leto proizvede toliko organskih odpadkov kot celotno prebivalstvo Škotske. Pa da subvencije za ribolov po vsem svetu znašajo 35 milijard dolarjev, kar da je točno toliko, kot bi jo potrebovali, da premagamo lakoto. Pa da bodo svetovni oceani s takim tempom izčrpavanja do leta 2048 prazni.

Težava takega pavšalnega opletanja s številkami je, da jih, kar je precej neresno za produkcijsko in distribucijsko hišo take ravni, nihče ni preveril. In mnogi so se zapičili prav v to navedbo o praznih oceanih do leta 2048, ki bi bila, če bi bila točna, alarmantna – a gre v resnici za napačno interpretacijo danes že zastarelega članka v reviji Science iz leta 2006.

Avtorji članka so v njem zapisali, da bodo do leta 2048 svetovne zaloge rib tako izčrpane, da bodo ribiči lovili manj kot 10 odstotkov rekordnih zgodovinskih ulovov. In v morjih po vsem svetu je na tisoče takih ribjih populacij, ki so zdesetkane, a niso izumrle in si lahko z regulacijo opomorejo. In že tri leta po objavi članka, leta 2009, so ti isti avtorji svojo črnogledo napoved preklicali in radostno oznanili, da bodo leta 2048 organizirali veliko morsko roštiljado, tako polna bodo takrat še morja.

Tabrizijev post-festum zagovor? “Nismo znanstveniki, niti nismo trdili, da bi bili. Kljub določeni zmedi glede te dotične projekcije je dejstvo, da zaloge rib v morjih resno upadajo.”

Kit, zapleten v eno od
Kit, zapleten v eno od "mrež duhov". Foto: AP

Če izumrejo kiti, izumre ocean

Tabrizi v filmu nenehno postavlja sebe v ospredje, z mešanico amaterskega raziskovalnega novinarja, gverilskega filmarja in zvedavega šolarčka se filma loti z navidezno "preprosto" agendo – ustaviti ljudi, da bi še naprej uporabljali plastiko, kot pove s popolnoma iskreno naivnostjo. K tej "preprosti misiji" ga spodbudijo pretresljivi posnetki naplavljenih kitov z želodci, polnimi plastike, ob katerih se zave, kako velik in škodljiv vpliv ima človek na ocean in naš planet. "Če izumrejo kiti, izumre ocean. In če izumre ocean, izumremo tudi mi," pravi.

A njegova osredotočenost na plastiko ne traja dolgo, po nekaj neuspešnih poskusih, da bi zgolj s pasivno-agresivnimi klici prepričal celotno industrijo, da se odreče plastičnim slamicam, iz poročil odkrije, da na Japonskem še vedno lovijo kite in da kitolov "ni nekaj, o čemer bi samo brali v zgodovinskih knjigah". To ga tako presune, da odloži svojo vrečo, v katero nabira plastenke po lokalni plaži, in jo zamenja za popotniško malho in stojalo ter poleti na jug Japonske, da bi ujel te barbarske zlikovce na delu.

Lov na delfine v zalivu Taiji na Japonskem. Foto: EPA
Lov na delfine v zalivu Taiji na Japonskem. Foto: EPA

Njegov cilj je zaliv Taiji, čeprav mu je rečeno, da bo praktično likvidiran, če ga ujamejo tam, japonska tajna policija pa naj bi ga zasledovala od trenutka, ko pristane na njihovih tleh. Kljub temu mu uspe z vzpetine nad zalivom dobiti precej kilav pogled na vsakoletni lov, a se nato ob umiku praktično spotakne čez nalovljene tune, ki jih na Japonskem prodajajo po vrtoglavo visokih cenah, Tabrizi pa celotno zadevo prikaže, kot da bi ravnokar odkril množično grobišče v Ruandi.

Po nekaj minutah tarnanja nad perverzno dragimi sušiji mu pozornost ukrade druga azijska delikatesa, plavuti morskega psa, ki jih v kitajski kuhinji uporabljajo za juho, ki velja za posebno specialiteto.

