17. marca se je v Sloveniji ustavil letalski potniški promet. Foto: MMC RTV SLO
17. marca se je v Sloveniji ustavil letalski potniški promet. Foto: MMC RTV SLO

66-letna Vera, 70-letna Milena in 71-letna Rija so v Brazilijo odpotovale 15. januarja. Spomnimo, 15. januarja je bil Karl Erjavec še vedno predsednik DeSUS-a in nikomur se ni niti sanjalo, da bo Marjan Šarec kmalu odstopil kot predsednik vlade. Med novicami Slovenske tiskovne agencije na ta dan ni najti niti ene, v kateri bi lahko našli besedno zvezo novi koronavirus. Šele dva dni pozneje se pojavi naslov: Nenavadna pljučnica na Kitajskem terjala drugo smrtno žrtev.

Vračanje slovenskih državljanov

Kot je zjutraj pojsanil Andrej Šter z ministrstva za zunanje zadeve se je ponoči s Filipinov vrnila skupina desetih Slovencev. Pripeljalo jih je češko letalo, naše vojaško letalo pa jih je nato naložilo v Pragi in pripeljalo v Ljubljano. Zvečer pa bo MMZ v Varšavi pobral skupino 50 ljudi, ki se vračajo z zelo različnih lokacij. "S Poljaki smo dogovorjeni, da lahko počakajo na varšavskem letališču, da se jih nabere za 50-sedežno letalo. Prihajajo pa iz srednjeazijskih do južnoameriških držav. Ljudi smo seznanjali, da bo iz Varšave opravljen prevoz domov, ker je sicer individualno iz Varšave nemogoče priti," je pojasnil Šter. MMZ ob tem vse, ki so obstali v tujini, poziva k izpolnitvi spletnega obrazca.

"Mislite, da bi se pri svojih sedemdesetih letih odpravile na pot, če bi vedele, kaj bo?"

"Mislite, da bi se pri svojih sedemdesetih letih odpravile na pot, če bi vedele, kaj bo?" Tri prijateljice bi se iz Brazilije morale vrniti 19. marca, a bolj ko so spremljale novice, bolj jih je postajalo strah, da bodo prepozne. Zato so najprej skušale oditi čim prej. Rezervirale so si letalo za 17. marca. "Takrat pa so z vseh strani začele prihajati informacije: Ljubljana je zaprta, zapirajo se druga letališča v Evropi ..." se spominja Vera. "V tistem trenutku smo si rekle, dobro, ostanemo tu in odidemo 14. aprila. Imele smo namreč trimesečni vizum. Nato se je o zaporah začelo govoriti v Braziliji ... Ob dveh ponoči me je zagrabila panika, spraševala sem se, kdaj bomo prišle domov. Čez tri mesece, pol leta? Mlada nisem, kaj če bo treba k zdravniku?" stisko v trenutkih, ko je začelo postajati jasno, da bo kriza, ki jo prinaša novi koronavirus, svetovna, opisuje Vera. Zato so se gospe 'še enkrat usedle' in se odločile, da se bodo na vsak način poskušale vrniti v Slovenijo.

Pri organizaciji jim je pomagala Milenina hči Urška. Kot pripoveduje, se je vse skupaj zapletlo 16. marca, dan, preden bi njena mati skupaj s prijateljicama morala zapustiti Brazilijo. "Prišla je novica, da se zapira evropski zračni prostor. Zelo veliko ljudi se je tega prestrašilo in takrat so se odločile, da ne gredo na pot. Tudi rečeno je bilo, naj ljudje ostanejo tam, kjer so. Pokleknile so pod temi informacijami, saj so se predvsem ustrašile, da bi obstale na katerem izmed letališč, v Sao Paulu ali v Parizu. A stvari so se spreminjale iz dneva v dan. Brazilski konzul pa je že takrat opozoril, da pričakujejo v Braziliji še bolj zaostren položaj in da se bodo z zapiranjem najverjetneje začeli tudi socialni nemiri. Čeprav je v začetku kazalo, da je lokacija, na kateri so, zelo varna, se je po tehtnem premisleku izkazalo, da morda le ni tako zelo varna in bi pozneje verjetno zelo težko prišle domov."

