Foto: Radio Slovenija
Foto: Radio Slovenija
Sorodna novica Vlada ukinila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja

Kako to, da smo spet sredi ideološkega boja in odpiranja ran preteklosti? Teme zagotovo spravlja na dnevni red stranka SDS, se strinjata tokratna gosta podkasta o politiki Umetnost možnega, Uroš Esih in Matej Grošelj. Toda kaže, da najnovejši ideološki spopad ustreza tudi vladni strani. Tako je mogoče razumeti tudi njihovo nenadno odločitev o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja – in to kar na dopisni seji. Ni več koalicijskih vrhov, ni več časovnic. So pa srdite polemike prvakov vseh vladnih strank, še posebej pa Levice in tudi Socialnih demokratov, z opozicijo, ki jih v prvih mesecih mandata aktualne vlade ni bilo.

Sorodna novica Digitalni boni že čez mesec dni, 17. maj dan spomina na žrtve komunizma

"Kulturni boj ustreza vsem," je jasen Grošelj, a hkrati dodaja, da je ob tem treba spomniti na okoliščine, v katerih je prejšnja vlada ustoličila praznik spomina na žrtve komunističnega nasilja. "Bilo je tri tedne po volitvah, ko vlada Janeza Janše ni več imela legitimnosti za vladanje, saj je opravljala le še tekoče posle, praznik je bil določen brez strokovne in javne razprave, zelo na silo."

Esih ob tem ugotavlja, da so vladne stranke pograbile ideološke teme v trenutku, ko so se na vlado zgrnile kritike o reformnem zastoju. Takrat je vlada vključila v svoj politični modus operandi več ideološke konfrontacije s SDS-om na temah, ki jih sicer v javni prostor lansira SDS. "Vlada je ugotovila, da če se ne odziva, izgublja, ker njihovi volivci, tudi taktični volivci, ki so omogočili rekordno zmago Svobode, pričakujejo, da brani 'pravo' politično interpretacijo zgodovine," meni Esih.

Kučanovi pobudi ne more nasprotovati niti SDS

Sorodna novica Milan Kučan bi na Trgu republike postavil spomenik osamosvojitve

Sicer pa se po novem v zadnjem času več kot o letu ’45 politična kasta prereka o letu ’91, trenutno glede spomenika osamosvojitvi, katerega postavitev na simbolnem kraju, Trgu republike, predlaga prvi predsednik Milan Kučan. "V prvem delu, ko je Milan Kučan lansiral idejo o postavitvi spomenika osamosvojitve, se je pojavila za levi del slovenske politike bogokletna interpretacija, da bi zato odstranili spomenik revolucije. A pozneje je Kučan pojasnil, da o tem ni govoril in da prepušča stroki in vladi, ki je njegovo idejo že posvojila, odločitev o tem, kako in kakšen spomenik umestiti na Trgu republike, kjer je on leta 1991 izrekel znameniti stavek. Prav ta legitimiteta mu daje pravico, da je zdaj lansiral to idejo prav v tem trenutku," meni Esih in nadaljuje: "Kučan ni vsega povedal, ni vsega definiral, a ideja je padla v politični prostor. Je jasna, ni je mogoče zavrniti. Ne morejo je zavrniti ne njegovi politični oponenti ne vlada, ki pa je idejo pograbila v nekaj dneh, zadostoval je le nekajminutni pogovor predsednika vlade s prvim predsednikom republike. Kakršno koli zavračanje s strani SDS bi le še podkrepilo teze, da Janez Janša vidi osamosvojitveno zgodovino zelo zaslugarsko in precej drugače kot večina Slovencev."

Spomenike umikajo nedemokratične države

Medtem ko se je Esihu zdel Kučanov predlog spretna politična poteza, je imel Matej Grošelj nekaj dvomov o tem. "Predvsem sem pogrešal jasen Kučanov odziv že na samem začetku, ko se je pojavila interpretacija o umiku spomenika revolucije. Vrgel je kost v javnost, nato se je javnost cel teden ukvarjala s tem, kaj je v resnici rekel in mislil. Tudi interpretacije iz njegovega kroga so sprva šle v smeri premisleka o morebitni prestavitvi sedanjega spomenika revolucije. A umikanje spomenikov je nekaj, kar počno nedemokratične države in okupatorji." Grošelj še meni, da osamosvojitev pripada celotnemu narodu, medtem ko si jo Janša s svojim krogom ljudi skuša privatizirati. "Povzročanje umetnih delitev na temi osamosvojitve, ki je za večino Slovencev sveta, zgolj kaže na to, kako vsebinsko je izpraznjena ta stranka. Ne zanima je prihodnost in kako bomo živeli leta 2030 ali 2040, temveč se kar naprej ukvarjajo z letom 1991 in celo razprave o letu 1945 ne potihnejo. Mislim, da je tega dovolj. Ljudje so že lani na volitvah povedali, kaj si mislijo. Janša pa še pač nikoli ni priznal nobenega poraza."

Nazaj v prihodnost – Uroš Esih, Delo in Matej Grošelj, Večer