Sociolog, politični disident, politik in oče Demosa dr. Jože Pučnik med pripravami na prve demokratične večstrankarske volitve v Sloveniji. Foto: BoBo
Sociolog, politični disident, politik in oče Demosa dr. Jože Pučnik med pripravami na prve demokratične večstrankarske volitve v Sloveniji. Foto: BoBo
Demos
Dr. Jože Pučnik v družbi ustanoviteljev Demosa 8. januarja 1990. Foto: Osebni arhiv Andreja Magajne

Z Jožetom sva se pogosto srečevala na mojem domu na Ljubljanskem barju. Spoprijateljila sva se. Z veseljem so ga pozdravili moji domači in tudi sosedje so ga radi videli. Največ pa sva se pogovarjala na Poti spominov in tovarištva, kar je bilo varneje kot za stenami.

Andrej Magajna
Jože Pučnik in Milan Kučan
Jože Pučnik se je leta 1990 prebil v drugi krog predsedniških volitev, kjer je z 41 odstotki glasov izgubil volilno tekmo proti Milanu Kučanu. Foto: BoBo

Danes si ne znamo niti predstavljati, da bi bil kdo en sam dan v zaporu zaradi političnega delikta. No, Jože Pučnik je bil. Kljub temu pa je leta pozneje z dediči režima, ki ga je zaprl, spravno in enakopravno govoril in odločal o prihodnosti, brez osebnih zamer glede preteklosti.

Borut Pahor
Jože Pučnik
Čeprav se je leta 1996 umaknil iz aktivne politike, pa jo je Pučnik še naprej redno spremljal in kritično ocenjeval. Foto: RTV SLO

Imel je vero, pričakovanja in vizijo. In ta vizija je bila Slovenija, ki bo predvsem pravna in socialna država. In bo popravila krivice, ki so bile storjene njenim ljudem. Ne eno, ne drugo, niti tretje se ni uresničilo v tolikšni meri, kot si je želel.

Rosvita Pesek
Volilni štab Jožeta Pučnika
Volilni štab Jožeta Pučnika leta 1990. Foto: BoBo

Spominjam se ga kot zelo stvarnega in projektno zavzetega človeka, ki ni taktiziral, ampak sledil svojim spoznanjem in ciljem. Kljub težki osebni zgodbi z nekdanjim režimom ga nisem slišal govoriti z grenkobo.

Lojze Peterle

Jože je bil premočrten, radikalen, kaj je taktika, v praktičnem delovanju ni »vedel«. Bil je poštenjak, vedno je imel odprte karte! Nobenega sprenevedanja. Deloval je celo robustno, dejansko pa je bil preveč čist človek, da bi kaj zamolčal ali olepšal.

Spomenka Hribar
10 let po smrti Jožeta Pučnika
Soočenje predsedniških kandidatov 1990
Intervju: Dr. Jože Pučnik (29. 7. 2001)
Jože Pučnik, dokumentarna oddaja
Intervju: Dr. Jože Pučnik (21. 3. 1999)
Intervju: Dr. Jože Pučnik (18. 12. 1991)
Korak pred drugimi: Portret Jožeta Pučnika

Jože Pučnik se je rodil na Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici in že kot dijak prvič plačal ceno za svojo kritično misel, ko so mu zaradi kritičnih zapisov v reviji Iskanja prepovedali opravljati maturo, ki pa jo je po odsluženi vojski vendarle opravil in leta 1958 diplomiral iz filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je postal asistent.

Aretacije zaradi kritične misli
Še isto leto je njegova kritična misel vnovič prišla v navzkriž s tedanjo oblastjo, ki je bila mnenja, da je z objavljanjem svojih razmišljanj v reviji 1957 rušil socialistično ureditev. Pučnika so aretirali in obsodili na devet let strogega zapora. Po petih letih so ga leta 1963 pogojno izpustili.

A Pučnik ni dolgo ostal svoboden, saj je nadaljeval odkrito kritiko partijskega režima pri reviji Perspektive. Leto dni po pogojnem izpustu so ga ponovno aretirali zaradi članka, v katerem je kritiziral tedanjo kmetijsko politiko. V obdobju, ko bi se moral poročiti s svojo ženo, so ga oblasti zaprle še za dve leti.