V ponedeljek, 16. marca, smo bili res v stiski, ker se ni nič vedelo. Še isti dan je Andrej Šter (z MZZ-ja, op. a.) predlagal, naj ljudje ostanejo tam, kjer so, saj se evropski prostor zapira. To je povzročilo veliko senco dvoma. Informacije so bile v tistih dneh zelo razpršene. Tudi sporočilo institucij je bilo: 'Znajdite se'. Evakuacij namreč takrat še ni bilo, ker zračni prostor še ni bil zaprt.

Urška

Slovensko veleposlaništvo v Braziliji, s katerim je bila Urška ves čas v zvezi, je bilo po njenih besedah zelo odzivno. "Posredovali so nam krizni email družbe Air France, ki je kontaktirala vse potnike, ki so rezervirali polet 20. marca, da svojo udeležbo potrdijo. Tako so se našla še tri mesta za naše dame."

20. marca so iz Sao Paula odletele v Pariz in nato iz Pariza v München. Od tod pa so se s pomočjo ministrstva za zunanje zadeve z avtobusom odpeljale do Ljubljane. "Ne bom rekla, da smo prišle s Sao Paula z zadnjim letalom, a morda je bilo predzadnje." Dodatnih stroškov bodo imele za okoli 300 evrov. "Bomo že," reče Vera in doda: "Čeprav ne hodim v cerkev, Bogu hvala, da smo doma! Še vedno ne morem verjeti, da spim v svoji postelji, v svoji hiši." Vera, Milena in Ria so od sobote skupaj v 14-dnevni izolaciji v Verini hiši. Preden je odšla na potovanje, je ključe hiše pustila sosedom. "Ko smo se vrnile, je bil hladilnik nabito poln. Na balkonu nas skoraj vsak dan čaka pecivo ali kakšna malenkost. V hudih časih vidiš, kdo so prijatelji." Pa čeprav jim v teh dneh v zahvalo lahko le pomaha z balkona.

Iz Maroka v četrtem poskusu

V nedeljo, 9. februarja, ko so trije študentje odleteli na deskanje v Maroko, je bilo z novim koronavirusom po uradnih podatkih okuženih že več kot 37.000 ljudi, a od tega velika večina na Kitajskem. 11 primerov so tisti konec tedna že odkrili v Franciji, prvi evropski državi s potrjeno okužbo z novim koronavirusom. 39 primerov, kar je bilo v teh dneh največ v Evropi, so imeli v Nemčiji. O Italiji ne duha ne sluha.

11. marca bi se Nel, Matej in Satja morali vrnili domov, a je bil njihov polet v Benetke odpovedan. "Že prej se nam je dozdevalo, da tega poleta ne bo, saj je šla Italija vse bolj navzdol," pojasnjuje Nel. Kupili so letalsko karto do Dunaja, kamor naj bi prileteli v torek, 17. marca. A Maroko je med tem začel zapirati svoja letališča, odpovedan je bil torej tudi polet na Dunaj.

Takrat so trije študenti skupaj še s šestimi Slovenci, ki so prav tako prebivali v surferski vasi Taghazouth, stopili v stik s konzularnim predstavništvom v Parizu, ki je pristojno za Maroko. Sporočili so jim, da se je Francija z Marokom dogovorila za nekaj dodatnih komercialnih poletov in jih pozvalo, naj pohitijo so z nakupom letalskih vozovnic, ki naj bi jih v četrtek, 19. marca, pripeljale do Pariza. Cena posamične vozovnice je bila okoli 130 evrov, denar je izginil z računov, vozovnic pa niso prejeli. Kot so jim sporočili s konzulata, je prišlo do nekakšne 'sistemske napake', katere žrtve so bili tisti dan številni Evropejci v Maroku. "Od tiste točke naprej nismo več vedeli, kaj bomo," opisuje Nel.

