V letošnjem letu ste se pri svojem delu osredotočili na osebe z invalidnostmi in večkrat opozorili na diskriminacijo na področju dostopnosti javnega prostora za osebe z invalidnostjo. Prav dostopnost do grajenega okolja je trenutno najbolj pereča, saj nas od datuma, ko bo v veljavo stopila zakonodaja, ki določa, da morajo biti vsi javni objekti dostopni vsem, loči le leto dni.

Naj za začetek povem, da smo v vseh teh letih s sredstvi, ki so nam jih namenjale različne vlade, prišli do točke, ko lahko opravljamo celovitejše raziskave stanja. To je zelo pomembno, saj se zavedamo, da pri invalidnosti, tako kot pri drugih osebnih okoliščinah, nekatere stvari preprosto ne dosežejo naše zavesti v družbi, če niso dovolj dobro in velikokrat predstavljene. In prav vprašanja ranljivih skupin so tista, ki utonejo v pozabo, če jih ne obravnavamo sistematično.

V pregled ste zajeli kar 2460 upraviteljev stavb. Osredotočili ste se na različna področja družbenega življenja in z vprašalniki preverili dostopnost javne infrastrukture na področjih vzgoje in izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva, umetnosti in kulture, uprave, represivnih organov, zaposlovanja in dela ter okolja in kmetijstva. Preverili ste tako fizično kot senzorno dostopnost.

S Posebnim poročilom o nedostopnosti objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi smo želeli pokazati, kako nedostopna je Slovenija. Cilj je bil preveriti dostopnost za ljudi z invalidnostmi – za gibalno in senzorno ovirane. Mislim – in kot zagovornik načela enakosti sem tukaj zato, da to jasno povem –, da je enaka dostopnost za vse cilj slovenske družbe, da nič drugega pravzaprav ne more biti cilj. Kaže, da to želijo tudi naslovniki naše poizvedbe o dostopnosti, saj se jih je odzvalo več kot 2200, več kot 1600 anketnih vprašalnikov so izpolnili v celoti.

In kaj ste ugotovili, kako dostopna je Slovenija?

Ugotovili smo, da kar 29 odstotkov stavb trenutno nima gradbene prilagoditve objektov v javni rabi. Samo 15 odstotkov objektov ima pisne informacije, samo 9 odstotkov jih ima svetlobne indikatorje, samo 13 odstotkov zvočne indikatorje, samo polovica je tehnično prilagojenih. Le 71 odstotkov stavb je gradbeno prilagojenih tako, da omogočajo prost dostop gibalno oviranim. Vprašali smo tudi, ali bodo do 11. decembra 2025, ko bo začel veljati zakon, ki določa, da morajo biti dostopni vsi objekti v javni rabi, dostopnost uredili. In kar četrtina anketirancev je odgovorila, da do roka ne bo imela gradbenih prilagoditev, dve petini jih ne bo imelo tehničnih prilagoditev, skoraj dve tretjini pa ne bosta imeli zvočnih in svetlobnih indikatorjev ter pisnih informacij. To je razlog za alarm, ker se nam tudi tukaj lahko zgodi to, kar se je z medkrajevnimi avtobusi, ki še vedno niso prilagojeni, čeprav se je zakonski rok za to že iztekel. Zato smo priporočila dali v več smeri. Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve kot matičnemu resorju smo priporočili, da na podlagi naših podatkov izdela analizo in pregled stanja, saj potrebujemo bazo, v kateri bo popis stanja dostopnosti javne infrastrukture. To je potem semafor, ki nam kaže, kaj manjka, in potem je mogoče snovati cilje. Ministrstvu za kulturo pa smo priporočili, naj skupaj z Ministrstvom za naravne vire in prostor in Zavodom za varstvo kulturne dediščine pripravi smernice za odločanje v postopkih pridobitve kulturnovarstvenih soglasij za prilagoditev objektov v javni rabi, da bodo res dostopni vsem. Kar nekaj je namreč objektov v javni rabi, ki so pod to zaščito, in prav to navajajo kot glavni vzrok, da niso dostopni in da so prilagoditve nemogoče. Konsenz gradbene in kulturnovarstvene stroke je mogoče doseči. V Nemčiji, denimo, so na stavbe, ki so del kulturne dediščine, začeli nameščati dvigala, ki jih je mogoče reverzibilno odstraniti.

Omenili ste nedostopnost medkrajevnih avtobusov, na katero tudi mediji opozarjamo že več let. Letos ste izdali Posebno poročilo o nedostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za gibalno ovirane. Menite, da se bo končno kaj spremenilo?

