Judit Polgar ima izrazit spomin. Pred dnevi na odprtju šahovskega festivala so gostitelji v predstavitvi napovedali, da je na Bledu tretjič. Pozneje je razložila, da je tu v resnici drugič, v Sloveniji pa tretjič. Prvič je v te kraje prišla leta 1993, ko so vse sestre Polgar igrale proti slovenski moški ekipi.
Judit Polgar ima izrazit spomin. Pred dnevi na odprtju šahovskega festivala so gostitelji v predstavitvi napovedali, da je na Bledu tretjič. Pozneje je razložila, da je tu v resnici drugič, v Sloveniji pa tretjič. Prvič je v te kraje prišla leta 1993, ko so vse sestre Polgar igrale proti slovenski moški ekipi. "Seveda se spominjam vseh dvobojev," pravi Judit in našteje vse tekmece, nato pa hudomušno doda: "Nismo le zmagale, povsem smo jih potolkle." Foto: BoBo
Judit Polgar
Hitro je zablestela, a je imela nemalo težav z mediji. Številni novinarji so vsem sestram zaradi specifične vzgoje očitali, da niso normalne. Danes je odnos mediji - Judit Polgar precej bolj miroljuben. Foto: AP

Še vedno sem bila otrok, stara sem bila 12 let, igrala sem šah, se zabavala in zmagovala. Ljudje niso mogli slediti hitrosti, s katero sem napredovala v svoji igri in ratingu. Spoznala sem, da ne smem dati preveč pozornosti negativnim in provokativnim vprašanjem. Odločila sem se, da bom z mediji ravnala drugače, bolj zavestno. Za preobrazbo sem sicer potrebovala nekaj časa, prenehala sem brati članke, v katerih so pisali o meni. Če sem vseeno kaj zasledila in ugotovila, da je bilo zapisano drugače od tega, kar sem v resnici rekla, se nisem več vznemirjala.

O odnosu z mediji
Judit Polgar
V ženski konkurenci je zlato na šahovski olimpijadi osvojila v letih 1988 in 1990, pozneje je igrala le še v moški konkurenci. Foto: BoBo
Bobby Fischer
Pri 15 letih je postala najmlajša šahovska velemojstrica, s čimer je rekord odvzela Bobbyju Fischerju. Legendarnega šahista je dobro spoznala: 'V naši poletni hiši je stanoval nekaj dni. Na Madžarskem je sicer živel nekaj let. Srečanje z njim je bilo posebno – tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Fantastično je bilo spoznati vzornika, genija, šahovsko osebnost stoletja. Po drugi strani pa je bilo nenavadno spoznati človeka, ki igra tako fantastično, z naslovom svetovnega prvaka leta 1972 je navdušil tudi ljudi, ki se niso spoznali na to igro. Potem pa kasneje spoznaš, da je imel bolne ideje, psihično ni bil zdrav. A bil je prijazen, privlačen, veliko se je šalil, rad je imel madžarsko in japonsko hrano, rad je hodil v toplice.' Foto: AP

Če želim pretiravati, bi rekla, da je danes šah popolnoma različen šport, kot je bil pred 15 leti. Ko sem začela igrati šah, sem imela šahovnico, nasproti mene je sedel trener ali partner, pomembne sklepe smo si zapisali na papir. Na tekmovanja smo hodili z od 20 do 30 kilogrami takih zapiskov. Danes pa sediš za mizo ali na vrtu, pred seboj imaš računalnik, na katerem je šahovski program, v ozadju si povezan na druge računalnike, ker potrebuješ dovolj močno orodje za analizo. Hkrati si s Skypom ali kako drugače povezan s partnerjem … Vse skupaj je popolnoma drugače.

Šah nekoč in danes.
Judit Polgar
Znana je po svojem agresivnem načinu igre. Sploh na začetku kariere se je pogosto takoj lotila z napadi na nasprotnikovega kralja. Foto: BoBo
Sofija Polgar, Garij Kasparov in Judit Polgar
Danes so vsa nesoglasja med Kasparovom in Judit Polgar pozabljena. Foto: EPA

Sama sem nekaj časa mislila, da moderna tehnologija ubija mojo ustvarjalnost, zadnjih pet let pa sem prepričana, da so danes igralci s tem postali bolj ustvarjalni. Ko je ta tehnologija na začetku stoletja zajela šah, sem imela z njo precej težav. Ni mi bila všeč in ji nisem posvetila veliko energije. Spoznala sem, da moram tehnologijo sprejeti in z njo sodelovati, če še želim žeti dobre izide.

