Damir Grgić je poskrbel za vzpon slovenske ženske košarke. Foto: www.alesfevzer.com

Grgić je tvorec vseh glavnih uspehov slovenske ženske košarke v zadnjih letih. Reprezentanco je 39-letni strokovnjak pred dvema letoma popeljal na prvo evropsko prvenstvo, hkrati pa je bil določen trenutek tudi selektor v mlajših selekcijah in pred dvema letoma z izbrano vrsto do 20 let postal evropski podprvak. Še naprej uspešno vodi tudi Celje, ki v Sloveniji nima prave konkurence.

Zdaj je pred člansko reprezentanco drugi nastop na evropskem prvenstvu. V Niš so se košarkarice odpravile neobremenjene, a hkrati samozavestne. V skupini se bodo pomerila z Madžarsko, Turčijo in Italijo. Želja je napredovanje v Beograd, Grgić pa ob tem poudarja, da se potem začne turnir na novo. Tedaj je vse mogoče, kot pravi selektor, pa Slovenija zna igrati takšne tekme. V intervjuju je Grgić spregovoril o zdajšnji reprezentanci, položaju v slovenski košarki in tudi o prihodnosti.


V Sloveniji je Damir Grgić kar nekakšen sinonim za žensko košarko. Je res?
Morda res. Mislim, da smo v zadnjih desetih letih res dvignili žensko košarko na višjo raven. Lahko rečem, da smo spremenili filozofijo oziroma pogled na samo žensko košarko. Tisti, ki se spomnijo, vedo, da je bila včasih ženska košarka statična, igrale so se neagresivne obrambe, dominirale so visoke igralke, ki so bile počasne. V zadnjem času mislim, da se je napravil velik napredek. Igra se agresivno, čim hitreje in z veliko meti z razdalje. Mislim, da smo mi kar ujeli trend, predvsem z delom v mlajših kategorijah. Tam dolga leta igramo v A-divizijah, kar je precej pomembno. Posledica tega je tudi to, da imamo reprezentanco sestavljeno iz igralk, ki imajo iz mlajših kategorij izkušnje z igranjem z najboljšimi. S tem se dviga samozavest in navsezadnje tudi kakovost.

Na kaj ste najbolj ponosni v teh desetih letih? Bi izpostavili kakšen rezultat ali kar ta vzpon oziroma skupek vsega?
Zagotovo skupek vsega. Trudim se razmišljati tako, da v vsaki situaciji gledam za pet let naprej. Tudi danes hočem videti, kaj bo čez pet let, in tako tudi delujem. Tako delujemo tudi v klubu, kjer se res izredno dobro razumemo. Vsi skupaj delamo za boljši jutri ženske košarke in mislim, da nam nekako uspeva. Je težko, ker nekateri pač težko spremljajo oziroma dojamejo to zgodbo, ki jo mi pišemo. Je pa, mislim, da v tem trenutku res edina, ki pije vodo in da ima tudi sama ženska košarka kaj od tega.

Pred dvema letoma ste prvič zaigrali na evropskem prvenstvu. Zdaj vas čaka drugi zaporedni nastop, kjer odkrito računate na drugi del. Kam spada slovenska reprezentanca na evropskem zemljevidu?
V rezultatskem smislu res težko rečem. Vsi vemo, da je položaj težek in da smo verjetno od vseh, ki so na prvenstvu, mi v najslabši. Mogoče tudi od nekaterih, ki jih ni na prvenstvu. Vemo, da je naša baza res izjemno majhna, da se klubi praktično preživljajo iz dneva v dan, da smo po dolgih letih v Celju letos znova igrali v evropskem pokalu … Je pa res, da smo nekatere igralke spravili v boljše klube in v teh klubih pridobivajo samozavest, s tem pa je tudi reprezentanca samo boljša. Igralke vzgajamo v duhu, da je praktično vsaka reprezentanca premagljiva.V mlajših kategorijah smo že prej premagovali praktično vse najboljše reprezentance. Kakšen rezultat smo naredili, je druga stvar. Mislim, da z miselnostjo, ki jo imamo, ko smo neobremenjeni, se zavedamo neke svoje kakovosti, ko smo, mislim, da na vseh položajih dobro pokriti, čeprav nas je manj, imamo svoje možnosti in v to res verjamemo. Že ko smo lani premagali Francijo, sem rekel, da je samo vprašanje časa, kdaj nas bo zadel eden večjih turnirjev na svetu – svetovno prvenstvo ali olimpijske igre. Moramo biti samo osredotočeni, pozitivni in skromni do te mere, da ne poletimo. To pa mislim, da smo.

