Že od nekdaj mi je prav v tem času običajno najvišjih temperatur v letu ob spremljanju najodmevnejših dogodkov na športnem področju poseben čar, da pospremim tudi tiste, ki se šele prebijajo v svet pravega športa. Mnogi pravijo, da bi se športniki pri recimo 15-ih ali 16-ih morali predvsem igrati šport in se ob njem predvsem zabavati. Nikakor pa ne bi smeli biti v ospredju dosežki – niti v domačih, kaj šele v mednarodnih okvirih.

No, to je mnenje nekaterih, spet drugi pa zagovarjajo tezo, da se mora vsak, še tako mlad športnik navaditi tekmovalnosti, mora vedeti, kam spada, in kar največkrat večina pozablja, mora se navaditi prenašati tudi neuspehe. Seveda sta pri vsakem posamezniku, ne glede na leta, prisotni tekmovalnost in želja po uspehu. Nesporno pa je treba živeti tudi s tem, da še toliko vloženega dela vedno, sploh pa ne pri vsakem, ne prinese želenega.

Predvsem se pri tem ne sme prehitevati niti po levi niti po desni, saj je vsak osebek poseben in nekateri svoje vrhunce, tudi v športu, dosegajo prej, spet drugi pa pozneje ali pa nikoli. Dejstvo je, da je ne glede na dosežke vsaj v mladih letih ukvarjanje s športom zelo dobrodošlo, da ne rečem pomembno. V športu se najdejo tudi socializacija in privajanje na red ter delavnost.

Vse to še kako koristi v poznejših letih življenja, pa tudi če v športu nisi prišel najviše, kot denimo naša mlada atleta Klara Lukan in Kristjan Čeh, ki sta nas navduševala na nedavnih evropskih prvenstvih na Švedskem, kjer sta premagala vse svoje vrstnike na stari celini.

Najboljši, ki že pri vstopu v svet vrhunskega športa zastopajo slovenske barve, so se več kot očitno že v mladih letih zapisali športu. Ni malo tistih, ki menijo, da imamo pri nas vse preveč mladinskih športnih junakov, ki potem usahnejo. Med člani pa nam jih manjka. Tudi tu prepuščam mnenje vam. Ampak tudi pri tem je zelo pomembna različnost med tekmovalci samimi.

Na začetku meseca me je močno razžalostilo zelo hitro slovo Nejca Dežmana od vrhunskega športa. Prvega slovenskega mladinskega svetovnega prvaka v smučarskih skokih, ki so pri nas skorajda nacionalni šport. Ob slovesu smo slišali, da se ni znašel v absolutni konkurenci. Skoraj sta mi počila bobniča. Že pred tem se spomnim nekaj podobnega pri alpskem smučarju Maticu Skubetu, ki je mladinski svetovni prvak postal v Avstriji, kjer je za 11 stotink premagal Marcela Hirscherja. Saj veste, katerega Hircherja, čeprav smo sredi poletja. In tudi mladi Škofjeločan se ni znašel. Le zakaj. In tu tudi primera Nike Razinger ne bi načenjal, le želim si, da sta že omenjena Klara in Kristjan v zares varnih rokah in da se bosta znašla, ko prideta med vse najboljše, kar jih premore svetovna atletska scena na najvišji ravni.

Tu bi uporabil še misel Saše Prapotnika, ki se je v nedeljo s 6. mestom poslovil od še ene generacije slovenskih rokometašev, ki jim preostane le še prebijanje v članski konkurenci. Dejal je: "Le to, koliko med njimi bo uspešnih v članski konkurenci, je ocena našega dela." Kolajne v mladinskih konkurencah so seveda vedno dobrodošle, tisto prvo pa je najpomembnejše.

Kar lepo število naših mladih športnikov nas je v tem poletju že navdušilo, in prepričan sem, da jih kar nekaj še bo. Konec koncev svoje evropsko prvenstvo v četrtek v Celju začenjajo slovenske rokometne kadetinje. Srečno tudi z tega mesta.