Predsodki! Učiteljica

Slovenski učitelji so predvsem dobro izobraženi in so, kot pravi Jožica Frigelj, dobri učitelji. Težave nastanejo, ko učitelja omejijo s predpisi, pravilniki in nekimi zunanjimi vmešavanji, ki s pedagoškim procesom nimajo veliko skupnega. "Pedagoški mir je izjemno pomemben, učitelj je v razredu sam in sam uravnava proces, zato nekih padalcev od zunaj ne prenašamo dobro," pravi Frigljeva.

Najpomembnejši je otrok
A to ne pomeni, da starši ne smejo "vpadati" v šolo. Prav nasprotno, "najbolj normalno je, da pridejo v šolo", pravi in dodaja, da učitelji predvsem "pogrešajo vmešavanje tistih, ki vedo, o čem govorijo". "Teoretikov, ki bi lahko kaj svetovali, drugih kolegov, ki bi delili izkušnje," ne pa tistih, ki "sedijo po pisarnah" in si "domišljajo, da vedo, kako se pedagoškemu procesu streže". Predvsem ker je "učiteljem najprej in predvsem v ospredju otrok, šele potem se ravnamo po zakonih".

Jožica Frigelj je po lastnih besedah učiteljica že vse življenje. Kot pravi, je bila že kot otrok, ko so se igrali, vedno učiteljica. Osnovnošolske otroke poučuje že 38 let, je profesorica razrednega pouka, opravila pa je tudi dodatno usposabljanje za poučevanje angleškega jezika na razredni stopnji, ki jo od uvedbe devetletke poučuje v četrtem in petem razredu Osnovne šole Ketteja in Murna v Ljubljani.

Jožica Frigelj osnovnošolce poučuje že 38 let. Foto: MMC RTV SLO
Jožica Frigelj osnovnošolce poučuje že 38 let. Foto: MMC RTV SLO

Neznosna lahkotnost učiteljskega poklica?
Učiteljski poklic se danes razume zelo poenostavljeno. "Nekako velja za blazno lahkotnega, ob 8. uri pridemo, ob 12. uri je službe že konec, gremo že na trg, pa juhco kuhat, potem imamo kar naprej neke počitnice in zaradi te lahkotnosti, poenostavljanja in posploševanja smo učitelji izgubili avtoriteto, pa tudi splošno družbeno ozračje učiteljskemu poklicu ni več naklonjeno," pravi sogovornica.

Otroci sicer niso nič drugačni od otrok prejšnjih generacij, saj so prav tako radovedni, vedoželjni, iskrivi, izvirni in spontani, hkrati pa so večopravilni, saj se vse dejavnosti od hranjena naprej opravljajo ob še neki drugi dejavnosti, kot je "gledanje v zaslončke ali ob pesmicah z YouTuba". Tako je več težav z usmerjeno pozornostjo, doda.

Je pa sodobni čas prinesel več "zaščitniškosti", saj otroci danes, v imenu varnosti, niso nikoli več sami, ampak so vedno pod drobnogledom. Otroci imajo tudi ogromno zunajšolskih zadolžitev, od športnih, glasbenih do jezikovnih in zato v šoli tudi potarnajo "nobenega dne v tednu nimam prostega", pove učiteljica. Zaradi obveznosti jim lahko primanjkuje socialnih stikov, zato se v šolo pogosto pridejo "družit" in pogovarjat, in je treba veliko truda, da se njihovo pozornost s pedagoškimi dejavnostmi pritegne k širjenju znanja. "Znanje, pridobljeno v šoli, žal ne velja več za vrednoto, medtem ko tisto pridobljeno v dejavnostih zunaj šole je. Verjetno so plačljive dejavnosti bolj cenjene," razmišlja učiteljica.


Ali otroci v šolo hodijo le po ocene? Je poklic učitelja res nezahteven, šolski programi pa prenatrpani s snovjo, ki je nihče ne bo potreboval v življenju? Kako o teh in drugih predsodkih in prepričanjih razmišlja učiteljica Jožica Frigelj, pa preberite spodaj.


Nekako velja za blazno lahkotnega, ob 8. uri pridemo, ob 12. ure je službe že konec, gremo že na trg, pa juhco kuhat, potem imamo kar naprej neke počitnice in zaradi te lahkotnosti, poenostavljanja in posploševanja smo učitelji izgubili avtoriteto, pa tudi splošno družbeno ozračje učiteljskemu poklicu ni več naklonjeno.

O poklicu učitelja

Predsodek: Učenci se v šoli borijo le za ocene. Znanje je manj pomembno.