Barič: Če nimamo izrazite višine, bomo to nadomestile s hitro in agresivno igro

Pravite, da ste neobremenjeni, a hkrati samozavestni. Tudi dekleta odkrito govorijo o napredovanju. To je tisti cilj, ki ste si ga zadali, kajne? Tudi skupine se zdi primerna, da ga izpolni.
Je primerna, da te ob dobri igri oziroma dobrih tekmah pelje naprej. Ko pa prideš naprej, je pa to drug turnir. To pa mi znamo igrati, kar smo dokazali že v mlajših kategorijah. Ko smo se z U18 prvič uvrstili v A-divizijo, smo bili takoj četrti. Ko smo se uvrstili z U20 v A-divizijo, smo takoj zaigrali v finalu. Tudi v B-divizijah smo vedno praktično prišli v polfinale. Hočem reči, da res znamo igrati na takih turnirjih. Ne nazadnje smo tudi v Pragi to dokazali. Tam zaradi spleta okoliščin nismo šli naprej. Če bi premagali Francijo v prvem krogu, bi verjetno igrali četrtfinale proti Slovaški, to pa pomeni že skoraj polfinale. Hočem reči, da potrebuješ določen odmerek sreče, in tega se zavedamo.

Tudi moška reprezentanca je delala korak za korakom in postopoma prišla proti vrhu. Čeprav je bila tedaj reprezentanca nekoliko drugačna in predvsem izkušenejša. Kakšne izkušnje ste vsi vi pridobili v Pragi?
Res je, da je bila tista ekipa izkušenejša. S temi igralkami, ki so zdaj v moštvu in so bile tudi v Pragi, pa vemo, kaj lahko pričakujemo. Tedaj smo šli prvič na evropsko prvenstvo. Prvič se je zgodilo, da nas je pričakalo 300 ali 400 navijačev. Prvič smo zaigrali pred takim občinstvom. To so bile vse nove stvari. Zdaj vemo, kaj nas čaka. Bodo pa ta mlajša dekleta prvič v teh vlogah. A zato so tu starejše, da jih potegnejo za sabo, mlajše pa jih le spremljajo.

Bo prvenstvo v Srbiji velik zrelostni izpit za reprezentanco, ki je res mlada?
Seveda. Te najmlajše so pred dvema letoma še navijale na tribuni, zdaj pa morajo igrati oziroma celo nekaj odigrati. Od njih se nekaj pričakuje. Mislim, da je to neka zdrava pot. Ta reprezentanca je narejena za deset let naprej. Dve ali tri igralke bodo variirale, druge pa, če bo seveda vse v redu, bodo ves čas igrale.

Nika Barič in Teja Oblak sta letos zaigrali na zaključnem turnirju Evrolige. Lahko v kratkem pričakujemo, da bo tudi katera od teh mlajših prestopila v kakšnega izmed najmočnejših klubov?
Težko bi rekel katera, zagotovo pa sem prepričan, da je ob Niki in Teji Eva Lisec tista, ki je potencial za Ligo WNBA. Mislim, da bo v nekaj letih zagotovo zaigrala tam. Druge mlade pa čakajo svojo priložnost. Napredujejo, delajo, kar je pa najpomembneje, imajo pravi značaj, da si to res želijo. Moramo se zavedati, da so stare šele 18, 19 oziroma 20 let, tako da njihov čas zagotovo prihaja.

Že vrsto let izjemno uspešno sodeluje z Niko Barič, ki je tudi kapetanka reprezentance. Foto: www.alesfevzer.com

Dejali ste, da širina izbora igralk ni primerljiva z evropsko konkurenco, vendar pa je vseeno tudi tu napredek, kajne? Pred leti je bil bazen bistveno ožji.
To je res. Je širši, kot je bil. Vendar znova pridemo do tega problema, da klubska košarka v Sloveniji nima takega statusa. Dekleta, ki so stara 18 in 19 let, namesto da igrajo v neki močni prvi ligi, pridejo do položaja, ko se odločajo, ali bodo študirale ali igrale košarko. To je ta specifika. Tu smo zagotovo precej za drugimi. Če primerjamo, Francija, Italija, Turčija in navsezadnje tudi Madžarska imajo tisoče igralk, mi pa, ne bom se zmotil, če rečem, jih imamo v članski kategoriji v slovenski ligi od 20 do 30. To pomeni, da je baza res majhna, ampak mislim, da to sploh ni ključno. Ključno je delo z mlajšimi kategorijami. Prava vizija, ki jo imaš, potem, ko jih pripelješ do članske ravni, je, da ti verjamejo in takrat lahko igrajo najboljše. Hokejisti delajo podobno.

