Foto: Boštjan Podlogar
Foto: Boštjan Podlogar

Dan reformacije, ki je državni praznik od leta 1992, je namenjen ohranjanju spomina na to prelomno versko, politično in kulturno gibanje, ki je v današnje slovenske dežele prineslo tudi knjižni jezik. V posamičnih rokopisih lahko že prej najdemo slovenski govorjeni jezik, a kako ta jezik zapisati, mu postaviti pravila, izbrati pisavo, in se odločiti, katero različico govorjene besede izbrati, je bil velik korak. Prvi se ga je lotil duhovnik Primož Trubar.

Primož Trubar je bil kot tank

Živel je v času, ko je bilo na Slovenskem pismenega okoli tri do pet odstotkov prebivalstva. "Vsi, ki so bili pismeni, so brali in pisali v nemščini in latinščini in nihče se ni spraševal, zakaj bi slovenščino sploh potrebovali," je v radijski oddaji Jezikovni pogovori pojasnil Kozma Ahačič, raziskovalec zgodovine slovenskega jezika in jezikoslovja z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Nemški menih in profesor za biblijsko teologijo Martin Luther pa je ob svojih zahtevah za reformo Cerkve spodbujal branje Svetega pisma in prevajanje v jezike, ki bi jih ljudje razumeli.

Vzpostavitev knjižnega jezika je velik prelom

Slovenščina se je tedaj že uporabljala v javnem življenju, predvsem za cerkvene potrebe, a ni bila sistematično pisana. Primož Trubar se je zavedal, da knjižni jezik ni in ne more biti zgolj zapis govorjenega jezika. "Ko začnemo jezik zapisovati, ko moramo postaviti pravila, se odločati med različnimi oblikami, za katere vemo, da v govoru obstajajo različne možnosti, začnemo ustvarjati novi jezik. Knjižni jezik Primoža Trubarja je bil resnično novi jezik. K njegovemu so se pridružili še jeziki drugih avtorjev, ki so nato prek Dalmatinove Biblije izoblikovali tisto, kar danes pojmujemo kot izhodišče 16. stoletja za obči slovenski jezik v naslednjih stoletjih," je opisal Ahačič.

Dodal je, da to ni bil navaden jezik, ampak visoki knjižni jezik, v katerem so se lahko pisale ne le preproste, ampak tudi intelektualno zelo dovršene knjige.

Slovnica je močno okrepila jezikovno samozavest našega prostora

Ne samo pri Slovencih, tudi pri vseh drugih narodih je vzpostavitev knjižnega jezika velik prelom. Potreben je bil tudi odgovor na vprašanje, komu je ta jezik namenjen v geografskem smislu. Njegovi govorci so živeli v različnih deželah, pod različnimi zemljiškimi gospodi. Pripadnost jeziku je začela postajati pripadnost "vsem Slovencem". "Vsem Slovencem milost, mir, usmiljenje in pravo spoznanje Boga po Jezusu Kristusu," je v prvi slovenski knjigi Katekizem leta 1550 zapisal Trubar in zato se rado poudarja, da je prav Trubar dal Slovencem ime.

Mlinarjev sin, ki je 'pograbil vsako možnost za izobrazbo'

Primož Trubar ni zanimiv le kot pisec knjig, ustanovitelj slovenskega knjižnega jezika, temveč tudi kot osebnost. Kot je slikovito povzel jezikoslovec Ahačič: "Svoje knjige je napisal za bralce, ki jih še ni bilo, napisal je knjige, ki si jih nihče ni želel, kljub temu pa je znal zanje pridobiti finančna sredstva ter pridobiti mlajši rod, ki je njegovo delo še dopolnil in nadaljeval." Kot intelektualca ga niso cenili le na Slovenskem, ampak je bil znan širše po Evropi. Po pomenu, ki ga je imel za slovenski jezik in kulturo, ga lahko po Ahačičevem prepričanju brez vsakega sramu postavimo ob bok Martinu Luthru.

Upam, da bi bil Trubar ponosen, da dovolj dobro ohranjamo njegovo izročilo

Rodil se je leta 1508 v vasici Rašica, ki je danes v občini Velike Lašče. Njegov oče je bil mlinar in cerkveni ključavničar. "Na Rašici je bila mitnica, tam so se srečevali potujoči trgovci in drugi informatorji, Trubar je bil torej v središču dogajanja. Srečo je imel tudi s tem, da so mu Turjaški grofje dovolili in verjetno deloma tudi omogočili izobrazbo. Pograbil je vsako možnost za izobrazbo, pa tudi za to, da je uveljavljal svoja načela," je dognanja o Trubarju za MMC strnil Matjaž Gruden, predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar.