Leta 1966, ko so ga drugič izpustili iz zapora, se je Pučnik odločil za selitev v Nemčijo. Tam se je sprva preživljal kot fizični delavec, saj mu tedanje oblasti niso izdale diplome. Leto pozneje se je moral zato študija lotiti znova. Leta 1971 je v Nemčiji doktoriral in postal univerzitetni predavatelj.

Vrnitev v času osamosvajanja
V Slovenijo se je vrnil leta 1989 in postal eden izmed ključnih akterjev tedanjega političnega dogajanja. Izvoljen je bil za predsednika Demokratične opozicije Slovenije (Demos), ki je leta 1990 zmagala na volitvah. Pučnik kljub temu ni prevzel funkcije predsednika vlade, temveč jo je prepustil Lojzetu Peterletu, sam pa je postal podpredsednik vlade in to ostal tudi v prvi vladi Janeza Drnovška.

Leta 1990 je kandidiral na predsedniških volitvah in se uvrstil v drugi krog, kjer pa je izgubil volilno tekmo proti Milanu Kučanu. Po neuspehu Socialdemokratske stranke Slovenije na volitvah 1992, ko so bili v parlament izvoljeni le štirje poslanci, je Pučnik leto pozneje mesto predsednika stranke prepustil Janezu Janši, sam pa je ostal dejaven kot predsednik parlamentarne komisije za povojne poboje.

Pučnik se je leta 1996 umaknil iz aktivne politike, tri leta po tem pa so ga na kongresu SDS-a izvolili za častnega predsednika stranke. Štiri leta pozneje je umrl v Nemčiji. Leta 2006 je šele posmrtno prejel red za izredne zasluge Republike Slovenije, in sicer za življenjski prispevek k demokratizaciji, osamosvajanju in mednarodnemu priznanju Slovenije.

Kako se spominjajo Jožeta Pučnika, smo ob obletnici njegove smrti povprašali enega izmed ustanoviteljev Demosa Andreja Magajno, predsednika republike Boruta Pahorja, voditeljico Odmevov in zgodovinarko Rosvito Pesek, evropskega poslanca Lojzeta Peterleta in filozofinjo ter članico Demosa Spomenko Hribar.


Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije:

Vem, vsi bodo ob Pučnikovem imenu najprej poudarjali njegov pomen za demokratično in samostojno Slovenijo. Osebno pa bi izpostavil tisti del njegovega posebnega značaja, ki zadeva iskreno sposobnost odpuščanja. Ne nazadnje, Jože Pučnik je presedel dolga leta v zaporu samo zato, ker je mislil drugače. Danes si ne znamo niti predstavljati, da bi bil kdo en sam dan v zaporu zaradi političnega delikta. No, Jože Pučnik je bil. Kljub temu pa je leta pozneje z dediči režima, ki ga je zaprl, spravno in enakopravno govoril in odločal o prihodnosti, brez osebnih zamer glede preteklosti. Gre za značajsko redkost prve kategorije, ki mi je močan navdih.


Rosvita Pesek, voditeljica Odmevov in doktorica zgodovinskih znanosti ter avtorica knjig Osamosvojitev Slovenije in Osamosvojitvena vlada (letos naj bi izšla njena tretja obsežna knjiga o dr. Jožetu Pučniku):

Dr. Jože Pučnik je bil korak pred drugimi
"Ne bom pisal knjige, ne o slovenski osamosvojitvi in ne o Demosu. Teh resnic je že preveč," je često odgovarjal. Ob tem smo povsem prezrli, da tudi o sebi in trpkih življenjskih izkušnjah ni pisal in nikoli javno spregovoril. Ni obtoževal in ni se maščeval. Njegovega imena pred 57. številko Nove revije in časom, ko je nastajala politična opozicija, za široko javnost ni bilo.

