Darko Đurić se je pripravljal na paraolimpijske igre v Tokiu, toda zaradi pandemije bo ta velika prireditev šele prihodnje leto, 30-letni Đurić pa ni več pripravljen vztrajati še eno leto. Foto: ZŠIS - POK.
Darko Đurić se je pripravljal na paraolimpijske igre v Tokiu, toda zaradi pandemije bo ta velika prireditev šele prihodnje leto, 30-letni Đurić pa ni več pripravljen vztrajati še eno leto. Foto: ZŠIS - POK.

Đurić, ki se je zaradi redke genske napake rodil brez obeh nog in ene roke in je odraščal v rejniški družini, je bil s svojo neomajno voljo in vztrajnostjo lahko zgled vsakemu športniku. Uspela mu je zavidljiva plavalska kariera, ki jo je želel končati septembra na paraolimpijskih igrah v Tokiu, toda epidemija je pospešila njegovo odločitev ...

MMC podrobno

Članek je prvotno izšel kot del MMC-jevega projekta MMCpodrobno, v katerem smo vam predstavili različne vidike športa po pandemiji novega koronavirusa.

Odločitev, da končate kariero, je bila precejšnje presenečenje, dvignili ste veliko prahu. Kakšni so bili odzivi?
Dobival sem pozitivne odzive, veliki ljudi mi je pisalo, postal sem ime tedna na Valu 202, tudi preostali mediji so o tem poročali. Vse to kaže, da je slovenski šport invalidov pridobil neko veljavo.

Tudi po vaši zaslugi!
Pred kratkim sem prebral intervju na spletni strani paraolimpijskega komiteja, kjer se je ena največjih zvezdnic iz Anglije pohvalila, da jo je nekdo prepoznal na ulici in da to ni prav pogosto. V Sloveniji je drugače, tu imamo dobro medijsko pokritost, si pa želim, da bi imeli še prenose velikih tekmovanj. Šport se financira predvsem s pokrovitelji, za katere je zelo pomembno, da se šport pojavlja na televiziji.

Iskreno, med epidemijo bazena nisem pogrešal. Nekaj torej mora biti na tem. Vse težje sem se motiviral za treninge. Čutil sem, da me obremenjuje, če je trening na prvem mestu.

Darko Đurić

Plavanje sicer v Sloveniji ni medijsko odmevno, kar je zelo neugodno. Če hočeš konkurirati najboljšim, moraš ogromno vlagati. Pri nas je to nemogoče, preprosto ni pravih razmer. Mediji lahko tudi naredite veliko, da pišete o plavanju in poudarite pozitivne zgodbe, ki bi bile tudi tržno zanimive, tako pa se raje odločate za tiste, za katere dobro veste, da prinašajo klike. Seveda so članki o Luki Dončiću brani in komentirani in z veseljem jih preberem, a vsak šport lahko naredi zgodbo. Med epidemijo sem spremljal podkaste na MMC-ju o preteklih slovenskih športnih uspehih. Če bi še kakšno zgodbo športnikov invalidov izpostavili na takšen način, bi se lahko naredilo še kakšnega zvezdnika.

Vam je bila velika prepoznavnost v čast ali breme?
Pridejo trenutki, ko je bilo to tudi breme, a se hitro zaveš, da gre za veliko stvar, da si kot športnik invalid dosegel takšno prepoznavnost. To je velika stvar tudi za celoten šport invalidov.

So v tujini kdaj pisali o vas?
Bil sem na naslovnici nekega švicarskega časopisa, objavljena je bila moja slika med plavanjem, novica pa je govorila o začetku paraolimpijskih iger.

Na Facebooku ste zapisali, da vas plavanje preprosto ne osrečuje več. Ste prepričani, da ni šlo le za trenutek slabosti in bi vam lahko bilo pozneje žal, da ste končali kariero?
Iskreno, med epidemijo bazena nisem pogrešal. Nekaj torej mora biti na tem. Vse težje sem se motiviral za treninge. Čutil sem, da me obremenjuje, če je trening na prvem mestu. Vse skupaj je bilo vse naporneje, nisem več užival, težko sem se motiviral.

Tri mesece že niste šli v bazen!
Vsak dan si lažem, da bom šel ta teden plavat, a ne najdem časa. Seveda bom še kdaj skočil v bazen in se razmigal. Za rekreacijo. Plavanje je zdrav šport.

Se bojite, da bi se preveč zredili?
Saj sem se že (smeh). Moram paziti, ker imam proteze in to vpliva tudi na udobje. Če imam več kilogramov, težje spravim gor protezo, kar ni prijetno.

Naučiti se hoje s protezo ni preprosto. Še kdaj padete?
Se zgodi, če pretiravam. Te proteze so mikroprocesorske, imajo računalnik, če pride kaj nepredvidljivega, kar reši moje napake. Ogromno funkcij je, ki pomagajo imitirati naravno hojo.