Čeprav so tudi njim svojci in prijatelji svetovali, naj ostanejo v Maroku in podaljšajo počitnice še za kakšen mesec, so kmalu uvideli, da se bodo razmere tudi tam kmalu zaostrile. Domačini so jim svetovali, naj čimprej odidejo. "Pretirano bi bilo, če bi rekla, da se je začel boj za hrano in pitno vodo... Toda naenkrat se je vse zaprlo, domačini so pričeli izgubljati prihodke od turistov. Večina jih denarja ne hrani in živijo iz dneva v dan. Abdul, lastnik stanovanja, v katerem smo bivali, nas je opozoril, da bodo kmalu začeli zapirati trgovine, in naj si čim prej naredimo zalogo hrane. Takrat me je prvič malo stisnilo," pripoveduje Satja. "Dokler imaš hrano, pijačo in stanovanje, ni panike, ko pa je to postavljeno pod vprašaj ..."

18. marca popoldne so jim s konzulata sporočili, da se lahko naslednje jutro poskušajo vrniti z letalom iz Marakeša do Budimpešte, ki je bil namenjen predvsem vračanju madžarskih državljanov. Kazalo je, da bo na letalu dovolj prostora tudi za 16 Slovencev. Toda na konzulatu so jih opozorili, da bodo imeli madžarski državljani, ki bi se morebiti pojavili na letališču, pri vkrcanju prednost pred Slovenci, četudi na polet niso bili prijavljeni. Vseeno so v nekaj urah spakirali, najeli avto in se ponoči odpravili v 300 kilometrov oddaljeni Marakeš. Na srečo so se na letalo vkrcali brez težav, koliko bodo za letalo plačali, za zdaj še ne vedo. "Govorilo se je, da naj bi karta stala okoli 200 evrov," še pove Satja in doda, da so doslej prejeli povrnjen le denar za polet do Benetk, denarja za odpovedana poleta do Dunaja in Pariza še ne.

Reševalka Slovencev z drugih celin

"Se lahko slišimo pozneje? Ravno nekoga rešujem in dokler ne bo na letalu, vas ne morem poklicati nazaj," s Polono Peček, ki se v svojem podjetju Tabidači ukvarja s prodajo letalskih vozovnic, na hitro opraviva prvi klic. Slišiva se naslednje jutro. Prejšnji večer je reševala moškega, ujetega na Baliju. Ker ni imel uradnega potrdila v angleškem jeziku, da ni okužen s koronavirusom, ni mogel presedati ne v Bangkoku, ne v Singapurju, začelo se je zapirati letališče v Abu Dabiju. Uspelo ji je najti polet preko Dohe. "A tudi, ko že imaš letalsko karto, še ne pomeni, da boš dejansko prišel domov. Ves čas sem morala situacijo preverjati, vse je šlo za las. Zdaj je konec, svet se zapira." Če je v zadnjem tednu delala tudi od 12 do 14 ur na dan, se je delo za Polono Peček zdaj praktično končalo. "Tiste, ki so še kje ostali, lahko rešujejo le še veleposlaništva."

"Da se nekaj dogaja, smo začeli slutiti okoli 20. februarja. Ko se je o novem koronavirusu začelo nekoliko več govoriti, so bile letalske družbe precej arogantne, saj so mislile, da bo vse skupaj hitro minilo in ne bo doseglo takih razsežnosti." A so se prelomni dogodki začeli odvijati vse hitreje. "Prvo skupino, ki smo jo reševali, so 13. marca v Panami vrgli z otoka San Blas. Nato smo postali pozorni ... Začela se je zapirati Latinska Amerika. Argentina, Kolumbija, Salvador, Venezuela ... Vsak dan je bil daljši seznam držav, ki so zaprle svoje meje. Običajno so države zaprtje meja napovedale 48 ur pred pravnomočnostjo odloka in v tem času se je potnike reševalo iz njih." Polone Peček kot agentke nihče ni obveščal o zapiranju meja in drugih pomembnih informacijah, so se pa nanjo obračali potniki. "Pošiljali so mi emaile: 'Smo v Argentini, situacija se zaostruje.'"

Angažirala se je sama in na internetu preverjala informacije. "Ko vidiš, da je zadnji polet iz Buenos Airesa 16. marca, se moraš najprej dogovoriti z letalsko družbo. Podatke o tem, kdaj se zapira letališče, je bilo potrebno poiskati od tu, iz Slovenije, in nato obvestiti potnike in jih spraviti na letalo." Polona je iz Argentine, Paname, Brazilije, ZDA, Balija, Kolumbije, Kostarike, Nove Zelandije pomagala domov nekaj več kot dvajsetim Slovencem. Kot pravi, je številne med njimi spravila dobesedno na zadnje letalo. Nekateri so morali tudi za najcenejše med letalskimi kartami po njenih besedah odšteti 1700 evrov.