Čeprav precejšen del svojega življenja ni prebil v Sloveniji, je bil stalno prisoten. Bil je tu, ko si je prizadeval za svobodo znanstvene kritičnosti do obstoječih jugoslovanskih razmerij. Bil je tu, ko je zaradi prav teh prizadevanj na lastnem hrbtu za 7 let občutil ječo in samico in ko je svoji sestri Tilčki napisal: "Živeti se splača kljub temu, če moram lepo vsoto let - najlepših let - preživeti v zaporu, na robiji. Prav v takem momentalnem okolju se v človeku zaostri doživetje osnovnega življenjskega smotra. Bojim se samo, da ne bi začel sovražiti – mrziti ljudi, ki so odgovorni. Takrat je konec z objektivnim presojanjem, ostane le slepa, uničevalna strast. Upam, da v to ne bom zašel."

Kljub delu in življenju v Nemčiji - zanj kot za bivšega arestanta doma ni bilo kruha - je bil spet tu, ko se je pisalo prve prispevke za slovenski nacionalni program - za 57. številko Nove revije - in ko se je vanjo pisalo prve pobožne intelektualne želje za uvedbo partiji konkurenčnih strank in za bolj suvereno slovensko državo (1987).

Ko se je začel konkreten boj za demokratizacijo monopolne partijske scene, je bil spet tu. Nekaj mesecev po nastanku Socialdemokratske zveze je prevzel njeno predsedovanje (1989).

Ko se je v najetih kletnih prostorih neke privatne hiše v Šiški sklepalo in podpisovalo dogovor o združenem nastopu opozicijskih strank v koaliciji Demos, je prevzel njeno predsedovanje. Ko se je stara politična elita začela v okviru okrogle mize (Alko) pogovarjati z novonastalimi zvezami o njihovi participaciji na oblasti in ko je vztrajala, da se ta dogaja le znotraj SZDL-ja, je odločno povedal, da je okrogla miza prevara, in jo je zapustil.

Kljub pričakovanju mnogih na prvih demokratičnih volitvah ni postal prvi demokratično izvoljeni slovenski predsednik. Predsednik predsedstva ne zato, ker je na volitvah v boju proti Milanu Kučanu izgubil (april 1990), predsednik Demosove vlade pa ne zato, ker se je tej funkciji iz zdravstvenih razlogov, pa tudi zato ker ni želel poseči v komaj sklenjeni dogovor, da bo mandatar za sestavo vlade prihajal iz stranke, ki bo dosegla znotraj Demosa največ glasov, sam odpovedal.

Slovenski plebiscit je razumel kot enkratno priložnost v narodovi zgodovini in je kljub napadom opozicije, pa tudi nekaterih politikov iz Demosovih vrst, vztrajal, naj se izvede 23. decembra 1990. Na večer veličastne plebiscitne zmage je v silnem navdušenju SREDI Cankarjevega doma razglasil: "Jugoslavija je mrtva! Jugoslavije ni več! Jugoslavije ni več! Zdaj gre za Slovenijo!"

A Jugoslavija je bila še kako trda, svoje kremplje je pokazala že čez šest mesecev, ko je jugoslovanska armada zapustila vojašnice in krenila na mejne prehode, da bi "zavarovala zunanje meje SFRJ".

Kljub temu da je Pučnik vladne in skupščinske politike vseskozi priganjal, naj Slovenija odide prej, so z izhodom čakali do zadnjega dne. In tudi pri doslednosti tega izhoda je bil Pučnik neomajen. To mora biti dan, ko se bo Slovenija dokončno osamosvojila in ne šele začela postopkov za popolno osamosvojitev, kot so si predstavljali nekateri drugi politiki. 25. junija 1991 je zato v skupščinskem preddverju vzkliknil: "Mi moramo ostati ponosni in pogumni. Osnovne odločitve ne bomo preklicali."
Samostojna in demokratična Slovenija je bila njegov življenjski projekt. Kdo ve, ali zaradi pelina, ki ga je skusil v letih jugoslovanske države, in trdega komunizma ali iz njegovega trdnega in premočrtnega prepričanja, da bi lahko Slovenci kot narod, če bi ostali v Jugoslaviji, propadli skupaj z njo.