Vsi vemo, da možnosti za uporabo javnega prometa izven glavnega mesta za ljudi z invalidnostmi skorajda ni. To je v nasprotju z veljavno zakonodajo, saj je v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) kot rok za prilagoditev avtobusov zapisan december 2020, torej pred tremi leti. To pomeni, da lahko govorimo o vprašanju odgovornosti. Gre namreč za ugotovitev, da različne vlade, ministrice in ministri niso delovali v smer, da bi bil ta cilj dosežen. To pomeni, da bi morali k problematiki pristopiti od zgoraj navzdol, da bi se zganili na najvišji politični ravni in te zadeve prioritetno obravnavati – v konkretnem primeru na resorjih za infrastrukturo, okolje, prostor, podnebje, energijo.

So pa Posebno poročilo o nedostopnosti medkrajevnega avtobusnega prevoza za gibalno ovirane obravnavali na pristojnem odboru v državnem zboru.

S to obravnavo nisem bil zadovoljen, saj so poslanke in poslanci pokazali premalo aktivnega zanimanja, da bi to temo spravili na politični dnevni red. In če ne bo politika poskrbela za to, da bo za infrastrukturne spremembe dovolj sredstev, potem teh sprememb ne bo. Pripravili smo tudi poročilo o dostopnosti avtobusov za ljudi s senzornimi oviranostmi in tudi tu predstavili izkušnje in zgodbe posameznikov. Tudi v tem poročilu ugotavljamo, da avtobusi niso dostopni. To zdaj čaka na obravnavo v državnem zboru in državnem svetu in upam, da se kaj premakne vsaj zaradi tega poročila.

Ugotovili ste tudi, da je v Sloveniji dostopnih le tretjina srednjih šol.

Dostopnost srednjih šol je bil projekt, ki ga je spodbudila izkušnja srednješolca, ki se je pred tremi leti želel vpisati na bežigrajsko gimnazijo, pa se zaradi nedostopnosti te šole ni mogel. Nastalo je Posebno poročilo o dostopnosti srednjih šol, saj smo ugotovili, da ministrstvo ni imelo nobenega pregleda nad tem, kako dostopne so srednje šole, da ne obstaja posodobljena baza podatkov. Zato smo o dostopnosti sami povprašali vse šole in ugotovili, da je stanje alarmantno, da je samo tretjina srednjih šol zares dostopna. Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki je to priporočilo vzelo resno, smo priporočili, naj začne sestavljati celovit in natančen pregled stanja in pripravi načrt, da bomo v Sloveniji prilagodili srednje šole, tako da bodo dostopne ljudem z gibalnimi oviranostmi. S primerom bom ponazoril, zakaj je to tako pomembno. Na parlamentarnem odboru je pričal starš otroka, ki že od osnovne šole uporablja invalidski voziček. Ta otrok je v osnovni šoli spoznal dobre prijatelje, ki so ga sprejeli z njegovo invalidnostjo, ampak ko je prišel čas za srednjo šolo, s to svojo družbo ni mogel naprej. Izjemno dragoceno je, da imajo ljudje, ki imajo neko invalidnost ali posebne potrebe, ob sebi tudi ljudi, ki so jih sprejeli.

Se je ob teh ugotovitvah kdo zganil?

Jeseni smo izvedeli, da je na podlagi našega poročila Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje v letošnjem letu že izvedlo prve spremembe. Prve šole so začeli posodabljati, gre počasi, je pa to en košček, proces je začel teči.

Na področju šolstva se torej premika, kaj pa drugje?

Ljudje, ki imajo kakršno koli invalidnost ali druge razloge, da se težje gibljejo v javnem prostoru, imajo vso pravico sodelovati v vsej javni infrastrukturi. To izvira tudi iz formalnih zavez Slovenije v tujini, Mednarodne konvencije o pravicah ljudi z invalidnostmi, h kateri smo pristopili pred 15 leti, pred petimi leti pa prejeli prva opozorila, česa vsega ne izvajamo. Žal ugotavljam, da smo kot država naredili zelo malo, da bi implementirali opozorila, ki so nam jih Združeni narodi – odbor, ki spremlja izvajanje konvencije – izrekli pred petimi leti. V zvezi s tem smo vladi, resornemu Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, izrekli zelo jasna priporočila in žal prejeli zelo neoprijemljive retorične odgovore; zato smo razumeli, da naših opozoril niso vzeli resno. In zdaj govorimo o še eni vladi, ki ne izpolnjuje zavez mednarodnih ustanov, s tem pa pušča na cedilu predvsem ljudi, ki jih invalidnosti zaznamujejo.

Kaj bi po vašem mnenju morala storiti država?

