To je bil poseben izziv tudi za novinarje. Nekaj vtisov, občutkov in komentarjev na to temo nam je zaupal novinar časopisa La Gazzetta dello Sport Fabio Bianchi.

Fabio Bianchi spremlja nogomet in poker, ki ga je pripeljal na turnirje v novogoriško Perlo. Bil pa je tudi na nekaj tekmah slovenske nogometne reprezentance, ki jo je prvič spremljal že leta 2000 v Charleroiju, kjer je Slovenija proti ZR Jugoslaviji odigrala premierno tekmo na evropskih prvenstvih.

V pogovoru predvsem o nogometu, nekaj zanimivih misli pa tudi o slovenskem reprezentantu Josipu Iličiću.

Povejte najprej, kako se osebno spopadate z epidemijo, ki je zelo prizadela prav Lombardijo.
Jemljem jo z občutkom, da gre za nekaj resnega. Z ženo in hčerkama v zadnjih dveh mesecih skoraj nismo šli iz hiše, le v trgovino po najnujnejša živila. Trikrat ali štirikrat na dan sem peljal ven psa, a le okrog 50 metrov daleč. Vedno z masko in rokavicami. Delal sem le najnujnejše, doma pa smo se organizirali tako, da smo se več igrali in gledali filme. Čeprav sta bili tako rekoč zaprti, sta se hčerki dobro odzvali na vse skupaj. Stvari se postopno izboljšujejo, vseeno še vedno poskušamo zmanjšati število izhodov iz hiše, da vidimo, ali lahko ta presneti virus premagamo.

Zakaj je bilo po vašem mnenju najhuje prav na severu Italije?
Težko je reči, morda je bilo to tudi malce nesrečno naključje. Po mojem mnenju so bile krive tudi naravne danosti. Lombardija je najbolj naseljeno območje v Italiji in nekako je logično, da je tam največ žrtev. Odstotek ne opravičuje dejstva, da smo najbolj ogroženi v državi, ker je resnično velik. Lombardija je namreč poslovno središče z industrijo, močne so vezi s Kitajsko. Prav stiki z ljudmi iz drugih držav, še posebej iz Kitajske, od koder naj bi virus prinesli v Lombardijo, so bili usodni. Prizori, ko so vojaški tovornjaki odvažali krste z umrlimi, je bil neverjeten, kot da smo sredi epohalne katastrofe. Po mojem mnenju pa so bile narejene tudi številne napake, ko so okužene ljudi sprejemali v bolnišnice, kjer se je okužba širila.

Nekateri menijo, da je kriva tudi tekma na San Siru med Atalanto in Valencio.
Zagotovo je vplivala na razplet dogodkov. Preveč ljudi je bilo na kupu, tako rekoč polovica prebivalcev pokrajine Bergamo je bila izpostavljena. 50.000 jih je bilo na San Siru, med njimi sem bil po službeni dolžnosti tudi sam. Verjamem, da je bila tekma eden od mnogo dejavnikov, saj je bilo v Bergamu in okolici veliko bolnih in umrlih. Težko to zanemarimo. Potem je tu še famozni španski novinar, ki je bil okužen, preden je prišel na tekmo. Vse se je zgodilo z razlogom, kajti kakor koli obračamo, v takšnih razmerah bi morala biti tekma odigrana za zaprtimi vrati.

Kakšno je v tem času delo športnih novinarjev? Ste sploh hodili v službo, ko je bilo najhujše?
Ne, takrat ne. Na začetku smo še hodili, a so lastniki videli, da se dolgočasimo. Zdaj že poldrugi mesec delamo od doma, povezani smo prek svetovnega spleta, imamo vsa programska orodja in lahko pišemo članke in naslove neposredno v sistem. Iz tega zornega kota nimamo težav. Res pa je, da smo bili prej prisotni povsod, zdaj pa je prodaja zelo padla.

