Omenjeni odstavek 12. člena določa, da se za določanje modelov vrednotenja ne uporabijo tisti podatki o tržnih cenah in tržnih najemninah, ki jih ni mogoče pojasniti na podlagi trenutnih značilnosti trga nepremičnin in trendov gibanja trga nepremičnin oz. izražajo upoštevanje takih značilnosti nepremičnine, ki jih glede na načela tega zakona v model vrednotenja ni mogoče vključiti.

Ustavno sodišče je presodilo, da določba organu vrednotenja dopušča sklicevanje na več nedoločnih pravnih pojmov oz. kombinacijo teh pojmov, s čimer mu dopušča preširoko polje presoje. Hkrati pa, da ni jasno, kakšen cilj naj bi organ vrednotenja z izključevanjem posameznih podatkov o tržnih cenah in tržnih najemninah sploh imel.

S preširoko razlago teh pojmov bi lahko deloval v nasprotju s temeljnim ciljem zakona, ki je v ocenjevanju tržne vrednosti. Očitno je namreč, da tržna vrednost ni statičen, temveč dinamičen pojem, pravi ustavno sodišče in dodaja, da ima lahko trg nepremičnin vedno določene "trenutne značilnosti" in "trende gibanja", ki naj bi jih ocena tržne vrednosti nepremičnin poskušala odkriti, ne zanikati.

"Povedano še drugače: podatki o tržnih cenah in tržnih najemninah, ki jih ni mogoče pojasniti na podlagi trenutnih značilnosti trga nepremičnin in trendov gibanja trga nepremičnin, lahko pomenijo, da so se značilnosti trga nepremičnin spremenile oz. se je trend gibanja trga nepremičnin obrnil," je odločitev utemeljilo ustavno sodišče.

Razveljavitev te določbe sicer ne pomeni, da je oblikovalec modelov vrednotenja pri njihovem oblikovanju dolžan uporabiti prav vse podatke o tržnih cenah in najemninah, temveč da bo moral uporabiti tiste podatke, ki ustrezajo opredelitvam iz 15. in 16. točke 2. člena zakona, torej vse tržne cene in najemnine, ki odražajo ceno iz pogodbe, ki je bila brez prisile sklenjena med skrbnima in medsebojno nepovezanima strankama na prostem trgu.

Za druge izpodbijane člene – 3., 5., 6., 7., 8., 9., 11., 12. (z izjemo drugega odstavka) in 20. je ustavno sodišče presodilo, da niso v neskladju z ustavo.

Presoja na pobudo NSi-ja

Skupina poslancev je leta 2019 na pobudo NSi-ja v zahtevi za ustavno presojo zakona, ki je bil sprejet leta 2017 in noveliran leta 2019, očitala več neskladnosti z ustavo, med drugim je za vse omenjene člene trdila, da kršijo 147. člen ustave, ki določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve.

Ustavno sodišče je presodilo, da je določitev podatkov o nepremičninah, ki se uporabijo v modelu vrednotenja (ki je ključnega pomena za določitev posplošene vrednosti nepremičnin, ta pa je eden od elementov morebitne davčne obveznosti), v bistvenem določena in omejena z zakonom. Po oceni ustavnega sodišča zakon tudi ni protiustavno nejasen in nedoločen v delu, v katerem določa vrednostne cone in vrednostne ravni vrednostnih con.

Poslanci NSi-ja so med drugim očitali tudi kršenje načela enakosti, ker da se stavbna zemljišča, na katerih se dejansko še kmetuje, vrednotijo po namenski rabi, druge nepremičnine pa po dejanski rabi. To ne drži, ugotavlja sodišče, saj zakon določa, da se po namenski rabi vrednotijo tako zemljišča, ki so po svojem namenu stavbna, kot zemljišča, ki so po svojem namenu kmetijska ali gozdna.