V intervjuju je v uvodu poudaril, da se je ob vrnitvi v Slovenijo srečal z neke vrsto blokado, ko so mu določene ustanove z njegovega področja dela zapirale vrata.

Razlago vidi v dejstvu, da Slovenijo na določenih področjih obvladujejo monopoli. Eden od teh je tudi visokošolski. Slovenski univerzi sta dvakrat večji od oxfordske ali harvardske, ki izobražujeta ves svet, slovenski univerzi pa dvomilijonski prostor, razloži Jaklič in s pričujočo primerjavo pojasni monopolni položaj. Izrinjenost iz slovenskega akademskega prostora pojasnjuje tudi z dejstvom, da je dolga leta pustil v ZDA in ni bil blizu dogajanja v Sloveniji. A se je proti temu boril in zaradi tega laže živi, pravi, čeprav je morda večkrat plaval proti toku s tem, ko je zagovarjal stališča, ki niso večinska.

Sicer pa je po njegovem mnenju različnost oziroma pluralnost stališč predpogoj za obstoj demokratične družbe. Slovenija tu pogosto pada na izpitih, pravi in pokaže na bizaren primer, ko mu je pred časom na podlagi prijave Facebook odstranil posnetek njegovega predavanja »Pet minut pred dvanajsto«, ki ga je imel na Katoliškem inštitutu. Po njegovem mnenju gre za dokaz, da je v Sloveniji nekaj hudo narobe, če je lahko cenzurirano že akademsko predavanje, in se sprašuje, kje smo.

Še večjo nevarnost, ki preti slovenski družbi, pa Jaklič vidi v tem, da med volivci ni bila oblikovana svobodna in avtonomna volja, predvsem zaradi odsotnosti pluralnosti v medijski in siceršnji krajini. Politična volja volilnega telesa namreč ni pristna v zadostni meri, kot bi bila, če bi bilo v Sloveniji dovolj pluralnosti. Zgolj ob polni pluralnosti pridejo na oblast strukture, ki so odraz pristne in resnične volje volivcev. V Sloveniji pa, poudarja, na ključnih področjih vladajo monopoli, zato pravice, ki jih ljudem odmerjajo vladajoči, niso take, kot bi bile v primeru, če bi volitve izražale resnično pristno in svobodno voljo. Posledično se to kaže na področjih zakonodaje in finančnega nadzora, pri imenovanju sodnikov, imenovanju organov pregona in na drugih področjih.

Ustavni sodnik Klemen Jaklič je sicer znan po tem, da se ob določenih vprašanjih večkrat javno izpostavi, bodisi s pismi javnosti ali pa z ločenimi sodniškimi mnenji. Pove, da o konkretnih zadevah ali o zadevah, ki bi lahko prišle pred Ustavno sodišče, ne razpravlja, o splošnih in sistemskih vprašanjih pač. To je, doda, izrecno dovoljeno tudi z Zakonom o Ustavnem sodišču. Kot izhaja iz tujih praks, je pri sodnikih celo dobrodošla t. i. dvojnost sodnega in javnega izražanja. In svetovnonazorska različnost, pravi Jaklič, je za demokratičnost družbe nujna. Gre za različnost mnenj v okviru razumskega, poudarja. Družba, ki to preprečuje, ravna v nasprotju s človekovimi pravicami, je prepričan.

Pred leti se je DDr. Jaklič izpostavil s stališčem, da je bil proces Patria voden v nasprotju s človekovimi pravicami. Svoje ravnanje ocenjuje kot demonstracijo stališč, ki se zavzemajo za pravičnost in vladavino prava. Pravice dvigniti glas, ko gre za kršitev človekovih pravic, si namreč ne pusti odvzeti. To je naloga akademskih pravnikov, pravi in opozarja na strah pred tistimi, ki v takih primerih ostanejo tiho. Poudarja, da je le opravil svojo dolžnost, ko se je oglasil. Še posebej, ker je šlo za odločitev, ki je zamajala subtilnost demokratičnega procesa.

DDr. Jaklič se zaveda problema nespoštovanja odločb Ustavnega sodišča v primeru financiranja zasebnih šol. Na vprašanje, ali se lahko ta praksa ponovi, ko gre za volilno zakonodajo, odgovarja, da si ne predstavlja, da zakonodajalec ne bi upošteval Ustavnega sodišča. Navaja profesorja Jurija Toplaka, ki pravi, da bi šlo v tem primeru za poraz demokracije na celi črti. Sedanji volilni sistem je po njegovem mnenju v nasprotju z ustavnim načelom enakosti volilne pravice. Jaklič ob tem primerja ameriški odnos med Vrhovnim sodiščem in izvršno oblastjo, kjer ni predstavljivo in ni mogoče, da bi se v ZDA zgodil "slovenski" primer, saj gre tam za preveliko zavedanje o pomenu pravne države. Če naj demokracija deluje, je treba spoštovati odločitev najvišjega sodišča v državi, čeravno se kdo s tem ne strinja, dodaja. "To je v nasprotju z ustavno in v popolnem nasprotju s Konvencijo o človekovih pravicah. In zato sem v ločenem mnenju napisal, da je kršitev naravnost šokantna in sramotna," je dejal.

Ko se razgovori o sistemu dela na Ustavnem sodišču, se mu zdi pomembno poudariti, da je večina odločitev sprejetih soglasno, so pa primeri, kjer drug drugega ne razumejo, pri čemer se to dogaja znotraj meja razumnega nesoglasja. Ko stvari prestopijo mejo in preidejo v cono nerazumnega nesoglasja, pa čuti potrebo na to opozoriti, največkrat v ločenih mnenjih, pri čemer bi bilo zanj enostavneje, če bi se jim odpovedal. Pojasnjuje, da je za izdelavo ločenih mnenj potrebno veliko dela in študija, a svoje delo pri tem dojema kot služenje in verjame, da enako velja za ostale ustavne sodnike. Koristnost ločenih mnenj vidi tudi v dejstvu, da lahko postanejo močan argument pri oblikovanju pravne prakse.

Ko pogovor nanese na dojemanje, t. i. sovražnega govora, se kot sodnik ne želi opredeliti, saj bo morda v prihodnosti prispeval k morebitnim odločitvam Ustavnega sodišča, zato le opiše ameriški pristop do tega vprašanja, Poudari, da je v ZDA ključno, da država ne sme posegati v samo vsebino izraženega. Dovoljena so leva in desna radikalna stališča, če ostajajo na abstraktni ravni in če ne pozivajo k takojšnji povzročitvi protipravnega dejanja. Ko bi sodniki začeli vsebinsko tehtati izražena

stališča, bi nekateri preganjati en pogled znotraj neke vsebine, druge bi zmotil drugačen pogled. Jaklič poudarja, da bi ob tem prihajalo do nekonsistentnosti, zato ameriška doktrina v vsebino ne posega. Pravi odgovor na ekstremna stališča v ZDA je več pozitivnega govora, ki z dobrimi zgledi pojasnjuje, da so radikalna stališča neprimerna in za demokracijo škodljiva.

DDr. Klemen Jaklič se v ZDA še vrača in tako vzdržuje akademske in sodniške stike, kar se mu zdi zelo pomembno. Tudi kakšno kosilo s katerim od ameriških vrhovnih sodnikov je po njegovem mnenju koristno.