"O, to pa ja. Za ocene se zelo borijo, pa pravzaprav ne za visoke ocene, borijo se za petke. Ker nič manj kot pet, nič manj kot 100 odstotkov ni več dobro, kar je po mojem mnenju strašno skrb vzbujajoče, saj ta tekmovalnost ustvarja nesrečne otroke, ustvarja občutek, skorajda večne neuspešnosti," pravi Jožica Frigelj.

Ker je treba vsa ocenjevanja napovedati vnaprej, učencem v naročje polagamo kampanjsko učenje, še dodaja. "Ni se jim treba zdaj učiti. 'Zakaj pa bi se, saj še ni test napovedan …', razmišljajo. Tako odlagajo, odlagajo, odlagajo, in potem ko pride v šoli na vrsto preverjanje, se pa spravijo k učenju in se dva, tri dni pred testom učijo kot nori, starši pa seveda z njimi. In posledica vsega tega družinskega učenja, ponavljanja, utrjevanja je, da je vsaka ocena manj kot pet neuspeh. Ker ... toliko truda je celotna družina vložila v tisti en test …" pojasnjuje.

Pozablja pa se, še poudari, da otroci pod pritiskom prepogosto odpovejo, se pred testom tresejo kot šiba na vodi, jim je slabo, samo zato, da ne bo slabe ocene. "Slaba pa je seveda že štirka v današnjem času. In ko otrok pod takšnim pritiskom tistega nenehnega doseganja petke odpove, se potem pogosto čuti neuspešnega. Kako naj tak otrok rad hodi v šolo? Sama ne vidim te možnosti," izpostavlja.

Predsodek: Otrok pri šestih letih starosti še ni dovolj zrel za vstop v šolo. To je prezgodaj.

Jožica Frigelj pravi, da sicer verjame strokovnjakom, da so dobro preučili razvojne stopnje otroka in se na podlagi tega pravilno odločili, da ni prezgodaj, a dodaja, da se je sistem od začetka uvedbe devetletke do danes, predvsem za prvošolce, bistveno spremenil: "Ni več najbolj naravnan na njihovo starost. Če bi pouk v prvem razredu izvajali tako, kot je bil zamišljen ob devetletki, ko je bil prvi razred bolj kot ne pripravljalnica na šolo, graditev socialnih stikov in tudi že neko usmerjeno učenje, ampak ne še toliko branje in pisanje, potem bi imelo zelo malo otrok težave."

Dodaja, da je za težave prvošolcev nekoliko kriva tudi "naša tradicija", saj je večkrat slišati razmišljanja v smislu: "Zdaj ko greš pa v šolo, je pa drugače, tukaj je pa bolj resno, tukaj se učimo brati, pisati, računati … in potem se je to nekako izvajalo." "Z vseh strani so prihajali nekakšni pritiski v smislu: zakaj pa nič v zvezke ne pišete, kaj ste pa sploh ves dopoldan delali …. Čeprav so delali, saj se da veliko stvari narediti tudi brez zvezka."

Ampak ker gre za šolo, imajo tudi otroci neka pričakovanja. Da se bodo prav takoj naučili brati in pisati in tako so črke in številke vdrle v prvi razred, čeprav še ne bi bilo treba. In čeprav nekateri otroci že poznajo črke in štejejo do sto, pa so drugi še zelo igrivi in jim je to v tistem trenutku preveč, pravi Frigljeva.

Predsodek: Pedagoška fakulteta je zelo nezahtevna, in če ti nikjer drugje ne uspe, se pač vpiši na pedagoško in boš na koncu učiteljica/učitelj.

"Tekmovanja so seveda tudi v šoli, že od prvega razreda dalje. Tekmovanja v znanju, tekmovanja v interesnih dejavnostih, tekmovanja v umetniških stvareh … sploh ne vem, v čem še ni tekmovanja. In najpomembneje je na tistem tekmovanju biti prvi. Osvojiti zlato priznanje. Po drugi strani pa vpada v šolo blaženje teh strogo tekmovalnih sistemov. Pa gre v drugo skrajnost … priznanje tako po drugi strani zdaj dobi kar vsak, ki se je, če karikiram, podpisal na testno polo ..." pravi Jožica Frigelj. Foto: Pixabay

"Da, to je tipičen, klasičen predsodek. To poznamo. Vendar pa v resnici pedagoška fakulteta ni enostavna. Sicer ne morem soditi v celoti, ampak na smeri razredni pouk, ki sem jo končala, gre za zelo široko izobrazbo, ki je precej poglobljena na vseh področjih. Tako bi se lahko tudi učitelj razrednega pouka pritoževal nad 'neživljenjskimi znanji', recimo kemije, ki je ne bo nikoli več potreboval, pa pedagoška fakulteta da tudi na teh splošnih področjih zelo poglobljena znanja," pravi sogovornica.

