Teorije zarote dajejo posamezniku občutek, da obstaja neka gotova resnica in da je svet pod nadzorom – pa čeprav ga nadzirajo zlonamerne elite. Foto: Pixabay
Teorije zarote dajejo posamezniku občutek, da obstaja neka gotova resnica in da je svet pod nadzorom – pa čeprav ga nadzirajo zlonamerne elite. Foto: Pixabay

"Počutim se, kot bi bil v filmu," je bilo pogosto slišati v prvih dneh in tednih epidemije koronavirusne bolezni 19. Prazna mestna središča, vrste pred trgovinami in lekarnami, varnostni trakovi na osamelih otroških in športnih igriščih, zaprti šole in bari, zapečatene meje in nevidna grožnja nalezljivega virusa. Prizori, ki smo jim bili pred tem priča le prek televizijskih zaslonov, so marca 2020 tako rekoč čez noč postali del vsakdana. Običajne dejavnosti, kot so sprehod s prijatelji, kava v središču mesta in obisk gledališča, so bile označene kot nevarne javnemu zdravju in prepovedane. V družbo se je zaradi negotovosti in napetosti naselil strah.

Konspiracionizem ali teorija zarote je vrsta razlage dogodkov in sveta, ki se močno ali popolnoma razlikuje od uradno priznane teorije. Gre za način razmišljanja, ki ponuja alternativno razlago, uradno pa obravnava kot manipulacijo in prikrivanje skrivnih ciljev posameznika ali določene skupine.

Prispevek je bil najprej objavljen v okviru projekta MMCpodrobno: Leto dni življenja v epidemiji

"Spopad s pandemijo, ki je prišla kot strela z jasnega. Najprej prve informacije o izbruhu okužb in posnetki iz Kitajske – ti posnetki so bili običajni, tega smo na televiziji vajeni –, ljudje sicer hodijo v skafandrih, a so daleč proč. Ko se pa to naenkrat pojavi na našem vrtu, v našem stanovanju, je to tak šok, prepričanje, tako štrli ven iz običajnih predstav o svetu, da ga spontano želimo znevtralizirati in ga prikažemo kot fikcijo," o prvem odzivu na korenite spremembe pove filozof Tomaž Grušovnik, profesor na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Ker živimo v filmski kulturi, se nam lahko hitro zazdi, da je nenavadno dogajanje, ki smo mu priča, pravzaprav film. Takšen občutek je, tako kot številne druge, preveval tudi njega. "Gre za iskanje vzporednic v fantaziji in poskus pobega od tega, kar se dejansko dogaja," je dejal Grušovnik, ki je svoje premisleke o življenju med epidemijo covida objavil v krajši knjigi Karantenozofija.

Dragi teoretiki zarot: “Svet je še hujši, kot mislite”

Instantne razlage kompleksnega dogajanja

Ko je prvotni šok popustil, se je filmsko vzdušje tako spremenilo v t. i. novo normalnost. Ker je bila sprememba hitra in radikalna, se je s tem odprlo polje nerazjasnjenih razsežnosti, neodgovorjenih vprašanj glede virusa, epidemije in ukrepov, ki so zarezali v običajno življenje. V poplavi informacij so si ljudje iz domačih naslanjačev skušali ustvariti realno sliko o dogajanju in se dokopati do pojasnil. Ker znanosti odgovorov na kompleksna vprašanja ni uspelo ponuditi tako hitro, kot so se dogajale spremembe v družbi, so vzniknile tudi alternativne razlage dogajanja, ki so na prvi pogled ponudile razumljivejše in dokončne odgovore od znanstvenikov. Zapisi na družbenih omrežjih, v komentarjih pod novicami in na forumih nakazujejo, da se je pri številnih ljudeh vzbudil občutek, da za kuliso epidemije stoji zarota:

Ob teorijah o virusu, njegovem izvoru in cilju so se razvile tudi teorije o tem, da naj bi zdravstveni delavci pod pretvezo testiranja na novi koronavirus pri odvzemu brisa posameznikom vsajali mikročipe. Teorije o vgrajevanju mikročipov se sicer pojavljajo tudi v povezavi s cepljenjem proti novemu koronavirusu. Foto: Reuters
Ob teorijah o virusu, njegovem izvoru in cilju so se razvile tudi teorije o tem, da naj bi zdravstveni delavci pod pretvezo testiranja na novi koronavirus pri odvzemu brisa posameznikom vsajali mikročipe. Teorije o vgrajevanju mikročipov se sicer pojavljajo tudi v povezavi s cepljenjem proti novemu koronavirusu. Foto: Reuters
  • širjenje novega koronavirusa omogoča omrežje 5G, ki slabi imunski sistem (nekatere teorije so ob tem opozarjale, da se virus celo prenaša prek 5G-postaj);
  • za vsem skupaj stoji ameriški milijarder Bill Gates, ki želi pod pretvezo cepljenja v ljudi vstaviti mikročip, s katerim bo zasužnjil svet;
  • gre za umetno biološko orožje, s katerim želijo svetovne elite prek načrtnega redčenja prebivalstva vpeljati novo svetovno ureditev;
  • pandemija je zarota farmacevtske industrije, ki želi prek umetno razširjene bolezni povečati prodajo zdravil in cepiv in si tako zagotoviti dodatne zaslužke;
  • virus je ustvarila ameriška vojska s ciljem, da uniči kitajsko gospodarstvo in okrepi mednarodni položaj ZDA;
  • novi koronavirus so ustvarili Kitajci – z njim so želeli oslabiti ZDA, a jim je med razvijanjem virus ušel z laboratorija;
  • novi koronavirus ne obstaja – celotna pandemija je lažna in se uporablja kot orodje za pokoritev prebivalstva in kratenje svobode ljudi.
Teorije zarote nam pokažejo, kaj je problem v določeni družbi

Raznolik nabor teorij zarote ima v svojem središču nekaj skupnega – strah pred negotovostjo in naključnostjo človeškega bivanja. Teorije zarote namreč dajejo posamezniku občutek, da obstaja neka gotova resnica in da je svet pod nadzorom. "Res je, da te teorije predpostavljajo, da svet obvladujejo zlikovci, ampak hkrati to pomeni, da je situacija vendarle pod nadzorom," odgovarja Tomaž Grušovnik. Ob tem dodaja, da gre za neke vrsto tolažbo pred še hujšo resničnostjo – tem, da dogajanja nima pod nadzorom nihče.

Kot pri tem poudarja Kristina Radomirović Maček, doktorandka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je ena od glavnih značilnosti teorij zarote ta, da dajejo polarizirano, črno-belo predstavo o svetu – vzpostavljajo strogo mejo med slabimi, ki hočejo uničiti svet, in njimi, ki so dobri in želijo to zaroto razkriti. Nevarnost takšnih teorij je sicer predvsem v tem, da so bližje čustvom kot razumu in na ta način rušijo zaupanje v znanstvene postopke in javne institucije.

Anketa o izvoru virusa

Agencija Ninamedia je 25. in 26. marca 2020, slaba dva tedna po prvi razglasitvi epidemije pri nas, opravila anketo, v kateri je preverjala, katera izmed razlag izbruha epidemije je najbližja ljudem.

Slaba polovica od 1300 vprašanih (48,5 %) je odgovorila, da je po njihovem mnenju virus nastal spontano, tako kot številni drugi virusi, ki povzročajo zdravstvene težave. Precejšen delež (17,2 odstotka) vprašanih je menil, da je bil koronavirus ustvarjen v laboratoriju kot orožje za uničenje kitajskega gospodarstva. Dobra desetina anketiranih (10,9 odstotka) je kot najverjetnejšo označila razlago, da je virus izdelala farmacevtska industrija, da bi si zagotovila dodatne zaslužke. Nekateri so s prstom pokazali na Kitajce, ki naj bi virus načrtno podtaknili drugim državam (štirje odstotki), manjši delež vprašanih (3,9 odstotka) pa je pojav epidemije označil kar za božjo kazen za človeške grehe.

Teorija o teoretikih zarote

Teorije zarote so v družbi prisotne že dolgo – ljudje so se tudi v preteklosti zatekali k preprostim in absolutnim razlagam in se na ta način spoprijemali s kriznimi časi, hitrimi spremembami in tehnološkim napredkom. S tega vidika nas širjenje različnih teorij v času covida-19 ne bi smelo presenetiti. Sprememba, ki smo ji priča v zadnjem letu, je predvsem porast konspiracizma in to, da se teorije zarote z obrobja selijo v središče javne razprave. Dezinformacije se širijo tudi z vidnih mest in to jih naredi sprejemljivejše in verjetnejše.