Imel je vero, pričakovanja in vizijo. In ta vizija je bila Slovenija, ki bo predvsem pravna in socialna država. In bo popravila krivice, ki so bile storjene njenim ljudem. Ne eno, ne drugo, niti tretje se ni uresničilo v tolikšni meri, kot si je želel dr. Jože Pučnik.


Lojze Peterle, evropski poslanec, nekdanji podpredsednik koalicije Demos in predsednik prve vlade Republike Slovenije:

Jože Pučnik ni bil ravno za anekdote. Spominjam se ga kot zelo stvarnega in projektno zavzetega človeka, ki ni taktiziral, ampak sledil svojim spoznanjem in ciljem. Kljub težki osebni zgodbi z nekdanjim režimom ga nisem slišal govoriti z grenkobo. Pogumno in jasno se je zavzel za osamosvojitev in demokratizacijo. Hvaležen sem mu za njegov delež.


Andrej Magajna, ustanovitelj SDZS-ja - predhodnika poznejšega SDSS-ja, eden izmed ustanoviteljev Demosa, predsednik Krščanskih socialistov Slovenije:

Z dr. Jožetom Pučnikom sem prvič stopil v neposreden kontakt prve januarske dneve leta 1989. Mišljen je najin telefonski pogovor, ki je potekal med pisarno na Kersnikovi 4 v Ljubljani in tajništvom oddelka za sociologijo v Lüneburgu v Nemčiji. Na tej univerzi je namreč Jože služboval – predaval.
Ne bom pisal o tem, kako je Jože prišel v Nemčijo in zakaj. Raje o tem, kaj sva se pogovarjala in kaj smo takrat delali na Kersnikovi 4 v Ljubljani, na znameniti "K4", v kateri se je že takrat odvijala študentska subkultura in mnogo več kot to. Na tej številki je bil sedež Univerzitetne konference ZSMS. Tam je po zaslugi Gorazda Drevenška in sploh vodstva študentske organizacije dobil prostor Iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije, predhodnice današnjega SDS-a. Gorazd Drevenšek je bil tretji član "trojke", ki je tudi javno objavila ustanovitev iniciativnega odbora nove stranke, in to 9. decembra 1988 v tedniku Mladina. Za iniciativni odbor smo se podpisali France Tomšič, Andrej Magajna in imenovani predsednik UK-ja ZSMS Gorazd Drevenšek.

Premaknemo se za hip še leto nazaj. V decembru 1987 se je pod vodstvom Franceta Tomšiča odvijala znamenita stavka in na zboru delavcev v Litostroju je imenovani javno pozval k ustanovitvi socialdemokratske stranke. Žal ta pobuda ni prerastla v odbor, kakor si je zamislil France, ampak šele leto po tem na K4.
V tajništvo omenjene nemške univerze je poklical Slavko Sušec. Oba sva nekoliko znala nemško. Imela sva srečo, saj sva že po dveh poskusih "ujela" Pučnika na liniji. Z Jožetom sem govoril skoraj pol ure. Morda celo v kakšnem arhivu obstoja magnetogram ali vsaj zapis takratne Službe državne varnosti. Vsak naš pogovor, takrat še neregularne iniciative, je bil seveda spremljan.

Naši politični nadzorniki so torej vedeli, da sem Jožeta že v prvem pogovoru nagovarjal, da se pridruži nam, socialnim demokratom. Zelo dobro je poznal priprave na politično pomlad v Sloveniji. Še največ poznanstev je imel v iniciativni skupini Slovenske demokratične zveze, saj je bilo tam tudi veliko več družboslovnih intelektualcev. Čutil sem, da je kar nekaj časa okleval, kateri skupini bi se pridružil. Poleg mene je pravzaprav iz skupine na K4 poznal le dr. Katjo Boh.
Bilo pa je tudi obratno. Le redki v naši iniciativni skupini so vedeli za Pučnika. Kopije njegovih objav, predvsem iz Nove revije, sva s Slavkom Sušcem delila med člane in – v današnjem žargonu – lobirala za njegov prihod. Zadržana sta bila Tit Turnšek in Borivoj Terčelj, za katera smo pozneje prek dr. Milana Balažica izvedeli, da sta bila v povezavah s takratno vladajočo politično strukturo.