Zato poleti v Hongkong, ravno za toliko časa, da ga še tam naderejo, ko snema brez dovoljenja, zato preizkusi svojo "vohunsko kamero" in postreže s statistiko, da vsako uro ubijemo 11.000‒30.000 morskih psov, od tega skoraj polovico kot prilov in se jih kot take zavrže (opomba: tudi podatke Seaspiracyja glede prilova je stroka ovrgla, res je sicer, da je pri ribolovu okoli 48 odstotkov ujetega prilov, a se ta ne zavrže, ampak se dejansko večina proda, zavrže pa se le 10 odstotkov).

Seaspiracy med drugim postreže s podatkom, da je do 11.446 morskih psov vsako uro ubitih kot prilov. Foto: Netflix
Seaspiracy med drugim postreže s podatkom, da je do 11.446 morskih psov vsako uro ubitih kot prilov. Foto: Netflix

Rešitev ‒ veganstvo.

Nekje po 20 minutah ribarjenja v kalnem Seaspiracy razkrije karte in pride do zaključka, da je sicer industrija plavuti morskih psov slaba, da pa je uživanje rib še slabše, ker plavuti morskega psa jedo le v Aziji, ribe pa po vsem svetu. "Ljudje imajo tako radi delfine, a ne vedo, da so, ko jedo ribe, dejansko celotno populacijo delfinov obsodili na smrt," pove Lamya Essemlali, francoska okoljska aktivistka, članica naravovarstvene organizacije Sea Shepherd, ki tezo podkrepi s podatkom, da na atlantski obali Francije pogine do 10.000 delfinov kot rezultat prilova – desetkrat več kot v tako zelo zloglasnem Taijiju.

Ni plastika tista, niti posamezni letni pokoli v zalivih odročnih predelov sveta ne, komercialni ribolov je pravi ubijalec oceanov – in mi kot konzumenti morske hrane. 300.000 delfinov in kitov je letno ubitih kot prilov, opozarja Tabrizi, ki med dokumentarcem vztrajno kot skoraj edino dobro silo v vsem tem omenja že omenjeni Sea Shepherd s svojo politiko potapljanja ribiških ladij. Pri tem življenja (še?) ni izgubil noben član posadke, poudari filmar, ki tako upravičuje njihove radikalne in nezakonite akcije.

V Seaspiracyju je ribolov predstavljen kot ultimativno negativen, po drugi strani pa ob vsej kakofoniji številk in poenostavljenih grafov ni niti ene omembe vpliva podnebnih sprememb in segrevanja ozračja na oceane. Avtorji skušajo na vse pretege razbliniti še zadnje romantične predstave, ki bi jih morda gojili o ribolovu, industrijo kot neko homogeno celoto, brez razlikovanj med industrijskim ribolovom množičnega obsega in malim priobalnim ribolovom, ključnim za preživetje lokalnih skupnosti, pa prikazati kot "stroj za ubijanje", kot se izrazijo.

Izjaviti, da so si morske živali v petih mesecih izlivanja nafte iz Deepwater Horizona v Mehiškem zalivu leta 2010 dejansko opomogle, ker se takrat tam ni lovilo rib, je precej sprevržena izjava.

Foto: Netflix
Foto: Netflix

Slamice ‒ pljunek v morje

Po drugi strani Seaspiracy omeni tudi nekaj pomembnih iztočnic, ki so zagotovo ne le vredne razmisleka, ampak bi si zaslužile svoj dokumentarni film. Kot denimo tista, kaj dejansko predstavlja Veliko pacifiško cono smeti, območje razmeroma visoke koncentracije človekovih odpadkov znotraj oceanskega vrtinca na severnem delu Tihega oceana, pretežno plastičnih drobcev. Točno velikost območja je težko oceniti, ocene se gibljejo od 700.000 pa vse do 15.000.000 kvadratnih kilometrov, kar je velikost Rusije. Tudi ocene o gostoti so nezanesljive in se med seboj močno razlikujejo, od 80 milijonov ton odpadkov pa vse do 150 (Seaspiracy navaja to zadnjo številko).

Ribiške mreže, tihi ubijalci oceanov, kot novi prodajni izdelki

Film izpostavlja podatek, ki sicer ni tako skrit in nedostopen, kot to predstavlja Tabrizi ‒ da kar 46 odstotkov odpadkov Velike pacifiške cone smeti sestavljajo ribiške mreže, t. i. mreže duhov, kot pravijo odvrženim ali izgubljenim ribiškim mrežam, ki nato prosto lebdijo po morju ter se vanje zapletajo in v njih poginjajo živali, bili so tudi primeri, ko so se vanje ujeli potapljači.
"Vsi govorijo o reševanju oceanov s prenehanjem uporabe plastičnih vrečk, slamic in plastičnih embalaž za enkratno uporabo. To je pomembno, a ko se odpravimo na morje, to ni nujno tisto, kar tam najdemo," so denimo leta 2019 ugotavljali pri naravovarstveni organizaciji Ocean Cleanup.