Velika pridobitev je Shante Evans. Njeno igranje za Slovenijo je bila vaša želja. Tudi ženska reprezentanca ima vrzel pod obročem in naturalizacija je v želji po vrhunskem rezultatu tako razumljiva izbira.
Tako je. Mislim, da je bil to tudi eden izmed pogojev, da poskusimo naturalizirati igralko na visokem položaju. Vemo, da smo tu precej tanki. Takrat je bil problem s pridobivanjem državljanstva, saj je morala Evansova eno leto biti v Celju. Takrat smo se dejansko v našem klubu odločili, da bomo eno leto potrpeli. Navsezadnje je tudi ona izrazila željo, da bi eno leto prišla igrat v Celje, potem dobila državljanstvo in tako naprej. Kar se nje tiče, bi jo, če bi lahko, za svoj klub podpisal za 50 let. Z njo ni niti najmanjšega problema. Sodelovati z njo je čisti užitek. Se bori, ve, za kaj gre, razume košarko, je pravilno vzgojena in na trenutke prava Slovenka.

Slovenski adut bo torej hitra in agresivna igra, kar tudi opredeljuje moderno košarko.
Res je. Mislim, da tu neke velike umetnosti ne bi smelo biti. Če pogledamo, kako recimo igrajo Španci s svojimi branilci. Pravzaprav jih moraš samo posnemati oziroma vzeti njihov sistem in ga gledati. Mislim, da bo vedno tako, da moramo biti agresivni, teči več kot drugi, srce smo pa vedno imeli pravo. Če uredimo glave, da bodo prave, potem se da v vseh kategorijah igrati z najboljšimi reprezentancami.

Je še naprej tudi v mlajših selekcijah problem s pomanjkanjem visokih igralk?
Seveda je. Mi se preprosto pri tem ne moremo kosati z drugimi reprezentancami. Že tu z najbližjimi – Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Madžarsko … Vse jih imajo bistveno več. Zaradi tega moramo drugače delati in v celofan zavijati vsako igralko, ki se pojavi. Vsako moramo preizkusiti in ji dati priložnost. Zaradi tega se nam mogoče dogaja, da nekatere tudi prej končajo svojo pot, ko vidijo, da niso iz pravega materiala. Mi pa moramo preizkusiti vsako. Je pa res, da se nekako na pet let pojavijo generacije, ki imajo po pet igralk, višjih od 190 cm.

Oblak: Naj se nasprotnice obremenjujejo, kako nas bodo ustavile

V reprezentanci je veliko igralk uspešnih generacij letnika 1997 in 1999. Kako je za naprej, se obeta kakšna res nadarjena generacija?
Mislim, da je malce zatišja v letnikih 2000 in 2001, potem v 2002 se že nekaj kaže, 2003 pa je izjemna generacija. Primerljiva je s 1997 in 1992, ki je bila tudi izvrstna in je osvojila četrto mesto, 1997 pa je prišla do medalje. Mislim, da je 2003 res nadarjena in da bo kar nekaj igralk tudi dosti hitro v članski reprezentanci.

Z Niko Barič sodelujeta že od njenega začetka. Koliko mirnejši je selektor, ko ima na parketu organizatorko igre takšne kakovosti in jo tako dobro pozna?
Res nimam nobenih skrbi. Samo, da je zdrava in osredotočena. Sodelovanje je čisti užitek. Ampak praktično je sodelovanje z vsemi v reprezentanci tako. Niti enega najmanjšega konflikta nimamo. Zavedamo se, kaj moramo skupaj narediti in res se dobro razumemo. Kar se tiče Nike, pa res ni treba izgubljati besed. Mislim, da je glede na rezultate, ki jih je dosegla, in svojo kakovost trenutno najbolj podcenjena športnica v Sloveniji. Vemo, da ženska košarka v Sloveniji pač nima trenutno še nekega statusa, ampak zavedamo se, da tudi to potrebuje čas, da prepričamo vse – tako medije kot navijače –, da nam lahko verjamejo, da smo na trenutke všečni in da vendarle imamo neko kakovost.

