Pred volitvami je vlada obljubljala nov družbeni dogovor, namesto tega so te dni napovedane stavke in protesti nezadovoljnih najslabše plačanih, pa tudi zdravnikov, sodnikov, menedžerjev.

Si kot družba še lahko privoščimo, da nekatere nujno potrebne poklice plačujemo manj od minimalne plače? Ali v gospodarstvu za minimalno plačo delajo le še priseljenci iz držav tretjega sveta?

Zelo slabo plačani so tudi nekateri poklici v javnem sektorju, kot so kuharji v socialnovarstvenih zavodih, strežniki, čistilci, hišniki ... V Sloveniji kar 25.271 javnih uslužbencev dela pod minimalno plačo, čeprav gre za poklice, ki jih nujno potrebujemo. Kot je v prispevku novinarke Nataše Markovič opozorila ravnateljica OŠ Franceta Bevka Barbara Kampjut, je izhodiščni plačni razred čistilke 11., po 40 letih delovne dobe pa čistilka ne doseže minimalne plače.

"Naše delo ni ovrednoteno tako, kot bi moralo biti glede na odgovornost, ki jo imamo. Tudi v primerjavi z drugimi poklici, ki jih opravljajo ljudje z enako stopnjo izobrazbe, je naša plača malo sramotna," pove pomočnica vzgojiteljice Špela Štampelj, katere osnovna plača je po skoraj petih letih delovne dobe nižja od minimalne. "Kredita si ne morem privoščiti, saj je plača nižja od zahtevanega zneska, ki mora ostati na računu, potem ko banka odtrga kredit," pojasni Štampelj.

V studiu Tarče so bili minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec, sociolog in sindikalist Gorazd Kovačič, predsednik uprave NLB-ja in menedžer leta 2022 Blaž Brodnjak, podjetnik in predsednik sekcije za promet pri OZS-ju Peter Pišek in ravnateljica vrtca Galjevica Barbara Novinec.

Kot je povedala Novinec, na predšolskem področju zaposleni že prehajajo v druge panoge, ki jim omogočajo dostojnejše življenje. V ljubljanskem vrtcu Galjevica imajo 99 zaposlenih, od tega jih je 43 odstotkov na minimalni plači. "To so vse pomočnice vzgojiteljic, spremljevalci otrok s posebnimi potrebami, administrativno-tehnični kader ... Predvsem tisti, ki so člani enostarševskih družin, si pomagajo z dodatnimi zaposlitvami, drugi pa s plačami partnerjev. Dvig plač ni adekvaten dvigu življenjskih stroškov, kar pomeni, da jim je iz meseca v mesec slabše."

"Najslabše plačani do zdaj niso dobili nič, zato je nujno, da se je minimalna plača dvignila vsaj za 100 evrov. Sicer pa mislim, da si Slovenci želimo živeti v družbi, v kateri ne bo revnih, kjer bomo vsi v srednjem razredu, kar pomeni, da tudi ne bo ekstremnega bogastva, saj sta to dva obraza iste težave," je dejal minister za delo Luka Mesec.

Blaž Brodnjak je povedal, da je prikazana situacija tragična, a da bi se morali zavedati, da drugod v javnem sektorju obstajajo rezerve. "Prevladujoč model v sodobnih demokratičnih družbah je tržno gospodarstvo, kar pomeni, da tudi majhno slovensko gospodarstvo tekmuje na globalnih trgih. Zato se moramo v strateškem dialogu skupaj dogovoriti, kakšen obseg pravic blagostanja si želimo in ali ga lahko dosežemo s sedanjimi sistemi obdavčitve."

Sociolog in predsednik visokošolskega sindikata Gorazd Kovačič je spomnil, da se trg dela na eni strani razteza v javni in na drugi strani v zasebni sektor, plačna politika in plačni sistem pa v njiju delujeta različno. "V zasebnem sektorju ima zelo velik delež zaposlenih zelo nizke osnovne plače. Če pripadniki delavskega razreda želijo doseči nižji srednji razred, morajo privoliti v obsežnejše delo in zahtevnejše pogoje, kot so nočno delo, nedeljsko ali turnusno delo, da lahko dostojno živijo." Kovačič ob tem opozarja, da je ta populacija zdravstveno iztrošena, ne omogoča kakovostnega življenja, še posebej ne v starejših letih in slej ko prej postane strošek za različne javne blagajne.

Peter Pišek pa je dejal, da gospodarstvo na tujih trgih služi denar in zagotavlja del sredstev v proračun, od koder črpa javna uprava. "Najprej moramo zaslužiti in nato pravično deliti."