Vrniva se k samemu delu novinarjev. Kako ste izbirali teme? Jih je bilo dovolj, da ste lahko napolnili časopis?
Sami veste, kako je s temami v tem obdobju. V prednosti je televizija, ki si lahko pomaga s predvajanjem pomembnih tekem iz preteklosti ter odmevnih arhivskih oddaj in drugih podobnih vsebin. S tiskanimi vsebinami je malce težje, saj je težko iskati teme, ko ni tekem. Tudi mi se poskušamo prebiti s kakšno starejšo, dobro napisano zgodbo o zanimivih osebnostih. Pišemo tudi o nogometni tržnici, ki je vedno zanimiva, in iščemo aktualne novice. Vsak dan namenimo vsaj pet strani športni politiki in iskanju odgovorov na vprašanja, kdaj se bo dogajanje nadaljevalo, pripravljamo intervjuje s športniki in objavljamo njihove izjave.

Z igralci, trenerji in klubi ste verjetno navezovali stik prek telefonov in družbenih omrežij. So bili na voljo za intervjuje in izjave?
Ne dovolj. Res je, da se je veliko znanih športnikov vrnilo v svoje domovine, poleg tega so številni klubi na splošno precej nedostopni in je težko dobiti ekskluzivne intervjuje z najboljšimi igralci. No, morda je bilo v danih razmerah malce lažje, saj so nekateri vendarle pokazali nekaj več čustev in so bili pripravljeni deliti svoje občutke in mnenja. Nekateri so se torej odzvali, a po mojem mnenju bi bilo lahko takšnih več.

Kot slišimo, italijanska nogometna zveza načrtuje, da bi prvenstvo izpeljala do konca. Je ta želja realna?
V tem trenutku je malce bolj realna kot pred dnevi. Italijanski minister za šport Spadafora je bil sprva prepričan, da treningov in prvenstva ne bo mogoče nadaljevati. Vlada je nato našla rešitve in deželnim predsednikom dala dovolj pristojnosti, da sami odločajo o odpravi ukrepov. Lahko rečemo, da so bili dovolj uporni, da so dali klubom zeleno luč za začetek aktivnosti. Začeli so se zavedati, da je treba nogometu dati pomen, ki mu pripada. Nogometaši so se spraševali, zakaj tisti v posamičnih športnih panogah lahko trenirajo, oni pa pod istimi pogoji ne smejo. To je bilo dovolj, da so se lahko vrnili na igrišča. Nadaljevanje prvenstva pa je seveda druga zgodba, ne nazadnje je nogomet šport neposrednega stika in pri tem stvari postanejo bolj zapletene. Nekaj dodatnega upanja prinaša odločitev, da naj bi se treningi v polnem ritmu začeli 18. maja, tako da bi se prvenstvo lahko nadaljevalo že sredi junija. Upanje je tudi zato, ker je nogomet pravzaprav neke vrste podjetje, v katerem po načelu piramide velja solidarnost med velikimi in majhnimi. Seveda pa se v tem trenutku nahaja v krizi, tako kot celotna italijanska ekonomija.

Sorodna novica Ružnić: Iličić v tem trenutku med petimi najboljšimi igralci na svetu

Bo italijanski nogomet sploh preživel glede na to, da je precej odvisen od prihodkov, ki jih ustvarijo televizijski prenosi in gledalci na stadionih?
O tem sem razmišljal tudi v prejšnjem odgovoru. Mislim, da bo preživel, ker ga vsi spoštujejo. Nogomet ne more propasti, ker je ena najmočnejših gospodarskih dejavnosti v Italiji. Če bi propadel, bi to pomenilo ogromno težav za veliko skupnost ljudi. Z njim se ne preživljajo samo nogometaši, ampak tudi ogromno delavcev v klubih, na stadionih in v drugih spremljajočih dejavnostih ... Je podjetje, ki poganja milijone ljudi. Ne verjamem, da lahko propade, bo pa morda deležen določenih sprememb, tudi iz etičnega zornega kota.

Se je bati, da bo po sprostitvi ukrepov manj ljudi hodilo na stadione?
Na začetku zagotovo. Virus se je naselil tudi v zavest ljudi in jih prestrašil, saj so se znašli v neverjetnem položaju, ko ne vedo, ali bodo sploh preživeli. Morda ste videli film Kužna nevarnost režiserja Soderbergha iz leta 2011, ki govori o svetovni virusni pandemiji. Danes smo mi v tem filmu. Režiserja so navdihnili pogovori s številnimi znanstveniki in danes ni več vprašanje, ali se lahko zgodi kaj takega, saj imamo odgovor na dlani. Tudi ko bo najhuje mimo, bo strah ostal in v naslednji sezoni bo na tribunah manj gledalcev.