Padec uspehov sredi kariere je pripisala tudi dejstvu, da tehnologije sprva ni sprejela.
Judit Polgar
Je zagovornica ideje, da bi morali šah poučevati v osnovnih šolah. Foto: Reuters
Veselin Topalov in Judit Polgar
Slepi šah je izjemno atraktivna disciplina. Leta 2006 se je v Bilbau pomerila z Veselinom Topalovom, Bolgar je serijo partij v pospešenem šahu dobil s 3,5:2,5. Foto: EPA
Judit Polgar
Kliknite na sliko za ogled asociacij v višji ločljivosti. Foto: BoBo

Učitelja Laszlo in Klara Polgar nista imela šestih otrok, ampak tri. Vse hčerke sta usmerila v šah, Zsofia je dobila naslov ženske velemojstrice, Zsuzsanna je bila velemojstrica (naslov v moški konkurenci) in svetovna prvakinja, Judit pa je bila več kot 25 let najboljša ženska igralka, bila je tako dobra, da je skoraj vedno igrala v moški konkurenci. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru v dveh različicah pa lahko prisluhnete na spodnjih povezavah.

AVDIO: Vabljeni k poslušanju celotne oddaje v:
- slovenščini
- angleščini

Na Bledu 2002 osvojila srebro
Pred dnevi je drugič obiskala Bled, prvič je bilo to leta 2002, ko je igrala na šahovski olimpijadi, kjer je pisala zgodovino, saj je bila prva ženska, ki je osvojila medaljo v moški (odprti) konkurenci. Skupaj z madžarsko reprezentanco se je veselila srebra. "Moj spomin na šahovsko olimpijado je še kako živ. Takrat smo igrali v istem hotelu kot ob tem obisku. Dobro se spominjam odlične hrane in fantastičnih sprehodov ob jezeru. Takrat je bilo sprejetih tudi nekaj novih šahovskih pravil. Najpomembnejše pa je bilo, da sem v tem prelepem mestu osvojila srebro." To je bila njena prva od dveh medalj na olimpijadah v moški konkurenci.

Šahisti se radi sproščajo s sprehodom
Dolgi turnirji so naporni tako fizično kot psihično, zato so šahisti srečni, če lahko igrajo v tako idiličnem kraju, kot je Bled. "Za šahiste je običajno, da se po partijah radi sprostimo z dolgimi sprehodi. Zato je fantastično, če lahko igraš v takih okoliščinah, kot so na Bledu. Vse je blizu, do vsega lahko prideš peš. Na tako majhnem prizorišču se lahko spočiješ s hojo, vmes pa se lahko pogovarjaš o šahu," pravi Polgarjeva, ki se spominja, da je ob sprehodih ob Blejskem jezeru podelila kar nekaj avtogramov.

Genij se ne rodi, ampak naredi
Njena zgodba je nekaj posebnega, saj sta ji starša življenje natančno začrtala že dolgo pred njenim rojstvom. Oče Laszlo je bil učitelj psihologije, trdno je verjel, da se genij ne rodi, ampak se naredi. Zato se je odločil, da bo vse tri hčerke šolal doma in jih usmeril na neko področje. Ker je najstarejša hčerka Zsuzsanna že zelo zgodaj kazala nadarjenost za matematiko, je izbral šah, v to igro pa je usmeril tudi Zsofio in Judit.

Lahko je potovala po svetu
"Imela sem res posebno življenje. Ko sem se spoznala s šahom, sta ga sestri že igrali. Za nas je bilo naravno, da ne hodimo v šolo, ampak se izobražujemo doma in tam delamo izpite. Zelo posebno pa je bilo tudi, da sem že zelo mlada začela potovati, pri sedmih letih sem že prvič potovala z letalom. V tistih časih, v tisti družbi in v tistem režimu je bilo to res nekaj posebnega. Zelo sem hvaležna, da sem postala šahistka, saj sem dobila priložnost potovati po svetu, spoznati različne kraje in kulture, tako se je razvila tudi moja osebnost," se svojega otroštva spominja najboljša šahistka do zdaj.

Že pri 12 letih zlato na olimpijadi ...
Njen preboj v svetovni vrh je bil dih jemajoč, šahovska javnost jo je hitro spoznala, splošna javnost pa leta 1988, ko je pri samo 12 letih prvič igrala na šahovski olimpijadi. Takrat so bile vse štiri članice Madžarske najstnice, tudi vse tri sestre Polgar. Pred turnirjem nihče ni pričakoval, da bodo mešale štrene v boju za najvišja mesta, končalo pa se je z zlato medaljo, s katero so prekinile 30-letno prevlado Sovjetske zveze. "Če sem iskrena, smo šle na turnir z željo po zlati medalji. Dobro se spominjam poleta proti Grčiji, ko smo vse članice reprezentance razmišljale o turnirju. Četrta igralka je bila Ildiko Madl. Rekla je, da bi bil res odličen razplet, če bi lahko osvojile medaljo, a smo ji vse sestre odvrnile: 'Ne, osvojiti moramo zlato!' Glede na rezultate in razvrstitev po točkah nismo prav nič dvomile, da sodimo med glavne kandidate za zlato medaljo. Bile smo zelo motivirane. A bilo je težko, Sovjetska zveza je imela fantastično ekipo. Igrala sem odlično, od 13 dvobojev sem zmagala 12-krat, enkrat pa sem remizirala. Igrala sem na drugi deski, s svojimi rezultati sem ekipi dala stabilnost. Po nekaj krogih smo bili zadovoljni z začetkom turnirja. Pozneje sem slišala, da so bili novinarji prepričani o zlatu Sovjetske zveze in da bo turnir ponudil zanimive stranske zgodbe, kot je bilo dejstvo, da smo za Madžarsko igrale same najstnice. To bi moralo biti zanimivo, a nič več kot le popestritev turnirja. Iz kroga v krog pa je postajalo jasno, da postajamo največja zgodba olimpijade," se spominja Polgarjeva.