Čeprav zagovorniki teorij zarote drugim ljudem v spletnih razpravah radi očitajo, da ne znajo razmišljati s svojo glavo, ob tem navadno niso pripravljeni podvomiti o lastnem okviru prepričanj. Primerjave z
Čeprav zagovorniki teorij zarote drugim ljudem v spletnih razpravah radi očitajo, da ne znajo razmišljati s svojo glavo, ob tem navadno niso pripravljeni podvomiti o lastnem okviru prepričanj. Primerjave z "ovcami" tako letijo v obe smeri. Foto: Pixabay

"Spremembe niso nastale zato, ker bi se ljudje radikalno spremenili. Predpogoji za gojenje teorij zarote so z nami že od nekdaj, narava kognitivnega aparata se ne spreminja tako hitro," trende zadnjega leta opisuje Tomaž Grušovnik. V nasprotju s prepričanjem, da so zagovorniki teorij zarote neinteligentni in slabo informirani, sam meni nasprotno. "Ne gre za neumne, naivne ljudi. Daleč od tega – teorije zarote so lahko zelo prefinjene pojmovne zgradbe, ki imajo kompleksno strukturo. Pogosto so plod nadpovprečno inteligentnih ljudi, ki pa svoje informacije dobivajo prek spleta in tam iščejo vzorce, ki niso podkrepljeni z ustaljenimi znanstvenimi metodami," ugotavlja Grušovnik.

Teoretiki zarote se velikokrat predstavljajo kot ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo, tiste, ki niso pripravljeni privoliti v njihove razlage, pa radi označujejo za ovce. Toda prepričanje, da so zagovorniki teorij zarote izredno skeptični ljudje, po mnenju filozofa ne drži. Gre kvečjemu za selektivni skepticizem – na eni strani skepsa do večinskega mnenja, na drugi pa presežno verjetje v alternativno razlago, v drugo stvarnost, ki pa je takšen posameznik ne preizprašuje in ji slepo sledi.

Razširjenost teorij zarote

V okviru javnomnenjske raziskave #Novanormalnost so v agenciji Valicon med 26. in 28. majem preverili, katera od razlag o izvoru virusa, ki so krožile po družbenih omrežjih, je ljudem najbližja. Slaba petina se jih ni opredelila za nobeno od ponujenih razlag. Kot so pojasnili na Valiconu, je med njimi šest odstotkov podalo svojo razlago, v večini primerov skladno z različnimi teorijami zarot.

Dobra polovica od 524 vprašanih (56 odstotkov) je menila, da je virus naraven. Med njimi jih je skupno skoraj tretjina (29 odstotkov) menila, da je preskočil z živali na človeka in se širil dalje kot drugi virusi, slaba petina (18 odstotkov), da je ušel iz laboratorija kot posledica človeške napake, slaba desetina (devet odstotkov) pa, da je bil sicer naraven virus iz laboratorijev izpuščen namenoma.

21 odstotkov anketiranih je ob tem menilo, da je bil novi koronavirus ustvarjen v laboratoriju v Vuhanu in namerno izpuščen v naravo. Pet odstotkov sodelujočih v raziskavi je izrazilo prepričanje, da novi koronavirus v resnici ne obstaja.

Odmevanje v mehurčku

Vzpon informacijske tehnologije je v družbo prinesel pričakovanje, da se bosta skupaj z njim povečali tudi informiranost in ozaveščenost ljudi. "Vidimo, da ni tako, da se ozaveščenost v poplavi informacij lahko celo manjša," ob tem ugotavlja Grušovnik. Ljudje smo namreč samodejno nagnjeni k potrditveni pristranskosti – iščemo tista prepričanja, ki potrjujejo, kar že mislimo. "Spremljaš novice, ki te potrjujejo. Filtriraš tiste, ki govorijo nasprotno od tvojih prepričanj," pojasnjuje Grušovnik in ob tem opozarja, da to skrbno zaznavajo tudi algoritmi na spletnih platformah, ki želijo uporabnikom servirati vsebine, ki so jim blizu. Ko posameznik brska za informacijami, je namreč nagnjen k temu, da izbira vsebine, s katerimi se strinja. In ker algoritem s svojim naborom predlaganih vsebin skuša zagotoviti največjo možnost, da bo uporabnik kliknil nanje, je to privedlo do tega, da je "potrditvena pristranskost na steroidih".

