Komaj 22-letni Mojstrančan je nekaj mesecev pred tem v Madonni di Campiglio v Italiji dosegel prvo zmago v karieri in hkrati tudi prvo zmago v alpskem smučanju za samostojno Slovenijo. Za MMC je 37-letnik spregovoril o dveh različnih vožnjah tistega dne (po prvi vožnji je bil namreč šele osmi), se spomnil občutkov ob sprejemu v Ljubljani, hkrati pa pokomentiral še možnosti slovenskih športnikov, ki bodo februarja nastopili na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru.

Le nekaj mesecev pred prvo slalomsko vožnjo v Lillehammerju ste v Madonni di Campiglio dosegli prvo smučarsko zmago za samostojno Slovenijo, kar je bila sijajna popotnica za olimpijske igre. Ste morda že takrat slutili, da lahko na olimpijskih igrah v hudi konkurenci posežete po olimpijski kolajni?
Ja, pravzaprav mi je šla celotna tista sezona zelo dobro. Pred prihodom na olimpijske igre sem bil tretji slalomist na svetu, takoj za Albertom Tombo in Thomasom Stangassingerjem. Takrat se je zgodila redkost, saj je bil olimpijski slalom eden izmed redkih velikih tekmovanj, na katerih smo bili na koncu tudi tako razvrščeni. Jasno pa je, da je zmaga že, da greš na tako pomembno tekmovanje. Bil sem zelo dobro pripravljen, zelo dobro motiviran in sem se imel tudi za favorita. Nekako sem vedel, da moram pokazati to, česar sem sposoben.

Na olimpijskem slalomu ste drugo vožnjo odsmučali odlično. Kako je bilo opazovati, ko so tekmovalci eden za drugim odstopali oziroma v cilj pripeljali z zaostankom?
Predvsem bi rad izpostavil takratno pravilo FIS-a, prek katerega smo lahko izbirali štartne številke. Tekmovalci po rangu smo lahko izbirali številke od 1 do 7 - in takrat sva s Tombo naredila kapitalno napako. On je izbiral prvi in je izbral številko 1, Stangassinger je izbral številko 7, jaz pa sem izbral številko 2. Takrat je bil strašen mraz in zaradi razmer izbrani številki nista bili dobri. Oba sva izjemno slabo odpeljala prvi tek. Tomba je bil celo dvanajsti, jaz pa sem bil osmi in s precejšnjim zaostankom. Moram priznati, da sem imel v glavi že kar nekaj negativnih misli. Lahko povem, da me je pred drugim tekom spodbujal pokojni Tomaž Cerkovnik, ki je bil v tistem času vodja reprezentance. S pozitivno motivacijo in spodbudnim govorom me je nekako podžgal, tako da mi je šel drugi tek zelo dobro. Morda bi se uvrstil tudi pred Tombo, če bi zadnji del proge odpeljal z enakim tempom kot preostale tri. Dejstvo pa je, da Stangassingerja ni bilo mogoče ujeti, ker je imel ogromno prednost še iz prvega teka. Ko sem prišel v cilj v drugem teku, je bil Tomba v vodstvu, nisem ga uspel premagati, zato sem pomislil, da je tekma končana. Potem so preostali tekmovalci zaradi velikih napak končali nastop v snegu oziroma v cilj pripeljali z zaostankom, tako da sem imel tudi precej sreče. Z olimpijskimi igrami sem imel zelo poravnano srečo, kajti na naslednjih igrah leta 1998 se mi je vse vrnilo na tistem veleslalomu.

Veselje ob osvojitvi brona je bilo najbrž nepopisno.
Ja, objemaš se, noriš, kričiš, skačeš, počneš vse, kar ti pride na pamet. Kasneje nastopi zadoščenje, ko začneš o tem malce razmišljati, kajti to je vsekakor cilj vsakega športnika. To je ena največjih stvari, ki se ti jih lahko zgodi v karieri, olimpijska medalja, celotna ceremonija okrog tega, podelitev. To tekmovanje ima poseben pomen. Na vsakem koraku občutiš, da je to največje, kar se v športu dogaja.

Ob vrnitvi v Slovenijo vas je v središču Ljubljane pozdravilo na tisoče Slovencev in Slovenk. Ste ob osvojitvi kolajne slutili, da boste v domovini povzročili takšno evforijo?
Pravzaprav nihče ni pričakoval tega. Vedeli smo, da bo sprejem, bili pa smo resnično presenečeni, ko nas je pričakalo in pozdravilo deset tisoč ljudi. Bili smo v šoku in vedeli smo, da smo naredili nekaj zares izjemnega. Bili smo vsekakor počaščeni.

