Čeprav je država leta 2005 sprejela nacionalni načrt o prehranski politiki, v katerem je eden izmed stebrov tudi zagotavljanje lokalne trajnostne oskrbe z živili, se morajo stvari na tem področju še izboljšati.

Preveč mesa, premalo žit in zelenjave
Slovenija namreč po podatkih ministrstva za kmetijstvo preslabo izkorišča svoje možnosti pri pridelavi žit in zelenjave. V letu 2008 je bila na tem področju samopreskrba v odstotkih taka: žita 64 %, koruza 72 %, pšenica 55 % in zelenjava 46 %. Bolje nam gre pri pridelavi mesa (goveje meso 103 %, perutninsko meso 113 %), mleka (115 %) in jajc (96 %).

Pri preskrbi s hrano smo tako precej odvisni od uvoza. S tem se ne smemo zadovoljiti, so prepričani v Kmetijsko gozdarski zbornici, saj imamo take pogoje, da lahko večino hrane pridelamo sami.

Domače sadje in zelenjava sta bolj zdrava
Tudi študije so naklonjene čim večji pridelavi hrane v domačem okolju, saj rezultati kažejo, da imata lokalno pridelana sadje in zelenjava, ki ju uživajo potrošniki v neposredni bližini, boljše učinke na zdravje, je za MMC dejala Vida Fajdiga Turk iz Inštituta za varovanje zdravja.

"Večja je namreč verjetnost, da bodo pridelki vsebovali večje količine antioksidantov v primerjavi z živili, ki so bila skladiščena in transportirana daljši čas, pri katerih se zmanjša tako hranilna kot organoleptična vrednost. Pri daljši verigi, ki vključuje daljši čas od proizvajalca do potrošnika, pade vsebnost vitamina C, prav tako se zmanjšajo vrednosti vitaminov A, B in E," pojasnjuje naša sogovornica.

Lokalna pridelava, nabava in uživanje več sadja in zelenjave lahko tako zmanjša tveganje za razvoj kroničnih nenalezljivih bolezni, predvsem srčnožilnih bolezni, sladkorne bolezni in nekaterih vrst raka, istočasno pa ohranja zdravo okolje in spodbuja trajnostni razvoj.

Lokalna preskrba mora biti pomembna vsem
V časih, ki so prizadeli skoraj vse gospodarske sektorje, lahko s spodbujanjem lokalne pridelave hrane kmetijskemu sektorju pomaga tudi država. "Ohraniti moramo kmetijska zemljišča, jih obvarovati pred neustrezno rabo, kmetom, ki to zemljo obdelujejo, pa zagotoviti ustrezne pogoje za še bolj učinkovito obdelavo in pridelavo. Pri tem pa bi bilo treba več napora vložiti v ozaveščanje potrošnikov o bolj kakovostni in zdravi pridelani hrani," rešitev vidijo v KGZS-ju.

Uspeh po njihovih besedah namreč ni odvisen le od kmetijcev, ampak morajo biti pozitivno naravnani vsi, ki so kakor koli vključeni: od upravnih enot, občin, javnih zavodov in nenazadnje nadzornih organov. "Šele potem, ko si bomo prav vsi prizadevali za izboljšano lokalno oskrbo, bo ta uspešna in visoka," dodajajo.

Kaj na tem področju dela država?
Kako uspešni so pri spodbujanju lokalne preskrbe s hrano, ki so se ji zavezali tudi v nacionalnem načrtu, smo povprašali ministrstvo za zdravje. Za MMC so povedali, da lokalno porabo hrane spodbujajo tudi prek sistema javnega naročanja v javnih zavodih, lokalno pridelavo in predelavo pa prek rednih javnih razpisov na področju javnega zdravja. Tako podpirajo promocijo prehranskih smernic in razvoj dobrih praks povezovanja lokalnih kmetov ter lokalnih porabnikov, kot so šole in vrtci.

"Pomemben korak pri uresničevanju tretjega stebra nacionalne prehranske politike je tudi medsektorsko sodelovanje, kjer smo uspeli cilje lokalne trajnostne oskrbe vključiti v strateške dokumente Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na področjih razvoja podeželja in ekološkega kmetovanja; ter pri aktivnostih v okviru izvajanja ukrepa EU-ja - Sheme šolskega sadja in zelenjave," so še dodali.

Ker s povečanjem razpoložljivosti lokalno pridelanih živil po besedah strokovnjakinje z IVZ-ja pomagamo zmanjševati revščino in družbeno neenakost, hkrati pa izboljšamo učinke prehrane na zdravje (v smislu varnosti živil in prehranske vrednosti živil), so napori države morda še premajhni.