Z Jožetom sva se konec januarja že tudi srečala v pisarni na Kersnikovi in takrat je prišel v stik tudi s Francetom Tomšičem. Na prvem kongresu v februarju 1989 je bil za predsednika stranke izvoljen njen pobudnik Franc Tomšič, Jože Pučnik pa v svet stranke. Zelo opazen je bil njegov referat o demokraciji.

Z Jožetom sva se pogosto srečevala na mojem domu na Ljubljanskem barju. Spoprijateljila sva se. Z veseljem so ga pozdravili moji domači in tudi sosedje so ga radi videli. Največ pa sva se pogovarjala na Poti spominov in tovarištva (PST), kar je bilo varneje kot za stenami. Spomnim se, da sva razmišljala o sprejemu dr. Janeza Drnovška v našo stranko, ko je ta iskal svojo politično sredino. Bila sva enotna v tem – na kratko: oba sva imela mešane občutke.

Na volilno-programski konferenci SDZS-ja (pozneje SDSS) konec leta pa je bil že izvoljen za novega predsednika stranke. Za to mesto je seveda kandidiral tudi dosedanji predsednik Franc Tošič. Kaj je botrovalo Pučnikovi izvolitvi? Oba sta imela v programskih nastopih dve ključni točki: uveljaviti politični pluralizem in vizijo samostojne Slovenije. Tomšič je imel karizmo ustanovitelja stranke in najradikalnejšega zagovornika zahodnega strankarskega sistema izmed vseh takratnih zvez in gibanj, ki so o tem govorilale bolj na lahko - implicite.

Jožeta Pučnika pa je po drugi strani označevala karizma preganjanega političnega disidenta in profiliranega intelektualca. Ravno zadnje je bilo pomemben element, da smo Jožeta pregovorili h kandidiranju. Po prvem oranju ledine, za katero je bil France kot ustvarjen, je prišel čas programskega profiliranja, za katerega pa je bil potreben bolj niansiran, subtilen intelektualni pristop.

V letu 1989, ko so nove politične pobude cvetele iz meseca v mesec, pa je bil Pučnik vedno pogosteje omenjen kot nosilec bodoče koalicije novih političnih zvez – kot centralna figura, ki bi združevala programsko pluralno novo opozicijo. V mojem lobiranju za Pučnikov prevzem stranke je bilo morda to zadnje še najbolj odločujoč element. Brez tega atributa, ki sem ga na volilni konferenci močno izpostavil, bi strankina baza, ki je bila izrazito desno radikalna, raje podprla retorično glasnejšega in odločnejšega Franceta Tomšiča. Delegati so videli v novem kandidatu za vodenje stranke tudi bodočega vodjo takratne demokratične opozicije.
Lobiranje za Pučnika kot koordinatorja bodoče združene opozicije je bilo celo lažje kot znotraj stranke. V medstrankarskem usklajevanju sta se poleg mene najbolj angažirala dr. Katja Boh in Matjaž Šinkovec. 8. januarja 1990 je postal dr. Jože Pučnik predsednik DEMOS-a. SDZS je torej uspel s svojim predlogom za skupnega predsednika in poleg tega še z imenom takratne združene opozicije. Ime DEMOS sva sooblikovala skupaj z omenjenim Matjažem Šinkovcem. Tudi prostori Demokratične opozicije Slovenije so bili na sedežu naše stranke, v Šiški na Sternenovi 8. Od tam je tudi znamenita Stojkova fotografija, na kateri pa je manjkal bodoči premier Lojze Peterle, ki je bil ravno takrat v drugem prostoru.


Spomenka Hribar, sociologinja, filozofinja in publicistka, nekdanja članica SDZ-ja in koalicije Demos:

Jožeta Pučnika sva s soprogom osebno spoznala v začetku osemdesetih let, ob pobudi za novo revijo (ki je dve leti kasneje izšla kot Nova revija). Ko je bil v Ljubljani, ni imel kje bivati, pa sva ga midva povabila k sebi v Tomišelj in sva ga gostila vsa leta, dokler se ni preselil v Ljubljano. Jože je bil prijazen človek. Ogromno smo se pogovarjali, razlagali, analizirali našo in svetovno situacijo … Najprej ni verjel, da nam bo uspelo dobiti svojo revijo, ko pa je izšla prva številka, je verjel, da se je na neki način začel “nov čas”.