Priznava sicer, da je bila pedagoška fakulteta nekaj časa resnično "neka prehodna faza", kamor so se vpisali tisti, ki jim na svoj prvi izbrani "faks" ni uspelo priti. "Vendar že dolgo ni več tako, saj ima pedagoška fakulteta visoke zahteve za vpis. Nima sicer sprejemnih izpitov, a število točk, ki jih morajo dijaki doseči, pa je kar visoko, tako da se nanjo ni najbolj preprosto vpisati," doda.

Predsodek: Učiteljem je res lepo. Imajo cele mesece počitnic in prostih dni, ko jim ni treba delati ničesar.

Ni se jim treba zdaj učiti, zakaj pa bi se, saj še ni test napovedan… Tako da v bistvu odlagajo, odlagajo, odlagajo, in potem ko pride v šoli na vrsto preverjanje, se pa spravijo k učenju in se dva, tri dni pred testom učijo kot nori, starši pa seveda z njimi. In posledica vsega tega družinskega učenja, ponavljanja, utrjevanja je, da je vsaka ocena manj kot pet neuspeh. Ker ... toliko truda je celotna družina vložila v tisti en test.

O kampanjskem učenju kot družinskem projektu

"Po eni strani se mi zdi absurdno, da bi sploh morala komur koli razlagati svoje počitnice oziroma svoj delovni čas. Moj delovni čas, moja delovna obveznost zadeva mojega delodajalca in mene," pravi učiteljica in doda, da je obseg dopusta jasno določen v kolektivni pogodbi. V tem smislu učitelj nima nič več dopusta, kot mu pripada v skladu s pogodbo in delovno dobo. Frigljeva sicer dodaja, da je veliko pripomb tudi na delovni čas učiteljev, ker pač nihče ne vidi (ali ve), da je za to delo priznana neenakomerna obremenitev, kar pomeni, da učitelj po npr. šestih šolskih urah ni prost, ampak ima še za vsaj dve uri dela tudi doma.

"Za vse je normalno, da imajo otroci v šoli pouk. Ne glede na to, koliko učiteljev je bolnih, koliko učiteljev je prisotnih – otroci imajo vedno pouk, kar pomeni, da lahko poleg svojega dela še nadomeščam bolno kolegico. Učitelji v šolskem letu dokazljivo – to je potrdilo tudi Računsko sodišče – 'naredimo' toliko ur dela kot vsi drugi," izpostavlja in dodaja, da se veliko dodatnega izobraževanja, ki je delovna obveza učiteljev, opravi tudi med počitnicami. "Vsi pravijo, da se učitelji morajo izobraževati, ampak nihče pa ne vidi, kdaj se to dogaja," pove.

Kar zadeva dopust, nihče tudi ne pomisli, da učitelj ne more na dopust, ko bi njemu ustrezalo. "Če bi bila v službi od sedmih do treh, potem bi gotovo želela na dopust septembra. Česar pa niti slučajno seveda na morem. Učitelji gremo na dopust v najvišji sezoni, ko je dopust najdražji. Tega pa nihče ne vidi," pravi, a poudari, da "niti ni potrebno, da to sploh kdor koli vidi, saj je to preprosto pač narava njihovega dela. Mi smo ga kot takšnega sprejeli."

Predsodek: Učitelji morajo vzgajati otroke.

Da, pravi Jožica Frigelj, šole so po definiciji vzgojno-izobraževalne institucije, ki imajo vzgojne cilje zapisane v vseh učnih načrtih.

"Res pa je, da danes v celotni družbi vlada neka zmešnjava vrednot. Ni več točno jasno, kaj je vrednota, kaj ni. Težko je najti soglasje, kaj je tisto, kar je naloga staršev, kaj je pravica staršev in kaj je naloga in pravica šole," razlaga Frigljeva. "Sama moram vzgajati, nimam pa se pravice vmešavati v … recimo v verska prepričanja in seveda niti ni moj namen, da bi to delala. Javna šola je laična in prav je, da je tako, vendar pa se zdaj dogaja, da otrok v šoli reče na primer 'nimam domače naloge, ker sem bil pri birmi' ali pa 'ker smo imeli krst' … Ni jasno določeno, kako ravnati: ali imam sploh pravico komentirati ali moram reči 'kljub temu bi moral narediti nalogo' ... Tu je meja zelo tanka. Zelo po robu večkrat hodimo, nekje med tistim, za kar smo pristojni, in tistim, kar smemo in kar družba pričakuje od nas. Ampak takoj ko pa se meja nekoliko prestopi, pa se nam očita: "V to pa se nimate pravice vmešavati."

