Živulović se živo spomni začetka 10-dnevne vojne za osamosvojitev. Foto: BoBo
Živulović se živo spomni začetka 10-dnevne vojne za osamosvojitev. Foto: BoBo
Srdjan Živulović
Srdjan Živulović je prvi slovenski dobitnik Pulitzerjeve nagrade, a s fotografijo se ukvarja že desetletja, med drugim je fotografiral tudi dogajanje med slovensko osamosvojitveno vojno. Foto: BoBo
Dvigovanje slovenske zastave
Slovesen dvig nove slovenske zastave na Trgu republike po razglasitvi slovenske neodvisnosti. Foto: BoBo

Mislim, da je to zelo vmesna postaja. Rad bi delal, dokler še lahko brcam in skačem okoli. To mi je v bistvu dalo nov zagon.

O Pulitzerjevi nagradi
Nova Gorica, Junij 1991 - Tank na mejnem prehodu v Rožni dolini
26. junija, nekaj po 11. uri so iz vojašnice v Pivki zapeljali oklepniki Jugoslovanske armade proti Novi Gorici, iz Ilirske Bistrice in Pivke pa so tanki prodirali proti Kozini in popoldne že zasedli mejni prehod Lipica. Za njimi je hitel tudi Živulović. Foto: BoBo

Edina stvar, za katero mi je žal, da sem jo zamudil, ker nisem šel, edinkrat, ko obžalujem, da nisem poslušal svojega notranjega glasu, je bil padec berlinskega zidu.

Medvedjek
Bombardirana kmetija na Medvedjeku, kamor je Živulović s tujimi kolegi prišel le nekaj minut po tem, ko so nanjo letala JLA odvrgla bombo. Foto: BoBo
Osamosvojitvena vojna, julij 1991, Rožna dolina
Tanki JLA-ja so v prvih dneh vojne skušali zasesti mejne prehode in tako Sloveniji preprečiti, da bi udejanjila svojo neodvisnost. Foto: BoBo
Govor Milana Kučana na osamosvojitveni slovesnosti
"Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan," je med drugim dejal Milan Kučan na osamosvojitveni slovesnosti pred četrt stoletja. Foto: BoBo

Srdjan Živulović oz. Žiga, kot ga poznajo kolegi novinarji in fotografi, je širši javnosti postal bolj znan, ko je pred kratkim kot prvi Slovenec prejel Pulitzerjevo nagrado - za serijo fotografij z balkanske begunske poti je bila nagrajena celotna ekipa Reutersovih fotografov, ki je fotografirala dogajanje na poti od Grčije do Nemčije in del katere je Živulović že od leta 1991.

S fotografijo se je, se spominja, prvič srečal pri 13 letih, ko mu je oče za novoletno darilo kupil prvi fotoaparat "in od takrat ga ni izpustil iz rok". "Do konca so me pa zastrupili na Delu, kjer sem opravljal srednješolsko prakso," se spominja. Časopis Delo je nato kmalu postal tudi njegov delodajalec in zanj je delal, dokler ni po osamosvojitvi ustanovil svoje fotoagencije BoBo, sočasno pa začel sodelovati tudi z agencijo Reuters, prek katere svoje fotografije še danes pošilja v svet.

S štirimi kolegi iz tujine v 10 dneh večkrat prekrižaril Slovenijo
Za Delo je fotografiral tudi med osamosvajanjem, ko se je s kolegi fotoreporterji iz tujine "podil" po Sloveniji od ene vojašnice do druge, od mejnih prehodov do prizorišč spopadov. Danes se dogajanja večinoma spominja z nasmeškom in energično pripoveduje anekdote iz tistih desetih dni, kolikor je trajala vojna za slovensko osamosvojitev. "V avtomobilu sem imel fotoreporterja za agencije Reuters, AP in Sigmo ter fotografa Politike. Cele dni sem jih vozil okoli, po 500 kilometrov na dan smo naredili," se spominja. "Poznali smo se že od prej, še iz časa, ko sem fotografiral po Jugoslaviji. Na Kosovu na primer smo bili skupaj. Rekli so nam Jugoslovanska banda," razlaga.

