Nepozaben trenutek, 1. del. Foto: EPA
Nepozaben trenutek, 1. del. Foto: EPA

V dneh, ko se morda bliža prva slovenska zmaga na Dirki po Franciji, je v opaznem delu prebivalstva na dan priplavalo vprašanje, kaj je največji uspeh v zgodovini slovenskega športa.

2. del ... Foto: EPA
2. del ... Foto: EPA

Nekateri odločno trdijo, da bo morebitna zmaga enega v paru Primož Roglič/Tadej Pogačar (daleč) največji uspeh slovenskega športa, drugi prisegajo na zlato košarkarjev, tretji bi spet lahko našli kaj tretjega.

Z začetnim vprašanjem načeloma ni nič narobe, dokler ga seveda vzamemo z ogromno rezerve in zavedanjem, da gre bolj ali manj za vajo v debatiranju in niti trohice več. Pomislimo zgolj na težave, ko želimo odgovoriti na vprašanje najboljšega športnika ali športnico v posameznem športu v enem trenutku in kako težje odločitve nastanejo, ko vprašanje razširimo v obe dimenziji (v času in športnih panogah).

Nemogoče je realno primerjati dva športnika iz dveh različnih obdobij (v zadnjih letih je bilo največ tovrstnih miselnih vaj opravljenih v tenisu in na košarkarski relaciji Michael JordanLeBron James) ali pa v istem trenutku med več panogami. Tovrstne težave so se večkrat pokazale pri izboru športnika leta, ko so bili celo nekateri slovenski športniki užaljeni, ker niso bili izbrani za najboljše v svoji kategoriji.

Fenomen trendov: Kdor ne kolesari, ni Sloven'c!

Predvsem pa so se mi zdele vedno rahlo žaljive ugotovitve tipa "da je težje postati najboljši nogometaš v svojem bloku kot pa svetovni prvak v nekem manj množičnem športu, denimo, v kajaku in kanuju." Četudi se dejavnik konkurence med posameznimi športi lahko razlikuje do tisoč, je vseeno izjemno težko priti na vrh svoje piramide.

Gre za dolgotrajen in naporen proces, ki običajno traja celo otroštvo, mladostništvo in prvi del odrasle dobe. Gre za nepreštete ure vloženega dela, voženj staršev na treninge in tekme. Gre za mučen proces: svetovni prvak se ne rodi z danes na jutri, če se novi olimpijski prvak v cilju smeji od sreče, še ne pomeni, da se je na poti do te točke igraje sprehodil brez žrtev, ampak je v uspeh vložil številne ure dela, ki ga ne vidimo.

Novi športni junaki na novo krojijo delitev športne pozornosti

Tako so − vsaj v mojem prepričanju − izjemno vredni naslov evropskega prvaka v košarki, zadnji preboji kolesarjev, zlati judoistični inkubator, nepozabni sezoni Tine Maze in Petra Prevca ... Lahko bi napisal celo knjigo uspehov! Za športnike, trenerje, družino, prijatelje, znance, sotekmovalce in vse druge prisotne v mehurčku posamezne zgodbe je njihov uspeh najbolj vreden. Kar se mi zdi popolnoma prav!

Ne zdi pa se mi prav, da se začnejo rangirati med seboj vse te zgodbe in uspehi. Največ spoštovanja pokažemo prav s tem, da vse sprejmejo in jim priznamo napor prehojene poti. Slovenija se prepogosto deli pri preveč temah in vprašanjih. Ne delimo se še v najlepših trenutkih, naučimo se veseliti uspehov!

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.