Rad bi poudaril, da mora vlada, ki je najvišji organ izvršne oblasti, zagotoviti predvsem sredstva, saj brez zelo jasne mobilizacije denarja, ki pa ga je mogoče dobiti tudi iz evropskih in kohezijskih sredstev, napredka na področju enakih možnosti za vse ne bo. Zato včasih rečem, da smo prišli v fazo, ko ta organ daje za vlado zelo neugodna priporočila, ki se lahko izpeljejo le z dodatnimi finančnimi sredstvi. Ampak to je nujna in potrebna investicija, da bomo prišli do družbe enakih možnosti, in to brez odlašanja. Enakopravna družba ne sme biti odvisna od pobude kakšnega zagnanega direktorja kakšne javne ustanove, to mora postati pravilo za vse in ne stvar osebnega aktivizma. Dodatne investicije so edina pot v družbo enakih možnosti.

Trenutno poteka prenova Zakona o osebni asistenci (ZOA), ki je bil nedavno v javni obravnavi. Vi ste letos spomladi na ustavno sodišče vložili zahtevo za presojo ustavnosti tega zakona. Je ustavno sodišče vašo zahtevo obravnavalo?

Menimo, da zakon osebne asistence ne bi smel omejevati na posameznike do 65. leta, saj so ljudje tudi po tej starosti lahko dejavni in potrebujejo asistenco za lažje udejstvovanje v svojih aktivnostih. Najprej smo pripravili oceno predpisa, ki smo jo preoblikovali v zahtevo za oceno ustavnosti in jo tudi vložili. Ustavno sodišče jo še obravnava, nedavno se je do nje opredelila vlada. Žal negativno. Mi smo se na mnenje vlade odzvali s ponovno opredelitvijo, da gre za diskriminacijo. Za zdaj smo priča vztrajanju pri taki politiki; bomo videli, kako bo odločilo sodišče.

Kakšno pa je vaše mnenje o predlaganih spremembah ZOA?

Tisto, kar nas skrbi v zvezi z ZOA, so spremembe, ki so zdaj v proceduri, spremembe, ki jih je minister Mesec predlagal in gredo po naši oceni v smeri splošnega krčenja osebne asistence. Kar se mi zdi problematično, je, da je izhodišče teh sprememb pravzaprav monetarno, da je v ozadju politika ministrstva za finance, ki je ministru v proračunu preprosto odvzelo sredstva za osebno asistenco. To ni politika, ki bi sledila mednarodni konvenciji Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, ki bi upoštevala interese ljudi z invalidnostmi, ampak je žal socialna politika, ki izpolnjuje navodila finančnega ministrstva. V vseh mednarodnih dokumentih je oženje spektra pravic oseb z invalidnostjo zaradi takih, finančnih motivov, opisano kot najbolj sporno.

Nedavno ste priporočili spremembo osnutka dopolnitev Zakona o invalidskih organizacijah. Zakaj?

Taka ureditev se nam zdi zelo nevarna za avtonomijo posameznih invalidskih organizacij. Kot smo zdaj v tem pogovoru večkrat lahko videli, je odnos zainteresiranih organizacij z vlado vendarle konflikten, saj opozarjajo na stvari, ki niso narejene in ki bi morale biti narejene. To, da bi bil, kot to predvideva osnutek zakona o invalidskih organizacijah, ministrstvo nekakšen nadzornik nacionalnega sveta invalidskih organizacij, lahko odpira nevarnost za avtonomijo delovanja. Država bo financirala eno institucijo, potrjevala bi njen načrt dela – kaj bo pa z drugimi, ki zaradi zakonskih omejitev ne morejo dobiti statusa invalidske organizacije ali organizacije civilne družbe? Ti zakonski pogoji za priznanje statusa invalidske organizacije niso dovolj odprti v smislu, kdo vse so ljudje z invalidnostmi, ampak so še vedno na neki način restriktivni in ne upoštevajo tega, kaj invalidnost pomeni v skladu s konvencijo o pravicah invalidov. Ta predlog zakona preprečuje, da bi se v takšne organizacije vključevale določene osebe.

Kdo recimo?

Osebe, ki nimajo trajne invalidnosti, osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, z demenco, ljudje, ki so pod skrbništvom, in ljudje, ki so zagovorniki otrok. Kje bo glas teh ljudi v tej shemi? Zato se nam zdi pomembno, da bi država upoštevala tudi te ljudi in jim prav tako zagotovila dovolj možnosti, da izrazijo svoje potrebe in želje.

Kakšno je vaše sporočilo ob mednarodnem dnevu invalidov?

V preteklosti smo veliko dosegli za ljudi z invalidnostmi, vendar nad napredkom v zadnjih dveh letih nikakor ne moremo biti zadovoljni. V naši instituciji smo zelo pozorni na to, kar se dogaja, in želimo s pristopom raziskav in posebnih poročil še naprej prispevati k temu, da bomo o stanju lahko govorili na podlagi konkretnih številk, ki odražajo realno stanje v Sloveniji. Le takšen pristop nam omogoča, da od oblasti zahtevamo konkretne rešitve, ne pa samo načelnih odgovorov in praznih obljub.