Tabrizi, ki je še 45 minut prej v filmu reševal svet z vojno napovedjo slamicam, na tej točki jasno pove, da so slamice – dobesedno – pljunek v morje v primerjavi s precej večjo problematiko, o kateri se dejansko, ko govorimo o reševanju morij, ne govori veliko – izgubljeni ribiški opremi. Še več – plastične slamice, proti katerim se vodijo tako obsežne kampanje, dejansko predstavljajo le 0,03 odstotka vse plastike, ki vstopa v oceane.

A kot opozarjajo kritiki filma, kot je morski biolog Daniel Pauly, je izjava, da plastične odpadke v morju v veliki večini predstavlja zavržena ribiška oprema, močno zavajajoča. To naj bi bilo do neke mere res v 80. letih, še posebej v Severnem Tihem oceanu, danes pa okoli 80 odstotkov plastike v morjih predstavlja plastika, ki jo zavržemo na kopnem. In čeprav so t. i. mreže duhov resna težava, je prav tako problematično, da ustvarjalci filma poskuse, da bi zmanjšali vnos kopenske plastike v morja, odpravijo kot trivialne, opozarja Pauly.

Morje odpadkov. Foto: Netflix
Morje odpadkov. Foto: Netflix

Je trajnostni ribolov zgolj iluzija?

Ena od pomembnih tem, ki jih predstavi Seaspiracy, je regulacija na morju, o kateri se veliko govori, a kot pokaže film, je manj kot odstotek svetovnih morij in oceanov dejansko reguliranih, saj tudi na območjih, ki so označena za zaščitena, v več kot 90 odstotkih še vedno dovoljujejo ribolov.

"Številni "morski rezervati" so totalna farsa, saj v njih še vedno dopuščajo industrijski ribolov. V EU-ju je v t. i. zaščitenih območjih celo več invazivnega ribolova z vlečnimi mrežami kot v nezaščitenih," piše Guardianov kolumnist in okoljski aktivist George Monbiot, ki se tudi pojavi v filmu. "T. i . trajnostna morska hrana je pogosto daleč stran od tega. Komercialni ribolov je največji vzrok pogina in upada morskih živali. Poleg tega je lahko tudi izjemno krut do ljudi –široko razmahnjeno so suženjstvo in druga groba izkoriščanja delovne sile."

Ena najbolj drznih tez v filmu – in tista, ki je morda najbolj razburkala tako ribiško skupnost kot organizacije, ki si prizadevajo za usmeritev v trajnostni ribolov ‒ je, da je celoten koncept trajnostnega ribolova dejansko utopičen. Da gre pri oznakah "trajnostno" dejansko zgolj za marketinško floskulo, za katero pa ne stoji ne učinkovit mehanizem nadzora ne kakšna iskrena predanost organizacij, ki to zagovarjajo oz. si za to prizadevajo. Gredo pa še dlje, ko dejansko namigujejo, da gre pri certifikatih, kot sta "trajnostni ribolov" in "delfinom varen ribolov", za zaroto v prid ribiški industriji.

Seaspiracy ribolov jemlje kot eno homogeno celoto, brez razlik med komercialnim ribolovom, ki dejansko povzroča ogromno škode, in prioabalnim, ki pomeni vir preživetja za številne obalne skupnosti Azije, Latinske Amerike in Afrike. Foto: Reuters
Seaspiracy ribolov jemlje kot eno homogeno celoto, brez razlik med komercialnim ribolovom, ki dejansko povzroča ogromno škode, in prioabalnim, ki pomeni vir preživetja za številne obalne skupnosti Azije, Latinske Amerike in Afrike. Foto: Reuters

Očitki jemanja izjav iz konteksta

To teorijo avtorji filma podkrepijo z domnevno inkriminatornim pogovorom z Markom Palmerjem iz Mednarodnega projekta morskih sesalcev (IMMP), ki poteka pod okriljem Earth Island Instituta, ki ga Tabrizi sprašuje, ali lahko zagotovi, da pri njihovem trajnostnem lovu na tune ni bil ubit niti en delfin kjer koli na svetu.