Je Nika pravi vodja reprezentance?
Seveda. Že v mlajših kategorijah je bila vedno kapetanka. Zdaj po Maji Erkić, ki je bila pred tem v tej vlogi, je logična naslednica. Če Nike ni poleg, je to Teja Oblak. Mora se vedeti, kakšna je neka hierarhija v reprezentanci, in to potem tudi deluje.

Nika je bila izbrana na naboru Lige WNBA. Situacija je v ženski košarki specifična, ko se WNBA začne po sezoni v Evropi. Čeprav WNBA nima takšnega statusa kot NBA, je pri košarkaricah vidna želja po odhodu v ZDA?
Pri nekaterih seveda je, pri nekaterih pa pač ne, kar je tudi normalno, glede na to, da ni WNBA isto kot NBA. Igralke, kot je na primer Alba Torres, ki je s Španijo osvojila vse mogoče medalje na svetu, pač nočejo igrati v WNBA-ju. Pravi, da takrat potrebuje počitek in ji to ne pomeni veliko. WNBA veliko pomeni predvsem Američanom. Čeprav so pogodbe majhne, pa jim zaradi statusa samega to veliko pomeni.

Bomo kmalu videli Slovenko v Ligi WNBA?
Prepričan sem, da v nekaj letih zagotovo.

Slovenijo v Srbiji v skupini čakajo Madžarke, Turkinje in Italijanke. Foto: www.alesfevzer.com

Po vseh uspehih, ki ste jih dosegli, vas je kdaj zamikala selitev v moško košarko? Imate ponudbe, glede na to, da je vendarle v moški košarki več denarja?
Imam določene stike in tudi ponudbe so bile, tako iz ženske kot moške košarke. V tem trenutku je to, kar delam v Celju, za jutri slovenske košarke, vendarle močnejše od vsega tega, kar prihaja. Ne rečem, da bi se drugače odločil, če bi dobil res vrhunsko ponudbo. Samo to bi me zadovoljilo. Kar se tiče moške košarke v Sloveniji, me enostavno ne zanima. Ravno s tega vidika, ker ni prave ideje in preprosto ni pravega projekta v tem trenutku, ki bi me zadovoljil. Delanje rezultata v pol sezone ali celo dveh mesecih ni zame. Mislim, da dam lahko veliko več na nekih drugih področjih.

Se strinjate, da je Celje kot nekakšna Olimpija v 90. letih, kjer se dobro dela z mladimi, predstavlja bazo za reprezentanco in ima nadpovprečen rezultat za konkurenco v Sloveniji?
Točno tako in samo o tem razmišljamo. Hvala bogu nas sponzorji in navijači spremljajo. Na srečo imam take ljudi okoli sebe, tako trenerje kot funkcionarje. Res se dobro razumemo. Dokler bo tako, bo ženska košarka lahko v vzponu in bo status boljši. V bistvu nas samo to zanima. Poznamo vse, kar 'leze' na Balkanu in v tem delu Evrope, če lahko tako rečem. Navsezadnje so veliki pritiski, da bi določene igralke prišle v Celje. Smo mogoče celo najbolj organiziran klub daleč naokoli, in ne le v ženski košarki.

Kaj je torej skrivnost celjskega uspeha? Je bilo težko postaviti takšne razmere in prepričati pokrovitelje ter okolico?
Seveda je bilo težko. Če me vprašate, ali bi dal vse še enkrat skozi, kar sem dal do zdaj, verjetno ne bi mogel. Ko vidiš, da to, kar delaš, deluje in da smo pripeljali do ene točke, je pa zagotovo lepo videti. Skrivnost uspeha pa je v ljudeh. Vedno je tako. S tistimi, ki delaš, z idejo in vizijo, ki ju imaš. In mi imamo pravo. To vemo in od tega ne odstopamo.

V Sloveniji ni več nekaterih košarkarskih centrov, ki so bili v preteklosti. Pogrešate neko zdravo konkurenco v državnem prvenstvu?
Bilo bi fantastično, če bi imeli tudi ob Triglavu, ki v zadnjih letih dobro dela, še koga. Tudi drugi klubi se trudijo in bilo bi res dobro, da bi imeli močno ligo. Bodimo pa realni. Olympiacos in Panathinaikos v Grčiji že desetletja nimata konkurence, v Rusiji enako velja za Jekaterinburg, kjer je igrala Nika. Mislim, da je to glede na proračune oziroma finance, ki jih imamo, neka normalna situacija.