Da je ura resnice najzahtevnejša in obenem najbolj kruta kolesarska disciplina, smo že neštetokrat povedali in tudi ob naslednjih kolesarskih izzivih bo zagotovo tako. Boj s cesto, uro, vremenskimi razmerami in predvsem s samim seboj, je nekaj posebnega.

Sorodna novica Roglič: Zakaj pa bi bil razočaran, pišuka?

Kot radi rečemo, vsak športni dogodek, bodisi tekma v ekipnih športih ali preizkus posameznika, je zgodba zase. In to nedvomno drži. Teh 54 kilometrov je bilo res zahtevnih. Ne bom rekel najtežjih, ki smo jih, recimo, videli v zadnjih desetih letih, ampak posebnih.

Britanci vedo, kako se streže športu in že iz njihove zgodovine na tem področju se da razbrati, da so svojim junakom vedno postavljali visoko zastavljene izzive in so s tem na koncu vedno dobili le najboljše v danem trenutku. To, da našemu Primusu, ki je vodilni tudi na svetovni lestvici, včeraj ni uspelo na vrh, niti na zmagovalni oder, pa nedvomno ne pomeni, da je Primož Roglič v nekaj dneh pozabil kolesariti ali pa, da je izgubil svojo splošno znano telesno moč, ki mu jo je podarila mati narava.

To je bil dan, ki ni prinesel veselja, tako kot ne na oblačno sredo, tudi ob koncu septembra pred dvema letoma v Bergnu na Norveškem. Zdi se mi, da so v kolesarskem svetu v tej članski kategoriji na mavričnem prvenstvu šele tedaj zares prvič razmišljali o tem, da bo Slovenec zagotovo vzel kolajno v eni od disciplin. Seveda govorim o elitni druščini.

Sorodna novica Dennis suvereno opravil s tekmeci, Roglič zaostal tri minute

Pred tokratno uro resnice je bil Roglič popolnoma razumljivo tudi na seznamu treh, štirih nespornih favoritov za mavrično majico. Tam pa je prostor le za enega in Primož je v cilju takoj povedal, da je bilo v danem trenutku 11 hitrejših in boljših. Čeprav je imel še v tem mesecu precej vidnejšo in tudi vodilno vlogo na Vuelti, pa se mi je včeraj v izjavah po dirki zdel precej bolj sproščen in odprt, kot pa v času rdečega boja na španskih cestah. Je to zaradi osredotočenosti, ki je v Španiji ni želel pozabiti? Morda se mu po tritedenski dirki v zgolj nekaj dneh ni uspelo še enkrat zares zbrati za nov izziv.

Če Primož Roglič nečesa nima povsem v svojih mislih in cilju tudi sledi, potem ni nujno, da mu na koncu želeno tudi uspe. Ker je bil včeraj le 12., ni nič slabši in nič manj naš, kot je bil, denimo, ponedeljek po zmagi na španskem kolesarskem krogu. Že takrat je vedel, kaj je njegov največji izziv za naprej – to je nedvomno stopiti na najvišjo stopničko zmagovalnega odra pod Slavolokom zmage.

To je včeraj v cilju tudi odkrito povedal, češ da so največji izziv tritedenske in etapne dirke in da bo težko kdaj zares uspešen na enodnevnih preizkušnjah, kjer sam dobro ve, da mu še veliko manjka. Dodal je tudi, da tak kronometer, kot je bil včerajšnji, le ni vsak dan na njegovem kolesarskem jedilniku.

Po drugi strani pa se ves čas poigravam z mislijo, da če bi šel včeraj Primož Roglič na pot predzadnji, torej le pred branilcem naslova Rohanom Dennisom, bi na koncu stal na zmagovalnem odru. Ko ga je Dennis namreč včeraj ujel, Roglič ni več izgubljal nič in mu je mirno sledil. Skupaj sta prevozila tudi ciljno črto. Avstralec je žal začel tri minute za Rogličem, in ne le minuto in pol.

Ampak kakor koli že, v športu je pogled vedno usmerjen naprej. Danes bo opravil zelo dolg trening in po njem sporočil, ali bo v slovenski bazi ostal tudi za nedeljsko dirko. Prepričan sem, da bo, saj je slovenska osmerica z Rogličem popolnoma nekaj drugega kot brez njega. Tudi če ne bo v vlogi kapetana, ki bi tako ali tako pripadla Luku Mezgecu, ki pa je bil žal bil primoran ostati doma.