"Odgovoril sem, da v življenju ni 100-odstotnih zagotovil, da pa nam je uspelo močno znižati število plovil, ki lovijo delfine, da smo vzpostavili vrsto predpisov in da je število ubitih delfinov izjemno nizko," je povedal Palmer za Guardian. "Film je vzel mojo izjavo iz konteksta, da bi prikazal, da ni nobenega nadzora in da ne vemo, ali je pri lovu na tune ubit tudi kak delfin. To preprosto ni res."

David Phillips, direktor IMMP-ja, pravi, da se je film odločil, da "grobo popači in napačno prikaže" cilje znamke. "Naš program za varen lov tunov brez poškodovanja delfinov je odgovoren za največji upad smrti delfinov zaradi ribiških plovil za lov na tune v zgodovini. Stopnjo postranskega ubijanja delfinov nam je uspelo zmanjšati za več kot 95 %, kar pomeni, da vsako leto obvarujemo več kot 100.000 delfinov," je dejal.

Predstavniki organizacij, ki se ukvarjajo s trajnostnim ribolovom in/ali njegovo promocijo, filmu priznavajo zasluge, da je pritegnil pozornost na "znane težave", ki jih ima ribiška industrija, da pa močno zavaja s trditvami, da ne obstaja trajnostni ribolov.

Merila za pridobivanje certifikatov "trajnostnega", "ekološkega", "biodinamičnega" in podobnega na vseh področjih živilske industrije, ne le pri ribolovu, so dejansko pogosto ohlapnejša, kot bi si predstavljali, nadzor pa vprašljiv. V času, ko je malce tudi modna potrošnja vsega z oznako "eko" in "bio", je vsekakor na mestu vprašanje – pa je res?

Kot je denimo pri vinu postalo precej preprosto pridobiti ekološki certifikat, pa to ne pomeni, da ima to vino kaj dosti manj dodatkov kot t. i. konvencionalno, se tudi trajnostni ribolov sliši bolje kot pogosto poteka v praksi. A Seaspiracy se ne poglablja v nianse ter ne dopušča možnost boljših in slabših praks – za Tabrizija je trajnost, ko gre za ribolov, oksimoron, prakse naj ne bi nihče zares nadzoroval, za to zadolžene opazovalce pa s svojimi somislečimi sogovorci (večina iz Sea Shepherda) de facto odpravi kot podkupljene. No, vsaj tiste, ki niso zaradi svojega dela umorjeni, kot je bila filipinska opazovalka Gerlie Menchie Alpajora, kot nam prikaže z animirano poustvaritvijo umora.

Foto: AP
Foto: AP

"Več škode kot koristi"

Odzivi gledalcev ter različnih struj, organizacij, lobijev in filmskih kritikov na Seaspiracy so bili tako burni, da je prihajalo do dejanskih fizičnih groženj med aktivisti s Sea Shepherdom na eni strani in predstavniki ribiške industrije na drugi. In pri kar nekaj številkah, s katerimi Tabrizi tako rad opleta, so bile vložene zahteve za popravek, ker omenjene številke preprosto niso držale. Kot recimo tudi tista, da potrebujejo v ribogojnicah "od 5 do 20 kilogramov rib v obliki krme za en kilogram lososa". Po pritožbi BioMara, vodilnega proizvajalca trajnostnih krm na svetu, je Netflix prisilil avtorje Seaspiracyja, da to navedbo prekličejo – je pa še vedno v filmu.

Naslovi v različnih svetovnih medijih so dovolj zgovorni. "Seaspiracy: Poziv k ukrepanju ali sredstvo dezinformiranja?" (Forbes), "Netflixov dokumentarec obtožen izkrivljanja s strani sodelujočih" (Guardian), "Kje vse Seaspiracy zgreši, ko gre za ribolov ‒ pojasnjuje morski biolog" (Vox), "Preverjanje dejstev pri Seaspiracyju: Morski ekolog ovrgel sporni Netflixov dokumentarec" (Inverse), "Ne glejte Netflixovega Seaspiracy" (Gizmodo) in "Seaspiracy dela več škode kot koristi" (Hakai).