Nad mojim esejem Krivda in greh (ki bi moral iziti l. 1983 ali vsaj leto kasneje, dejansko pa je po treh letih v “bunkerju” zagledal beli dan šele leta 1987) je bil navdušen. Občudoval je moj pogum, toda šele več let kasneje je povedal, da je mislil: “Punco bodo malo zaprli in vse bo kot prej!” Te besede so me tedaj malo prizadele, saj jih je izrekel brez kakršne koli empatije - bila je zgolj pragmatična politična izjava. V 57. številki Nove revije je bil Jožetov članek politično najbolj dorečen: eksplicitno je zahteval parlamentarno demokracijo, torej večstrankarski sistem, in je že tudi navedel, katere stranke bi morale biti na svobodnih volitvah: socialdemokratska, krščanskodemokratska itd.

Ob aretaciji četverice je vstopil v odbor za varovanje človekovih pravic; sestankov se seveda ni veliko udeleževal, ker je tedaj še živel v Nemčiji. Potem je zbolel, bil operiran (dobil je štiri obvode), bali smo se za njegovo življenje. Na srečo si je hitro opomogel in v usodnem času, pred prvimi svobodnimi volitvami, je že bil nastanjen v Ljubljani.

Odločil se je, da bo kandidiral za predsednika predsedstva republike. Sam si je organiziral volilni štab - iz ljudi, ki so se zbirali okrog njega, ki so delovali radikalno protikomunistično, lahko rečem tudi sektaško. Toda ljudje so bili tedaj bolj naklonjeni spravljivejšim tonom; očitno je ideja sprave - kakor koli že je bila do tedaj v javnosti s strani uradne politike zanikana in zasmehovana - že delovala.

Tako je Jožetu tri tedne pred volitvami predsednika predsedstva kazalo zelo slabo. Njegovi prijatelji iz uredništva Nove revije smo se odločili, da mu ponudimo svojo pomoč. Jože nad našim predlogom ni bil preveč navdušen, bil je nezaupljiv, morda pa mu je bilo nelagodno. No, našo ponudbo je sprejel - in potem se je začelo pravo predvolilno delo! Trije tedni našega prizadevanja so prinesli občutno spremembo v javnem mnenju. Če bi imeli še tri tedne časa, smo bili prepričani, bi morda Pučnik celo zmagal.

To pa najbrž ne bi bilo dobro. Jože je bil premočrten, radikalen, kaj je taktika, v praktičnem delovanju ni “vedel”. Bil je poštenjak, vedno je imel odprte karte! Nobenega sprenevedanja. Deloval je celo robustno, dejansko pa je bil preveč čist človek, da bi kaj zamolčal ali olepšal. Izvoljen je bil Milan Kučan, Jože je torej izgubil. Volilne izide smo čakali v majhni sobici uredništva Nove revije. Vanjo se je zgnetlo veliko novinarjev, tudi tujih. Neki hrvaški novinar je Jožeta vprašal: “Ali boste sedaj prevzeli funkcijo predsednika izvršnega sveta?” “Kako - pravkar sem izgubil volitve za predsednika. Ne, ne bom kandidiral za predsednika izvršnega sveta,” je odgovoril. Ta njegova izjava je imela dolgoročne posledice.

Po zmagi Demosa je bilo seveda treba sestaviti izvršni svet. Sama sem se spomnila njegove izjave za medije, da ne bo kandidiral za predsednika izvršnega sveta – menila sem, da še posebej javne osebe ne smejo tako lahkotno požreti neke svoje izjave oziroma odločitve. Zato sva s Tinetom Jožeta poklicala in mu to tudi rekla. Za predsednika IS-ja sva predlagala Peterleta. (Mimogrede: v osemdesetih letih in še kasneje je bila v naši dnevni sobi sprejeta marsikatera pomembna politična odločitev.) Popoldne sta prišla na obisk k nama oba - Jože potem ni kandidiral, pač pa Peterle.