Ker je od leta 1989 na Delu sam razporejal svoje delo, se je lahko kadar koli odpravil tja, kjer se je nekaj dogajalo, pojasnjuje. "Takrat še ni bilo mobitelov in vsega tega, kar imamo danes. Tako da bi se lahko že vse končalo do takrat, ko bi jaz prišel do službe ali dobil koga na telefon, zato je bilo v navadi, da sem se kar usedel v avtomobil in se odpeljal, kamor je bilo treba," pravi.

Tako ni bilo nič nenavadnega, da je sredi noči spakiral torbo in se odpeljal na Kosovo fotografirat nemire, v Romunijo, kjer je med drugim dokumentiral padec Ceausescuja, pozneje, med vojno, tudi na Hrvaško: "Ženi sem "ušel." Sem ji rekel, da grem le do Zagreba, ampak je vedno vedela, da se dogaja nekaj resnejšega." Včasih, se spominja v smehu, so z Dela klicali ženo in jo spraševali, kam se je spet odpravil, ona pa jim je začudeno govorila: "A ni povedal, da gre v Romunijo?"

Za vsako ceno na kraj dogajanja
Še danes pa se dobro spomni, kako se je zanj začela vojna za osamosvojitev Slovenije: "Ko sem zgodaj zjutraj prišel v službo, sem slišal, da na Krvavem Potoku menjajo table. In sva se s šoferjem - takrat nismo smeli voziti sami - usedla v avto in sva šla," opisuje dogajanje 26. junija pred 25 leti in dodaja: "Ko sva prišla tja, so fantje ravno menjali table. Nato pa sem slišal po voki-tokiju nekega policista, da so iz Pivke startali tanki in da gredo proti Lipici. Uuuu, sem rekel, tja gremo!"

A se je zapletlo že, ko sta prišla nazaj na glavno cesto Koper-Ljubljana: "Vsepovsod so bili kupi peska, vse zablokirano." Voznika je nato poslal v Trst, da bi bil bližje konzulatu ali dopisništvu - za vsak primer, pravi, če bi se kaj zapletlo. Sam pa je poiskal taksi, ki ga je odpeljal do Kozine. Že na poti od Sežane sta naletela na konvoj vojaških vozil in se morala obrniti nazaj. "V Sežani sem nato našel nekega fanta na motorju, na starem tomosu, ki me je peljal do Lipice," podoživlja takratno dogajanje, ko mu je uspelo v fotoobjektiv ujeti prve tankovske premike - še pred uradno razglasitvijo samostojnosti.

Kolege iz tujine vozil po državi
Naslednji dan pa se je začelo zares - poklicali so ga že omenjeni kolegi fotoreporterji in ga prosili za pomoč, saj niso mogli sami nikamor po Sloveniji. "Sem jih 'spokal' v avtomobil in smo šli. Najprej na Brnik, nato na Jesenice, pa na Medvedjek, v Gorico." O tem, kam bodo šli, so se odločali sproti, pravi, na podlagi tega, kar so slišali po radiu. Radio, poudarja, je bil takrat najboljše sredstvo obveščanja, zato ga ceni še danes: "24 ur na dan imam prižganega, ker tako najhitreje izvem, kje se kaj dogaja."

