Strokovna komisija je na novinarski konferenci, kjer je bil prisoten tudi ljubljanski župan, predstavila vidike, ki jih je upoštevala pri odločanju o postavitvi spominskega obeležja, ki ga bodo v četrtek umestili na Pogačarjevem trgu v Ljubljani. Predsednica komisije Milena Mileva Blažič je poudarila, da je imela komisija pri svojem delovanju popolnoma znanstveni pristop, saj so želeli redefinirati novi kontekst.

Blažičeva je navedla različne kontekste spomenika; postavitev v času nekdanje SFRJ leta 1953, odstranitev oz. posredovanje v renovacijo ob osamosvajanju leta 1991 in končno njegova ponovna umestitev v času, ko smo del Evropske unije. "Na voljo smo imeli tri možnosti: ali pristanemo na odstranitev ali spomenik postavimo na stari lokaciji ali pa postavimo nov spomenik na novi, avtentični lokaciji, za kar smo se tudi odločili," je povedala.

"Želeli smo preseči črno-beli način razmišljanja"
Članica komisije Vida Deželak Barič, ki je bila v komisiji vodilna znanstvenica, je izpostavila, da so ljubljanske ženske demonstracije posebnost v slovenskem in jugoslovanskem, kot kaže pa tudi evropskem prostoru. "Sprva so imele demonstracije spontan značaj, kasneje pa organiziran. Postopoma so postale podpora Osvobodilni fronti na čelu s Komunistično partijo in kot take predmet politične instrumentalizacije," je dodala.

Blažičeva je povedala, da je komisija želela preseči črno-beli način razmišljanja, ki je predolgo prevladoval v debatah na to temo. Povedala je, da je šlo pri anticerkvenem naboju, ki se je še posebej izrazil ob postavitvi leta 1953, za temeljno nasprotje v odnosu Cerkve do odporništva in kasnejše politične oblasti. Baričeva je dodala, da je bil v komisiji prisoten tudi predstavnik ljubljanske nadškofije France M. Dolinar, pri čemer so dosegli nov konsenz.

Blažičeva: Ženske kot subjekt, ne objekt
Skulptura, delo akademske kiparke Dragice Čadež, je kvalitetna plastika v bronu, primarni izrazni material pa je les. Predsednica komisije je povedala, da gre za likovno delo, ki bo presežek, postavljeno pa bo na avtentični lokaciji kot spomin ženskemu pogumu proti fašističnemu nasilju. "Ženske so v umetniškem delu predstavljene kot subjekt in ne objekt," je še poudarila Blažičeva.

Prvotni spomenik je kot eno od štirih obeležij stal pred stolnico, figura pa je s prstom kazala proti škofijskemu poslopju. Slednje je bilo po besedah Deželak Baričeve sprejeto z deljenimi občutki. "Zavračala ga je predvsem Cerkev, saj je postavitev bolj spominjala na obsodbo Cerkve kot poklon demonstrantkam, zaradi delno neresničnega napisa o škofu Rožmanu pa se je uveljavil kot sramotilni steber," je pojasnila. Cerkev je že leta 1964 zahtevala, da se spomenik odstrani, odločno pa je nasprotovala tudi tihemu poizkusu ponovne postavitve leta 2001.

Janković: Iščemo spoštovanje zgodovine in zbliževanje
Župan Janković je omenil, da so se predstavniki MOL-a dobili tudi z nadškofom Antonom Stresom, pri čemer je bila ena od točk postavitev spomenika. "On je s tem soglašal, to je tudi zanje sprejemljivo, ne kažemo s prstom na Cerkev, ampak postavljamo spomenik pogumnim ženskam," je dejal Janković.