Ni mi prišlo na misel, da bo Jože to zameril, vendar je. Še danes sem prepričana, da je bila takratna odločitev boljša, kakor pa bi bila v nasprotnem primeru. Jože je bil preveč premočrten, svoj cilj - osamosvojitev - bi zasledoval ne glede na vse okoliščine, ki smo jih morali skrbno tehtati, da nam je osamosvojitev uspela - tako glede notranjih razmer in tedanje opozicije kakor tudi glede na mednarodna razmerja. Tedaj pa za osamosvojitev nista bili nujni le načelnost in odločnost, temveč tudi taktika, navzven in navznoter, predvsem pa legalnost naše odločitve. (Samo to nam je tudi prineslo mednarodno priznanje.)

V kakšnem smislu gre za Jožetovo premočrtnost, naj osvetlim z dogajanjem okrog odločitve za plebiscit. Demosovi poslanci smo se zbrali 7. novembra na posvetovanju v Poljčah. Demos je bil tedaj že zelo razrahljan, razdeljen, zato se je že kazala nevarnost, da se Demos razide, ne da bi uresničil drugi temeljni cilj svojega obstoja. (Prvi je bil uvedba demokracije, drugi osamosvojitev, tretji narodna sprava - seveda je šlo za delovanje v vseh treh smereh.) In to kljub dejstvu, da je bil glede na zunanje razmere prav tisti čas (konec leta 1990) najbolj, morda celo edini primeren, da se plebiscitarno odločimo za osamosvojitev, ker nam je bila tudi mednarodna situacija naklonjena (razpadanje vzhodnega komunizma, združevanje obeh Nemčij). Upoštevajoč oba vidika, je Tine Hribar na tem posvetu predlagal izvedbo plebiscita. Predlog je bil soglasno sprejel.

Jože je seveda takoj pristal na plebiscit. Zanj je bilo to že “gotovo dejstvo”. Ko smo še premlevali, kateri datum bi bil najprimernejši, in je padel tudi predlog za 23. december, je posvetovanje že tudi zapustil in odšel na “teren” - in takoj razglasil, da plebiscit bo in da bo 23. decembra! Jasno, mediji so novico objavili takoj, z velikim “pompom”! Pa saj to je bila novica stoletja, bi rekla. Hkrati pa je bila sama objava v pragmatičnem pogledu prava mala “katastrofa”, ker opozicija o tem ni nič vedela in je bila še bolj prepričana, da bo v osamosvojeni Sloveniji postavljena v “politično podzemlje”.

Je pa Pučnik prav v odločilnem času zajezil protikomunistično hotenje, pravzaprav že kar načrt dela Demosa. Kmalu po osamosvojitveni vojni mu je skupina Demosovih poslancev predlagala obračun s komunisti, češ, zdaj je čas, da se osamosvojimo in hkrati rešimo komunistov! Pučnik je to modro zavrnil, saj bi obračunavanje s komunisti povzročilo razkol v družbi in ogrozilo tudi samo osamosvojitev. Ponovil bi se absurd iz leta 1941, ko je komunistična partija hkrati z osvobodilno vojno izvajala še revolucijo - za dosego svoje absolutne oblasti. Namesto da bi se osredotočila izključno na narodnoosvobodilni boj, vprašanje političnega sistema pa prepustila za povojno obdobje!

Po osamosvojitvi pa se je Pučnik obnašal drugače. Vedno bolj je bil nezadovoljen, nestrpen in zagrenjen in morda lahko rečem tudi: vedno bolj nekako sovražen. Pučnikova žena je povedala (v dokumentarnem tv-filmu Rosvite Pesek), kako globoko je bil Jože razočaran nad slovensko politiko in da se je zato vrnil v Nemčijo. Seveda je bil lahko razočaran le ob ravnanju tistih, ki so mu bili tedaj najbližji pri političnem delu, ne pa nad tistimi, s katerimi je bil v političnem sporu, ali nad tistimi, s katerimi ni več imel pravega kontakta.