V naslednji sezoni ste bili drugi v veleslalomski ter tretji v slalomski in skupni razvrstitvi. Koliko takšen uspeh na OI-ju "dvigne" športnika?
Prav gotovo ti da dodatno spodbudo in samozavest, lažje greš na treninge, na tekmovanja. Pred začetkom nove sezone sem se dobro pripravil, na koncu pa je bila to tudi moja najboljša sezona v karieri. Na žalost je bila to tudi najboljša sezona Tombe, tako da sem veliko tekem končal na drugem ali tretjem mestu. Lahko pa rečem, da sem imel odlično tekmovalno leto, saj sem ga končal kot tretji najboljši smučar na svetu. Če ne bi bilo tistih težav z zlomljeno palico v Bormiu, bi ga končal celo na drugem mestu. Sezono 1994/95 štejem za najboljšo in olimpijska kolajna izpred leta dni je bila vsekakor lepa spodbuda za naslednje leto.

Odlično pa letos smuča tudi Andrej Jerman, ki je po smukaški zmagi izpred dveh let v Garmisch-Partenkirchnu zdaj dodal še smukaško zmago v Bormiu. Menite, da lahko "Jerryju" uspe še veliki met v Vancouvru in stopi na stopničke?
Prepričan sem, da je tega sposoben. To je dokazal že večkrat. Odlično je pripravljen, ima zelo dobro tehniko smučanja in vidi se, da je profesionalni športnik, ki je dorasel nalogam, ki se jih loteva. Glede na to, da tudi tesno sodelujeva, sem prepričan o njegovem uspehu. Seveda pa mora imeti tudi kanček sreče, ki ga potrebujejo tudi najboljši.

Pa Mitja Valenčič?
Mitja smuča odlično. Smuča nedaleč za najboljšimi slalomisti na svetu ... Rekel bi, da je mogoče celo eden izmed njih. V tehniki smučanja ne vidim razlike med njim in med najboljšimi tremi slalomisti na svetu. Veliko bolj napadalno je začel smučati in mislim, da ima tudi on vse možnosti, zakaj pa ne.

Na svojem blogu ste zapisali, da je "zmaga Slovenca v smuku za svetovni pokal tako velika, kot bi bila zmaga Slovenca na najtežji etapi kolesarske dirke Tour de France". S čim bi pa, recimo, primerjali morebitno smukaško kolajno na olimpijskih igrah?
To bi bilo nenadkriljivo. To bi bilo tako, kot če bi bili naši nogometaši tretji na svetovnem prvenstvu. Dobro, ekipnega in individualnega športa ne gre primerjati. Toda če bi mi pred desetimi leti nekdo rekel, da bo Slovenec zmagal na smuku za svetovni pokal, bi se mu takrat smejal. Smuk je zelo specifična disciplina, ki je izjemno zahtevna in nevarna, v ozadju pa je potrebna tudi logistika velikih in bogatih reprezentanc, zaradi česar je Jermanov uspeh v reprezentanci, kakršna je slovenska, še toliko večji! Pa tudi drugi fantje smučajo dobro, recimo Andrej Križaj, Andrej Šporn in Rok Perko. To so resnično izjemni rezultati in mogoče jih v mednarodni smučarski javnosti cenijo veliko bolj kot slovenska športna javnost, ki je postala malo razvajena.

Preselimo se še v žensko konkurenco, kjer se v staro formo vrača Tina Maze. Zaradi velikega napredka v slalomu ste na blogu tudi zapisali, da "vohate kovino v kombinaciji". Jo res?
Mislim, da lahko ona pride na olimpijske igre in poseže po najvišjih mestih. Napade lahko v vseh disciplinah, kar je enkratno, saj razbremeni pritisk, ker veš, da imaš več kot le eno priložnost. Dobra je v vseh disciplinah in mislim, da je ena izmed velikih favoritinj slovenske reprezentance - poleg Petre Majdič v smučarskem teku morda celo največja - za medaljo.

Alpsko smučanje bo na OI-ju potekalo v Whistlerju oziroma v Whistler Blackcombu. Ste kdaj že smučali na tem smučišču?
Ne, v bistvu še nikoli nisem tekmoval na zahodni obali. O terenu vam ne morem nič povedati, vse kar vem, sem spoznal iz TV-prenosov, ki pa dostikrat niso realni.

Kje si boste ogledali OI - boste morda odpotovali v Vancouver?
Morda bom celo odšel tja. To je odvisno od kar nekaj dejavnikov, predvsem pa tudi od organizacije. Vsekakor igre ne bodo šle mimo mene.