Očitki segajo od tistih glede popolnoma obrtniških in filmarskih prijemov, do precej resnejših, kot so trganje izjav intervjuvancev iz konteksta, poenostavljanje, napačne interpretacije znanstvenih člankov, selektiven prikaz dejstev, rasizem, belopolta samopravičnost, poskusi indoktrinacije in čista fabrikacija določenih numeričnih navedb.

"Poplava neresnic"

Recenzentka New York Timesa tako piše, da retorični slog filma s Tabrizijevimi vložki in napeljujočimi vprašanji sogovornikom "pogosto spominja na ceneno imitacijo udarnega preiskovalnega novinarstva" ter da se posamezni prebliski pojavijo le na kratko, preden "se utopijo v morju dvomljive zarotniške logike".

Daniel Pauly, vodja raziskovalnega projekta Sea Around Us na Univerzi v Britanski Kolumbiji, je v Voxu zapisal, da film "izpostavlja pomembno poanto, da je industrijski ribolov prepogosto popolnoma ušel z vajeti, včasih meji že na kriminalno dejavnost, ki jo je treba obrzdati in regulirati". Da pa prav tako to sporočilo spodkoplje s "poplavo neresnic", "uporabo vprašljivih tehnik intervjuvanja, antiazijskih krilatic, krivi pa nevladne organizacije, ki skušajo stvari popraviti, namesto, da bi odgovornost terjal od industrije in korporacij, ki problem dejansko povzročajo".

"Še huje, naracijo o uničevanju oceana izkrivi tako, da nas, naročnike na Netflix po vsem svetu, privede do zaključka, da lahko rešimo ocean samo, če postanemo vegani. S tem Seaspiracy spodkoplje svojo izjemno potencialno moč – prepričati ljudi, da bi si s skupnimi močmi prizadevali za spremembo politik in pravil, ki bi obrzdala to industrijo, ki vse prepogosto nekaznovano krši zakone." Pauly sklene, da prav zaradi tega Seaspiracy "dela več škode kot koristi" in da bi bil boljši naslov za film "Marija Antoaneta gre na morje".

Foto: AP
Foto: AP

"Novinarstvo najslabše vrste"

Podobno sta film pokritizirali naravoslovni publikaciji Earther (Gizmodo) in Hakai, ki so ju močno zmotili ton in točnost filma, predvsem pa Tabrizijeva namigovanja, da o temnih plateh ribolova, kitolovu in lovu na delfine nihče ne poroča. "Če bi Tabrizi katero koli od teh tem preučil bolj poglobljeno, bi odkril, da novinarji že leta pokrivamo tovrstne zgodbe, pa nismo tako spolirali vsebine, da ne bi ostalo nič od nians," so zapisali pri Hakaiu, ki Tabriziju očitajo, da je v svojem besnem iskanju enega samega krivca za vse težave oceanov sveta zreduciral kompleksen preplet družbenih, političnih in okoljskih dejavnikov na skrajno poenostavljeno narativo.

"Čeprav film zavaja gledalce s pretirano poenostavljeno znanostjo, je resnična škoda, ki jo dela, da ignorira zgodovino, kulturo in sistemske neenakosti, prepletene z zaščito oceanov, ter navrže, da bi se vse okoljske težave oceana dalo rešiti na en sam način – prenehanjem uživanja celotne morske hrane, brez zavedanja, kaj bi to pomenilo za ljudi. Ta predlagana rešitev ni le nepopolna, ampak lahko povzroči resno škodo," piše Hakai. "Ocean ne podpira le privilegiranih ljudi, ki imajo sredstva in zmožnosti, da morsko hrano popolnoma odstranijo iz svoje prehrane."

Bryce Stewart, morski biolog z univerze v Yorku, je film označil za "novinarstvo najslabše vrste". "Končno pogledal Seaspiracy. Ali poudarja vrsto šokantnih in pomembnih problematik? Absolutno. Ampak ali je hkrati tudi zavajajoč? Da, od prve minute dalje. Redno pretirava in dela povezave, kjer jih ni. To je novinarstvo najslabše vrste. Ljudje bodo filmu ali popolnoma verjeli in se odzvali pretirano ali pa bodo zlahka ovrgli nekatere od izjav v filmu, s čimer bodo tudi zadeve, ki so dejansko resnične, odpravili kot izmišljotine. Zaradi tega menim, da film dela več škode kot koristi," je tvitnil.