Ne verjamem, da je bil Pučnik res sovražen, s sovraštvom prežet človek, toda njegova radikalnost v besedah, trdota njegovih sodb je v ljudeh zbujala tak občutek in tudi sodbo o njem. Vsekakor pa tudi sama vidim razliko med Jožetom, ki je hodil k nama v Tomišelj (ki je v začetku devetdesetih let v intervjuju za Dnevnik na vprašanje, ali bo dvojno uveljavljal svoja zaporniška leta, odgovoril (navajam po spominu): “Ne, hudiča, ne bomo kar naprej od začetka, enkrat eni, potem drugi … Enkrat se mora to nehat!”) - in med Jožetom Pučnikom po osamosvojitvi.

Ta njegova radikalnost je bila po mojem mnenju eden izmed vzrokov za neuspeh pri njegovem prizadevanju v komisiji DZ-ja za raziskavo odgovornosti za povojne likvidacije. Seveda, levica, nekdanji komunisti so nasprotovali iskanju odgovornih in krivcev - toda z drugačnim načinom prepričevanja tudi oni ne bi mogli oporekati povsem legitimni Pučnikovi zahtevi, da se končno ugotovi odgovornost in krivda posameznikov oziroma funkcionarjev takratne partije in države za povojne likvidacije. Bil je vedno bolj osamljen.

Jože se je, razočaran, umaknil nazaj v Nemčijo in kmalu tudi umrl. Očitno sva imela s Tinetom prav, da bo težko vzdržal vse napore politika. Toda menim, da je bolj kot fizični napor njegovo srce prizadelo razočaranje nad slovensko politiko in svojimi sodelavci, nad manipulacijami, ki jim je bil izpostavljen.

Kakor koli že, moram iskreno priznati, da brez Jožeta Pučnika in še nekaterih osamosvojitve Slovenije ne bi bilo. Če vzamemo samo praktične politike: Pučnik je bil strateg, politik/taktik pa ne, Janša (skupaj z Bavčarjem) pa organizator. Ob budni pozornosti dr. Franceta Bučarja in predsednika predsedstva Milana Kučana, da so vse stvari tekle na pravni podlagi, in skupaj z veliko sreče, ki smo jo imeli, se nam je osamosvojitev posrečila.

Z Jožetom sva se pogosto srečevala na mojem domu na Ljubljanskem barju. Spoprijateljila sva se. Z veseljem so ga pozdravili moji domači in tudi sosedje so ga radi videli. Največ pa sva se pogovarjala na Poti spominov in tovarištva, kar je bilo varneje kot za stenami.

Andrej Magajna

Danes si ne znamo niti predstavljati, da bi bil kdo en sam dan v zaporu zaradi političnega delikta. No, Jože Pučnik je bil. Kljub temu pa je leta pozneje z dediči režima, ki ga je zaprl, spravno in enakopravno govoril in odločal o prihodnosti, brez osebnih zamer glede preteklosti.

Borut Pahor

Imel je vero, pričakovanja in vizijo. In ta vizija je bila Slovenija, ki bo predvsem pravna in socialna država. In bo popravila krivice, ki so bile storjene njenim ljudem. Ne eno, ne drugo, niti tretje se ni uresničilo v tolikšni meri, kot si je želel.

Rosvita Pesek

Spominjam se ga kot zelo stvarnega in projektno zavzetega človeka, ki ni taktiziral, ampak sledil svojim spoznanjem in ciljem. Kljub težki osebni zgodbi z nekdanjim režimom ga nisem slišal govoriti z grenkobo.

Lojze Peterle

Jože je bil premočrten, radikalen, kaj je taktika, v praktičnem delovanju ni »vedel«. Bil je poštenjak, vedno je imel odprte karte! Nobenega sprenevedanja. Deloval je celo robustno, dejansko pa je bil preveč čist človek, da bi kaj zamolčal ali olepšal.

Spomenka Hribar
10 let po smrti Jožeta Pučnika
Soočenje predsedniških kandidatov 1990
Intervju: Dr. Jože Pučnik (29. 7. 2001)
Jože Pučnik, dokumentarna oddaja
Intervju: Dr. Jože Pučnik (21. 3. 1999)
Intervju: Dr. Jože Pučnik (18. 12. 1991)
Korak pred drugimi: Portret Jožeta Pučnika