Na Medvedjek le nekaj minut po bombardiranju
Na vprašanje, ali se je med vojno za slovensko osamosvojitev kdaj zbal za svoje življenje, kot iz topa ustreli: "Medvedjek!" "Teritorialci so nas spustili mimo, do Medvedjeka, saj je bila cesta takrat že zablokirana. In smo prišli po levi strani do tiste kmetije, ki so jo zbombardirali. Vsi so bili v šoku, dekle je jokalo in govorilo, da je njen oče mrtev. Videli smo ga, ko je ležal tam, na tleh. Ko smo vprašali, kdaj je padla bomba, je povedala, da pred nekaj minutami." Malo pozneje so prišli do tovornjakov, iz katerih se je kadilo - ob njih pa sta ležala dva človeka: "Eden je bil že mrtev, drugi pa ne, ker smo videli, da se še premika." V trenutku, ko so jima želeli priskočiti na pomoč, je znova priletelo letalo, zato so se, prizna, skrili v globel ob cesti, kjer je raslo žito.

Kot blisk mimo patrulje TO-ja - in nato vzvratno z dvignjenimi rokami
A medtem ko kakšno zgodbo pripoveduje s cmokom v grlu, se marsikaterega drugega dogodka iz tistih časov spominja z nasmeškom na obrazu: "Enkrat smo se peljali z Jesenic proti Ljubljani. In po Jelenovem klancu navzdol smo šli s hitrostjo okoli 180 km/h, z neko staro jetto - takrat sem bil za volanom drugačen, še dobro, da sem danes živ. Spodaj, na koncu klanca, pa so stali teritorialci. Ni bilo časa za zaviranje. Tako hitro sem šel mimo, da sem se ustavil šele na vrhu klanca! Drugim fantom sem rekel, naj dajo roke skozi okno, da ne bo kdo s kakšnim svincem "šprical" (smeh). Tudi sam sem dal eno ven, z drugo pa sem se zapeljal vzvratno do teritorialcev, da ne bi mislili, da sem jim hotel pobegniti (smeh)."

Fotograf je bil takrat dobrodošel vsepovsod, danes pa ...
Samo fotografiranje je bilo v tistih časih precej lažje, pravi, saj so imeli predstavniki sedme sile dostop do vseh krajev. Danes se je treba za vsako prireditev, dogodek akreditirati, se podpisati, identificirati. Takrat pa si samo prišel in si fotografiral: "Nihče ni rekel ne bev ne mev. Samo pridite in naredite, so govorili. Vsi so bili prijazni, vsi uslužni. Seveda, malo si moral paziti, kako si se obnašal, ampak ... Lahko si delal svoje delo. Tudi vse dogajanje v parlamentu je bilo dostopno. Če greš pa danes v parlament ali pa fotografirat proslavo, te zaprejo za ograjo, kot da si svetovni sovražnik številka 1. Če te spustijo zraven, ti dajo 10 minut časa za fototermin - torej 10 minut, ko vsi sedijo, se gledajo in samo čakajo, da fotografi odidejo. Takrat pa si lahko šel, kamor si hotel."

Takrat, v času osamosvajanja, je bilo sicer v Sloveniji ogromno predstavnikov tujih medijev, se spominja: "To je bil svetovni dogodek, vse svetovne agencije so bile pri nas."

Barvne fotografije le na lastno iniciativo
Večina fotografij, ki jih je posnel, je sicer črno-belih, saj je takrat fotografiral za časopis, ki je, jasno, izhajal zgolj v črno-beli tehniki. Zase oz. za svoj arhiv je občasno posnel tudi barvne, saj je vedel, da bodo takšne fotografije nekoč še prav prišle - in res so te fotografije danes tiste, ki najbolje kažejo dogajanje med osamosvojitveno vojno. Živulović priznava, da se jih kar nekaj še "skriva" v njegovem arhivu, a za zdaj, pravi, jih je objavil dovolj za nekaj časa. "Druge pa pridejo na vrsto čez kakšnih pet ali pa 10 let," obljublja.

Mislim, da je to zelo vmesna postaja. Rad bi delal, dokler še lahko brcam in skačem okoli. To mi je v bistvu dalo nov zagon.

O Pulitzerjevi nagradi

Edina stvar, za katero mi je žal, da sem jo zamudil, ker nisem šel, edinkrat, ko obžalujem, da nisem poslušal svojega notranjega glasu, je bil padec berlinskega zidu.