Kakšna bo letošnja nogometna tržnica? Bodo cene igralcev zelo padle?
Seveda bodo padle. Kot sem že dejal, se bo zgodila generalna prenova nogometa, tudi z znižanjem cen, ki so predimenzionirane. To bo postranska škoda krize, ki pa je lahko tudi njen pozitiven vidik, saj so cene postale nepredstavljivo visoke. Pomislite na 125 milijonov, ki jih je na primer za prestop dobil mladi Portugalec Joao Felix, to je znesek, ki na neki način prestraši, ampak takšna je trenutna tržnica. Če se bo pri tem kaj spremenilo, bo to samo dobro za nogomet.

Večkrat ste bili v Sloveniji – zaradi nogometa in tudi na pokrskih turnirjih v hotelu Perla v Novi Gorici. Gre za vrhunske turnirje, imate lepe spomine nanje?
Nekateri so prijetni, drugi malce manj. Nekajkrat me je doletela sreča, saj sem dvakrat postal italijanski državni prvak med novinarji. Slovenija je lepa dežela, spoznal sem jo na potovanjih, saj sem bil v Postojnski jami, Ljubljani in drugje. Ne poznam je torej samo zaradi pokra.

Nazaj k nogometu. Ali je italijanski nogomet s prihodom Ronalda in Ibrahimovića spet pridobil veljavo ali gre zgolj za marketing?
To je marketinška poteza, vseeno pa kaže tudi na to, da je italijanski nogomet še vedno močen. Še posebej s prihodom Ronalda, ki je sprožil evforijo. Ne smemo pozabiti, da je bilo italijansko prvenstvo v preteklosti najbolj gledano v svetovnem merilu in tudi med najmočnejšimi. Verjetno ne tako kot Premier liga, zagotovo pa pred Bundesligo. Zanimanje zanj se vrača, saj svetovne televizijske mreže kupujejo pravice za prenose tekem, vračajo se velika igralska imena, ekipe so močnejše. Še vedno seveda nismo dosegli angleškega prvenstva, a smo na dobri poti.

Veliko pohval je deležen Josip Iličić. Je v tem trenutku najboljši igralec Serie A ali bi izpostavili koga drugega?
Zagotovo je eden močnejših igralcev. Med drugim spremljam tudi fantastično Atalanto in lahko rečem, da je prav toliko, kolikor je klub naredil dobrega za Iličića, tudi on naredil zanj. Je zunajserijski talent in lahko bi bil najboljši na svetu, ampak – kot vemo – je, če se lahko tako izrazim, tudi malce svojeglav in len, včasih deluje nezainteresirano in prestrašeno. Ne gre pa dvomiti, da je nadarjen, in s trenerjem Gasperinijem je prišel v formo, s kakršno se še ni predstavil. Pokazal je vso svojo vrednost. Je med najboljšimi. Med drugimi bi izpostavil še enega, ki bi lahko postal najboljši, to je Gaetano Castrovilli iz Fiorentine. Ni edini med mladimi talenti, ampak bi stavil nanj, ker je vrhunski igralec sredine igrišča, ki je lahko dodana vrednost v številnih ekipah, obenem lahko doseže tudi veliko tržno vrednost.

Sorodna novica Iličić v boju za zlato žogo prehitel Messija in C. Ronalda

Je morda Iličić že prerasel Atalanto?
Rekel bi, da ne, ker je Atalanta trenutno ena boljših ekip v Serie A. Če bi bil na njegovem mestu, ne bi šel drugam. Enako velja za Papuja Gomeza, s katerim lahko spišeta izjemno zgodbo. V igri so seveda pogodbe in možnosti večjega zaslužka, tako da sta podvržena številnim pomislekom. Pri tem bi dodal zgodbo, o kateri sem tudi pisal: obstajajo male ekipe, ki so osvojile prvenstvo, a se jih nihče več ne spomni, na drugi strani pa so ekipe, ki niso bile nikoli na vrhu, a so ostale vsem v spominu. Iličić, Gomez in Atalanta pišejo zgodovino in na njunem mestu bi ostal tam.

Hvala za pogovor, vse dobro in verjamem, da se kmalu vidimo na naslednjem pokrskem turnirju v Perli.
To si želim tudi jaz. Lep pozdrav vsem prijateljem v Slovenijo.