Kot pravi, učitelji pogosto opozarjajo, da bi se moralo natančno opredeliti družbeno sprejemljive, splošne vrednote, ki bi veljale za vso družbo, in bi potem služile kot usmeritev učiteljev in staršev.

Predsodek: Učitelji se danes bojijo staršev, ker ti grozijo z odvetniki, zato so bolj permisivni do učencev in za pozitivno oceno zahtevajo manj znanja.

Učitelji in starši so in bi morali biti partnerji in s partnerjem se pogovarjaš. Če se partnerja bojiš, potem si v nezdravem odnosu in iz takšnega odnosa je treba izstopiti, pravi Jožica Frigelj. "Seveda se pojavijo pritožbe na inšpekcijo. Pojavijo se starši z odvetniki. To nikoli ni prijetna izkušnja. Kot učitelj začneš razmišljati, ali si res naredil vse, se sprašuješ, se grizeš … Ne rečem, da so vse pritožbe neutemeljene, čeprav po podatkih inšpekcije jih večina ni utemeljenih. Hkrati pa mislim, da morajo tudi starši imeti neki vzvod za ravnanje. Ne rečem, da je treba kar takoj na inšpekcijo teč, pa se pritožit. Vedno je prva stvar pogovor z učiteljem in šele, če to ne gre, se gre naprej," dodaja.

Glede popuščanja pri ocenah pa Frigljeva pravi, da je to vedno slaba usluga tako otroku kot staršem in učiteljski drži. "Če standarde nižamo, je to podcenjevanje otrok. Otroci namreč so zmožni, so sposobni, in če jim ne ponudimo vedno ene stopničke višje, kot je tisto, za kar mislijo, da trenutno zmorejo, če se jim za čisto nič ni treba potruditi, potem ni vse skupaj nič vredno," konča.

Predsodek: Šolski programi so natrpani s snovjo, ki je v življenju nihče ne bo nikoli potreboval.

Po mnenju učiteljice je ta predsodek neumnost, saj je cilj osnovne šole, da predstavi vsa znanja, in v okviru tega bo otrok razvijal zanimanja za naprej. Nekateri za matematiko, drugi umetnost ali kaj drugega. "Poleg tega se vsa ta znanja, ki jih dajemo učencem v osnovni šoli, pozneje v šolanju naprej nadgrajujejo. Ne moreš nadgrajevati, če nimaš niti osnove, tako da to je res popoln predsodek," je prepričana.

Širina, obseg same snovi pa je stvar interpretacije. Frigljeva meni, da sami učni načrti niso preobsežni. "Res pa je, da postanejo zelo hitro preobsežni, če pri določenem predmetu otrok potrebuje učbenik, pa še delovni zvezek, pa še neke dodatne naloge za vajo, pa še neka dodatna gradiva za nadgrajevanje … V tem primeru pa res lahko postane določen predmet preobsežen. Vendar je stvar učitelja, da presodi, katera so tista znanja, ki so res nujna za naprej, katera pa so lahko zgolj informativna," pravi.

"Še sama bi izpostavila en predsodek in ta je: delovni zvezek mora biti izpolnjen. Če ga torej starši kupijo, potem mora biti delovni zvezek v celoti izpolnjen. Ampak tudi zaradi tega lahko sledi preobremenjenost, ker so učitelji podlegli tem pritiskom. Vendar je to le še ena neumnost. Kajti jaz kot učitelj sem strokovnjak. Jaz vem, kaj pri mojem predmetu učenci potrebujejo, da bodo naslednje leto uspešno nadgrajevali znanje. Vem, kaj je pa tisto, kar je zanimivo ali mogoče dodano, da se snov malo raztegne, ali pa je mogoče samo nekemu učencu zanimivo, pa si bo sam pogledal … in nikoli in nikdar ne zahtevam, da imajo otroci izpolnjen delovni zvezek v celoti. Tisto, kar je pomembno, da. Temu se bomo posvetili, pogledali, preverili, utrdili … Določene stvari pa bomo pa tudi preskočili, ker niso pomembne," pravi.