Đuriću v bogati paleti lovorik (leta 2013 se je denimo s svetovnega prvenstva invalidov v Montrealu vrnil kot dvakratni svetovni prvak in podprvak) manjka le medalja s paraolimpijskih iger. Foto: BoBo/Borut Živulović
Đuriću v bogati paleti lovorik (leta 2013 se je denimo s svetovnega prvenstva invalidov v Montrealu vrnil kot dvakratni svetovni prvak in podprvak) manjka le medalja s paraolimpijskih iger. Foto: BoBo/Borut Živulović

Kako drage so takšne proteze?
Od 85 do 90 tisoč evrov stanejo obe protezi za koleno, kolenski sklop in ležišče, ki je prilagojeno meni.

So tudi popravila draga? Kako je z garancijo?
Osnovna garancija velja tri leta, vendar sem dokupil še za tri leta. Pred kratkim sem eno koleno poslal na servis, ker je bilo nestabilno. Dobil sem račun za 7000 evrov, češ da garancije ne morejo upoštevati.

Zelo ste si želeli kariero končati z nastopom na paraolimpijskih igrah v Tokiu, ki pa so jih prestavili za eno leto. Menite, da bi bili lahko v igri za medaljo, če bi igre izpeljali letos?
Ko je še nekaj fantov prišlo v mojo kategorijo, se je medalja precej oddaljila. Cilj bi bil finale, na 50 metrov delfin bi morda lahko popravil svetovni rekord, a to v kategoriji morda ne bi bilo dovolj niti za finale.

V paraolimpijskem športu ste pustili velik pečat. Se zavedate, da ste bili navdih številnim?
Kar nekaj staršev se je obrnilo name, ko so hoteli svoje otroke vključiti v šport invalidov. Imam veliko motivacijskih nastopov po šolah in podjetjih, tudi nekateri mladi so mi povedali, da so se s športom začeli ukvarjati zaradi mene. To je res dober občutek.

Če se ti ne ljubi, vedno najdeš kakšen izgovor in tega je bilo precej. Zdaj sem se odločil, da bom dokončal diplomsko delo in imel oktobra zagovor. Raziskujem vplive ukvarjanja s športom na položaj invalidov na trgu dela.

Darko Đurić

Koga pa ste vi oboževali na začetku poti?
Ko sem se vključil v šport invalidov, sem najprej igral sedečo odbojko in občudoval vrhunske rezultate slovenske reprezentance. Dve leti sem treniral sedečo odbojko, na koncu pa spoznal, da bi težko uspel v tem športu. Adi Urnaut je bil selektor, z nami je bil tudi Tine Urnaut, saj je bil lahko v ekipi en igralec iz običajne odbojke. Potem sem se začel ukvarjati s plavanjem, v Radovljici je bila tudi Sara Isaković, videl sem, kako trdo garajo, bili so mi vzorniki. Pa seveda Dejan Fabčič, ki je bil moj idol tudi zato, ker je študiral medicino in je znal usklajevati vse obveznosti.

Kako daleč ste z diplomsko nalogo?
Če se ti ne ljubi, vedno najdeš kakšen izgovor in tega je bilo precej. Zdaj sem se odločil, da bom dokončal diplomsko delo in imel oktobra zagovor. Raziskujem vplive ukvarjanja s športom na položaj invalidov na trgu dela.

Kakšne so ugotovitve?
Da je šport pozitiven dejavnik pri zaposlitvi. Samozavest, samodisciplina, delovne navade, vse to pride prav. Športniki invalidi se lažje vključijo v proces iskanja zaposlitev, saj vemo, da imajo pogosto težave z vključitvijo v družbo.

Samo s športom se športnik invalid najbrž ne more preživljati, kajne?
Bil sem prvi v Sloveniji, ki so me leta 2014 zaposlili prek javne uprave, na Fursu, potem ko sem postal svetovni prvak. To mi je omogočilo finančno varnost in osnovne prihodke. Če bi računal le na sponzorstva, bi bilo skoraj nemogoče.

Tudi če bi osvojili olimpijsko medaljo?
V tem primeru dobiš od države denarno nagrado, po novem zakonu pa tudi dodatek k pokojnini, morda si tudi nekoliko bolj tržno zanimiv.

Na televiziji ni bilo opaziti veliko oglasov z vami v glavni vlogi. Zakaj?
Očitno nisem imel dovolj prodornega menedžerja.

Boste tudi po karieri ostali del športa invalidov?
Plavalni trener gotovo ne bom, če bodo na paraolimpijskem komiteju želeli, da se vključim v določene projekte, pa sem pripravljen pomagati.