Trubarjeve domačije iz 16. stoletja ni več, je pa spominska

Originalne rojstne domačije iz 16. stoletja ni več. Vas je bila namreč pred 500 leti lesena, prvotne hiše se niso ohranile, so pa v 80. letih obnovili in uredili mlin in gospodarska poslopja ter izvedli obsežno kulturno nabiralno akcijo za ureditev domačije. Trubarjeva domačija je bila odprta septembra 1986. Poslopja so ohranila zunanjo podobo iz časa gradnje v 19. stoletju, domačijo pa sestavljajo spominska hiša z mlinom, žaga venecijanka, gospodarsko poslopje in kozolec.

Trubarjeva domačija leži v začetku območja Natura 2000 in je privlačna tudi zaradi svoje naravne okolice. Foto: Boštjan Podlogar
Trubarjeva domačija leži v začetku območja Natura 2000 in je privlačna tudi zaradi svoje naravne okolice. Foto: Boštjan Podlogar

V spominski sobi obiskovalec dobi pregled Trubarjevega življenja in dela, razstavljene so kopije njegovih del, katerih originale hranijo v različnih institucijah po Evropi. Čeprav je Trubar mislil, da bosta prvi slovenski knjigi izpod njegovih rok ‒ Katekizem in Abecednik ‒ njegovo življenjsko delo, pa je sledilo več kot desetletje dolgo obdobje, ko je vsako leto izdal kakšno knjigo. Doživel je za tisti čas zelo častitljivo starost 78 let ter prevajal skoraj do smrti. Njegovo zadnje delo Hišna postila je izšlo po njegovi smrti.

Širiti zavest o pomenu reformacije

Primož Trubar: Abecednik

"Pomen reformacije bi se moral bolj vklopiti v šolski sistem, večinoma slišimo samo o prvi izdani knjigi, kaj to pomeni za slovenski narod, pa je premalo poudarjeno. Tudi v našem društvu želimo, da bi zavest ob dnevu reformacije prišla med mlajše, dijake, študirajoče. Zato podpiramo, da bi vsaj enkrat vsak otrok v času šolanja obiskal Trubarjevo domačijo in izvedel, kaj se je takrat dogajalo, kje so nastali temelji današnje države," je izpostavil Gruden.

Da so v jesenskem času res najpogostejši obiski šolskih skupin, nam je potrdila Barbara Pečnik z Občine Velike Lašče. "31. oktobra je Trubarjeva domačija vedno odprta, obiskovalcem ponujamo posebne programe in običajno je ta dan zelo obiskana," je dodala. Obiskovalce najbolj navdušijo knjigoveške delavnice, ki potekajo že od leta 2000 in dopolnjujejo razlago o Trubarju. "Govorijo o prvi slovenski knjigi na tehnični način, o postopkih ročne izdelave knjige, ki jih poznamo še danes."

Tiskanje knjige v 16. stoletju je bil precej drag projekt. Večina financerjev knjig slovenskih protestantskih piscev niti ni znala slovensko. Prepričali so jih s svojo osebnostjo, da so jim zaupali. Knjige so sprva v veliki meri razdeljevali zastonj. A večina ljudi ni znala brati, zato so jih le poslušali, ko so jim jih prebirali tisti, ki so bili pismeni. "Reformatorji so se v 16. stoletju, ko je bil čas skoraj popolne nepismenosti, zavzemali, da se šolajo vsi otroci, tudi deklice in ne glede na ekonomski status," je ob tem spomnil Gruden.

Zakaj Trubarjeva domačija ni kulturni spomenik državnega pomena?

Statusa spomenika državnega pomena še niso pridobili

Dediščina reformacije je za Slovence torej izjemnega pomena. Prav zato si v Slovenskem protestantskem društvu Primož Trubar že leta prizadevajo, da bi Trubarjeva domačija postala spomenik državnega pomena. A ker ne gre za avtentično domačijo, ne dobijo privolitve ministrstva za kulturo.

"Prebrali so zakonodajo in se odločili, da spomenik državnega pomena na Rašico ne sodi. Dejstvo pa je, da se zakonodajo da brati tako ali drugače. Po isti zakonodaji je namreč stavba državnega pomena tudi tista, v kateri je društvo slovenskih pisateljev. Gre za enako zgodbo: o stavbi z določeno zgodovinsko dediščino in vsebino, ki so ji jo dali slovenski pisatelji, ko so se zbirali v Pen klubu ter postavljali temelje slovenske države. Tudi na Rašici je stavbna dediščina, ki seveda ni stara 500 let, ima pa vsebino, ki je več kot primerna. Tukaj se je prvič zaigrala slovenska himna kot državna himna. Obiskalo jo je vsaj 300.000 slovenskih šolarjev, dogajajo se vrhunski dogodki, kot v stavbi Društva slovenskih pisateljev," je svoje stališče utemeljil Matjaž Gruden.

A prizadevali si bodo še naprej. Po besedah Barbare Pečnik bi tak status pokazal državno potrditev pomena Trubarja za Slovence in slovensko besedo. "Trubarjeva domačija po našem mnenju nima posebnega pomena le za lokalno skupnost, ampak za vse Slovence."