Predsodek: Šolske potrebščine so predrage – vsak učitelj zahteva neki svoj delovni zvezek in to močno oklesti družinski proračun

"Šolske potrebščine so res predrage in res jih je preveč. S tem se močno strinjam. Tudi torbe so pretežke. Večinoma imajo otroci že torbe na kolesih in šolske avle resnično spominjajo na neko mednarodno letališče, ko vsi potujejo s tistimi kovčki," opiše Frigljeva prizor iz šolske avle.

Vendar pa je učitelj tisti, ki določi, kaj bo otrok pri pouku potreboval, da mu bo najučinkoviteje pomagalo na poti do znanja. Pri stroških za šolske potrebščine so po njenem mnenju svoje prispevale tudi založbe. Ko je ministrstvo ustanovilo učbeniške sklade, se učbeniki namreč kar naenkrat niso več kupovali, saj jih otroci dobijo v šoli na izposojo. "In so si seveda izmislili delovne zvezke, ki so pri določenih predmetih izjemno dobrodošli, pri določenih predmetih so mašilo, pri določenih predmetih pa mogoče tudi samo izguba časa. Ampak obstajajo pa. In tako so seveda torbe prepolne," pojasnjuje in dodaja, da pa je ministrstvo tako rekoč z zakonom dalo možnost staršem, da dajo soglasje k nabavi oziroma k ceni učnih pripomočkov za določen razred, in s tem dalo staršem v roko moč, da o tem tudi soodločajo. Zakaj te možnosti ne izkoristijo, pa vedo samo oni.

Predsodek: Učiteljice so pozabljive in raztresene.

"Učiteljice smo zelo pozabljive iz preprostega razloga, ker imamo toliko stvari, o katerih je treba razmišljati vsak trenutek dneva, da lahko številne stvari stečejo. Če se želiš na primer ukvarjati z otrokom in ob tem obdržati rdečo nit tiste učne snovi, ki mora biti v tisti uri podana, če se ukvarjaš s tem, da imaš v razredu tri otroke, od katerih vsak posebej potrebuje drugačne prilagoditve, in enemu daš to nalogo, drugemu drugo ... Ogromno je nekih informacij, ki jih je treba procesirati vsako ne le minuto, ampak sekundo, tako da pozabljivost nam pravzaprav pripada," v smehu pove sogovornica in doda, da svojo pozabljivost rešuje z debelim blokom in 'tisoči' listki z zaznamki.

Predsodek: Obvezno šolanje – ki je zastonj – je drago.

Osnovno šolstvo je daleč od zastonjskosti, predvsem ker se je razumevanje tega preveč poenostavilo. "Brezplačno je v tem, da staršem ni treba plačevati prostorov in didaktičnih pripomočkov, ki jih ima šola, ni jim treba plačevati šolnine, učiteljeve plače … Brezplačnost pa se ne nanaša na šolske potrebščine, prehrano … Osnovna šola je draga," potrdi Frigljeva.

Vendar pa se, kot pravi, šole večinoma zavedajo stisk številnih staršev in si prizadevajo dneve dejavnosti organizirati in izvesti ali v šoli ali kje v bližini pod vodstvom učiteljev. "Ogromno teh plačljivih dejavnosti smo že nadomestili z brezplačnimi, določene plačljive stvari pa smo ohranili, saj mislimo, da je pomembno, da učencem predstavimo tudi gledališče, da jim ponudimo kdaj tudi opero, da imajo vsi otroci možnost iti na zimski športni dan na sneg, eni smučat, eni sankat, eni drsat …" pojasni Frigljeva in doda, da stiske na tem področju rešujejo s šolskimi skladi, ki pomagajo staršem, če zaprosijo za pomoč.

A izpostavi tudi drugo stran, ki pa te stiske nekoliko zanika. "Veliko o odnosu povedo tudi pozabljene stvari. Zjutraj je otrok prišel v šolo v novi jopici, ko je šel domov, je bilo že toplo in je jopica ostala v šoli. In ta jopica obleži v šoli in ni od nikogar. Že mesec dni tudi gledam popolnoma nove športne copate, ki se valjajo v avli. Pa tudi 'niso od nikogar'. Tako da po eni strani govorimo o dragi šoli, po drugi strani pa nekateri otroci nimajo nobenega odnosa do lastnine, da bi čuvali svoje stvari, da bi jih znali prepoznati in jih vsaj odnesti domov," še doda.

Vabljeni k branju tudi drugih prispevkov iz serije Predsodki!