Tabrizi na kratko izpostavi tudi problematiko izčrpavanja morja ob vzhodni afriški obali, pri čemer je veliki negativec v zgodbi (tudi) EU. Foto: AP
Tabrizi na kratko izpostavi tudi problematiko izčrpavanja morja ob vzhodni afriški obali, pri čemer je veliki negativec v zgodbi (tudi) EU. Foto: AP

Azijci negativci, belci rešitelji

Številne je zmotila tudi nekakšna pritlehna vilifikacija Azijcev v filmu in podajanje sodb z neokolonialnega položaja belega rešitelja. "Sit sem teh premis, v katerih so 'slabi fantje' v veliki večini Azijci, 'žrtve' pretežno temnopolti in rjavi, 'dobri fantje', ki vse skupaj povezujejo in rešujejo ocean, pa v veliki večini belci," je tvitnil Francisco Blaha, nekdanji ribič in morski znanstvenik, zdaj pa svetovalec za ribolov. Kasneje je vse tvite, povezane s Seaspiracyjem izbrisal, potem ko so ga v organizirani akciji napadli privrženci Sea Shepherda in mu grozili.

Profesorica Christina Hicks, okoljska znanstvenica na univerzi Lancaster University, ki so jo intervjuvali za film, je po ogledu tvitnila: “Skrajno zoprno, ko odkriješ, da si se pojavil v filmu, ki tako grobo kritizira industrijo, ki jo ljubiš in si ji posvetil celo kariero." Tabrizi na to odgovarja, da je hvaležen za prispevek Hicksove in da je "škoda", da se počuti, kot se, a da je "nerealistično" pričakovati, da se bodo vsi strinjali z zaključki njegovega filma.

Foto: Netflix
Foto: Netflix

Med tistimi, ki se s takimi zaključki, namreč, da je rešitev v ribji abstinenci, ne strinjajo, je tudi Oceana, nevladna organizacija, ki se bori za zaščito oceanov. Tudi Oceana filmarjem očita, da so izkrivili izjavo njihovega uslužbenca v filmu, ob katerem je izpadlo, da nima definicije trajnosti.

"Izbrati, da se boš vzdržal uživanja morske hrane, preprosto ni realistična izbira za na stotine milijonov ljudi po vsem svetu, ki so odvisni od obalnega ribolova – mnogi od njih se spopadajo z revščino, lakoto in podhranjenostjo," so zapisali.

Tabrizi je kasneje povedal, da ne pričakuje, da bodo ribe iz svoje prehrane umaknili tudi ljudje, ki se borijo z revščino, lakoto in podhranjenostjo, ter da to tudi niso ljudje, ki bi na Oceanini spletni strani iskali nasvete za trajnost.

Edina rešitev ‒ ne jesti

Celo Greenpeace, ki je pohvalil film, ker je izpostavil številne problematike, vezane na morje, se ne strinja z zaključkom, da bi se morali odpovedati morski hrani, saj je treba ločiti med industrijskim ribolovom in tradicionalnim.

Prav ta precej absolutistični zaključek Seaspiracyja, da bomo svet rešili, če se bomo odrekli morski hrani, je najbolj razdvojil in razburil javnost. Ob tem mnogi omenjajo zelo upravičen očitek, kaj bi se zgodilo, če bi enak pristop ubrali z agrikulturo, pri čemer bi se osredotočili na uničenje življenjskega prostora, čiščenje divjine za poljščine, izgubo življenjskega okolja za nešteto živalskih vrst, onesnaženje pitne vode s pesticidi in umetnimi gnojili itd.

"Edini zaključek, ki bi ga lahko potegnili, bi bil – ne jesti," je zapisal neki uporabnik na Twitterju.

Podobno Francisco Blaha: “Vsi sistemi proizvodnje hrane imajo posledice. Naše hiše stojijo na zemlji, ki je bila nekoč divjina, mobilni telefoni, ki jih uporabljamo, da tole tvitamo, so narejeni iz snovi, ki smo jih izkopali iz zemlje … Edini način, kako ne povzročati vpliva na okolje, je, da ne bi obstajali, vse drugo nekoga ogroža in kompromitira.”