Nekaj ljudi ji kljub trudu ni uspelo rešiti. Kot pripoveduje, ena od potnic v neki majhni vasici v Hondurasu upa na čimprejšnji nemški evakuacijski polet. Ker se po državah zapirajo tudi hoteli, sta si bili dve potnici, ki se jima ni uspelo vrnit z Nove Zelandije, primorani za mesec dni najeti stanovanje. "Nekateri potniki so se premalo zavedali resnosti situacije. Četudi sem jih obvestila, da je stvar resna, a jih še lahko spravim domov, so potovanje podaljšali za dva dni. Nato so jim začeli zapirati hotele in so se želeli vrniti domov, a je bilo že prepozno."

MZZ: Največ težav je pri vračanju iz Južne Amerike ter srednje in daljne Azije

Z vračanjem slovenskih državljanov se te dni intenzivno ukvarja tudi ministrstvo za zunanje zadeve. "V zadnjem tednu nam je uspelo v domovino pripeljati več kot 300 Slovenk in Slovencev v organiziranih prevozih s komercialnimi ali izrednimi poleti, naši sodelavci na diplomatsko-konzularnih predstavništvih po svetu pa so dneve in noči v telefonskih in elektronskih stikih z na stotine Slovenci, ki jim pomagajo z informacijami o možnostih vrnitve ter jih obveščajo o ukrepih, ki jih države iz ure v uro sprejemajo za preprečitev širjenja epidemije virusa." Kot so nam pojasnili, imajo največ težav pri vračanju slovenskih državljanov, ki so v Južni Ameriki, pa tudi v srednji in daljni Aziji.

"Prek vseh kanalov že nekaj časa pozivamo slovenske državljane, ki so se še v tujini, da na spletnem obrazcu na strani ministrstva za zunanje zadeve pustijo svoje kontakte, da jih lahko MZZ kontaktira in pomaga pri vrnitvi v državo. Doslej imamo izpolnjenih 1250 spletnih obrazcev, vendar nekateri med njimi so izpolnjeni tudi za skupino več oseb (organizirane skupine ali družine). Pri tem pa moramo poudariti, da se jih je veliko izmed njih že vrnilo."

Štirčlanska družina na poti iz Tajske

Da se bo uspešno vrnila, upa tudi štiričlanska družina, ki je konec februarja odpotovala v Malezijo. "V času našega odhoda se je odsvetovalo samo potovanje na Kitajsko, je bil pa to čas, ko je izbruhnilo v Italiji. Posebej nas ni nihče obveščal, ob odhodu je bilo vse normalno." Po enomesečnem potovanju bi se 26. marca morali iz Singapurja vrniti v Zagreb. "Vendar smo po ukrepu Singapurja, da je obvezna 14-dnevna samoizolacija, že iskali drugo varianto vrnitve iz Indonezije."

Trenutno so v Bangkoku, kjer je po njihovih besedah prav tako vse zaprto. "Odprte so samo živilske trgovine z osnovnimi potrebščinami in lekarne. Delujejo le takeaway restavracije, bari so zaprti, v hotelih so zaprti bazeni in masažne storitve. Tudi tukaj je težko dobiti zaščitne maske, ljudje pa bežijo iz mesta na podeželje, zato se bojijo da se bo virus razširili po vsej državi."

Ko so izvedeli, kakšna je situacija, so se odločili, da v paniki, ki je zavladala doma, ne bodo odhajali. "Javili smo se konzularnem predstavništvu v Pekingu, kjer so nam svetovali, naj ostanemo mirni in naj raje počakamo, kjer smo. Kar se je izkazalo za pravo odločitev. Prejšnji teden je bilo namreč na letališčih noro, cene kart za polet v EU enormne ..." Zelo so bili zadovoljni s pomočjo, ki jim jo je nudilo slovensko veleposlaništvo v Pekingu. "Na koncu so nam omogočili vrnitev skupaj s Poljaki. Ponudbo smo sprejeli, saj nismo želeli tvegati, da ostanemo kje na poti. Vračamo se 25. marca." Držimo pesti.