Znotraj mnenjskih mehurčkov posamezniki medsebojno krepijo in potrjujejo svoja prepričanja. Čeprav gre za mnenje majhnega dela populacije, na ta način posamezniki v mehurčku dobijo občutek, da gre za splošno prepričanje. Foto: Pixabay
Znotraj mnenjskih mehurčkov posamezniki medsebojno krepijo in potrjujejo svoja prepričanja. Čeprav gre za mnenje majhnega dela populacije, na ta način posamezniki v mehurčku dobijo občutek, da gre za splošno prepričanje. Foto: Pixabay

Rezultat vzajemnega odnosa med potrditveno pristranskostjo in algoritmi so t. i. mnenjski mehurčki (v angleščini se je uveljavil izraz echo chambers – odmevne komore). Gre za virtualno okolje, v katerem se zbirajo posamezniki s podobnimi prepričanji, ki v razmeroma zaprtem sistemu komunicirajo med sabo in na ta način svoja prepričanja dodatno krepijo. Oborožen s potrditveno pristranskostjo in ob nevidni pomoči algoritma se lahko tako posameznik nenadoma znajde med vsebinami in ljudmi, ki z vseh strani potrjujejo njegovo mnenje. Poleg potrditve svojega mišljenja posamezniku ob tem dodaten vir ugodja nudi tudi občutek pripadnosti, ki ga je deležen znotraj mehurčka. Takšno okolje je pripravno za to, da si začne posameznik domišljati, da verjame v splošno resnico, kar predstavlja odlično izhodišče za vznik in utrjevanje teorij zarote.

Da je digitalna kultura glavni generator teorij zarote, ugotavlja tudi Kristina Radomirović Maček: "Vsem je dostopno vse, a dostopne so tudi stvari, ki jih ne moremo razumeti. Vsak misli, da lahko razume vse, in tu pogosto nastane težava." In tako pridemo do situacij, kjer spletna javnost raje pritrdili nekomu, ki svoje znanje nabira ob gledanju videoposnetkov na YouTubu, kot uveljavljenemu znanstveniku, ki določenemu področju posveti svojo kariero.

Dobrih sedem odstotkov ne verjame v obstoj virusa

Agencija Mediana je 11. in 12. novembra 2020 preverjala, kolikšen delež prebivalstva ne verjame v obstoj novega koronavirusa. Popolno prepričanost o tem, da novi koronavirus ne obstaja, je takrat izrazilo 7,8 odstotka od 798 vprašanih, 83,6 pa se jih s trditvijo ni strinjalo. Neopredeljenih je bilo 8,6 odstotka. Da novi koronavirus sicer obstaja, a ni nič nevarnejši od sezonske gripe, jih je takrat menilo 27,3 odstotka, 56,5 odstotka pa se jih s trditvijo ni strinjalo.

Zakaj znanost teoretikom zarote ne pride do živega?

"Na teorije zarote lahko odgovarjamo le tako, da posredujemo verodostojne informacije"

"Na različne teorije zarote lahko odgovarjamo le tako, da posredujemo verodostojne informacije – tiste, ki so znanstveno preverjene in ki so dokazljive z znanstvenimi metodami," je na novinarski konferenci, ki je bila v poletnih mesecih namenjena prav različnim dezinformacijam, dejal predstojnik Inštituta za mikrobiologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Miroslav Petrovec. A kot opozarja antropologinja Kristina Radomirović Maček, je teorije zarote skoraj nemogoče nagovarjati neposredno. "Ko nekdo toliko časa vloži v svoje stališče, ga ni pripravljen zlahka opustiti," pojasnjuje. Po njenem mnenju je v tem primeru vloga znanosti in uveljavljenih metod predvsem to, da nagovorijo tiste, ki nimajo dokončno izoblikovanega mnenja.

Težava pri dialogu med znanostjo in teorijami zarote je v osnovi ta, da znanstvenik ne igra iste igre kot teoretik zarote. "Kar znanstvenik šteje kot veljaven dokaz, teoretik zarote vnaprej diskreditira kot neveljavno. Ne upošteva istega dokaznega postopka, kot je uveljavljen v znanosti – v ozadju je namreč druga motivacija, kot je na primer strah pred negotovostjo, in ne objektivna razlaga določenega pojava," razloži Grušovnik. Znanstveniku dati nalogo, naj prepriča teoretika zarote, je po njegovem mnenju podobno, kot če bi na košarkarja naslovili zahtevo, naj zmaga z golom prednosti – nemogoče je, saj gre za različno igro.

"Rožljanje z informacijami in ponavljanje, da nekdo nima prav, nista učinkoviti, če hkrati ne naslavljamo vzrokov, ki privedejo do teorij zarote," je ob tem prepričan Grušovnik, ki bolj kot golo informiranje rešitev vidi v izobrazbi in grajenju značaja, ki bo sposoben sprejemati in vrednotiti informacije ter njihove vire in nova spoznanja umeščati v širši kontekst. Le na ta način je namreč mogoče teorije zarote razmejiti od drugih teorij, opozarja Grušovnik, ki ob reševanju dilem stavi na preverjene znanstvene metode.