... in prvo mesto na lestvici
Sestre Polgar niso postale le zgodba olimpijade, Judit je namreč kmalu zatem - še vedno pri 12 letih - postala uradno najboljša šahistka, na vrhu jakostne lestvice je prebila kar četrt stoletja in bila zato vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov. Oče je verjel, da je šah igra, kjer so si moški in ženske enakovredni, zato je Judit večino časa preigrala v moški (t. i. odprti) konkurenci. Njen cilj je bil postati številka ena tudi v tej konkurenci, a ji to nikoli ni uspelo. Najviše se je prebila do osmega mesta. Lahko pa se pohvali s tem, da je premagala kar 11 svetovnih prvakov, na kar je ponosna: "Igrala sem številne dvoboje z najboljšimi šahisti na svetu. Moj slog igre je bil vedno napadalen, vedno sem iskala spektakularne možnosti. Pozneje sem ugotovila, da spektakularno vedno ne pomeni tudi učinkovito, da je včasih dovolj, da igraš solidno, da nisi preveč agresiven. Premagala sem skoraj vsa velika imena, a ne le zmage, pogosto je odmeval tudi način, s katerim sem zmagala, govorim o kombinacijah ali izvirnih idejah."

"Upam, da boš tudi ti igral proti njej"
Smetana moškega šaha ni bila vajena igrati proti ženski, še manj pa izgubljati. Za marsikaterega velemojstra je bil poraz proti deklici poln frustracij, Judit se spominja, da je nekatere videla tudi butati z glavo ob steno: "Bilo je zanimivo, v nekaterih primerih jim je bilo nerodno, ampak ne nujno po samem dvoboju. Za njih ni bil največji problem, da so izgubili. Za šahista je seveda boleče, da izgubi. A zaradi tradicije in družbenih pričakovanj je bilo neprijetno, da so jih drugi moški zbadali: 'Daj no, izgubil si proti mali deklici.' Poraženi igralci so lahko le rekli: 'Upam, da boš lahko tudi ti igral proti njej in občutil njeno moč.' Reakcije po porazu so bile res različne, tudi polne frustracij."

Znameniti incident v Linaresu 1994
Njen vzornik je bil Garij Kasparov, ki je bil dolgo nesporna številka 1 svetovnega šaha. Zaradi podobnega sloga igre ga je občudovala, zato se je želela v dvoboju z njim še toliko bolj dokazati. Izjemno odmeven obračun je bil v Linaresu, ki je imel v svojih zlatih letih podobno veljavo, kot jo ima Wimbledon v tenisu. Tam sta se prvič srečala leta 1994, ko je štela komaj 17 let. V pričakovanju obračuna je dvoboj snemala posebna ekipa iz Madrida, ki je za hip ujela zametek enega najbolj odmevnih šahovskih sporov. Najmlajša sestra Polgar se jasno spominja vseh podrobnosti: "Igrala sem z belimi figurami, moja otvoritev je bila solidna. Kasparov me je počasi, a zanesljivo nadigraval. Pridobil si je veliko prednost, a oba sva počasi zašla v časovno stisko, oba sva imela na voljo manj kot pet minut. Zame je bila to posebna okoliščina, saj sem običajno igrala zelo hitro, a v tej partiji je bilo drugače. Bila sem v slabem položaju, a zaradi časovne stiske sem si rekla, da bom počakala še nekaj potez, potem pa se predala."

Kasparov tri leta ni želel govoriti z njo
V napeti končnici je Kasparov za delček sekunde izpustil figuro in jo nato postavil na drugo mesto. "Ko izpustiš figuro, je po pravilih ne moreš več postaviti drugam. Figuro je izpustil le za delček sekunde, tako hitro, da tega sploh nisi mogel videti. A ker sem odigrala na tisoče partij hitropoteznega šaha, sem imela občutek, da jo je v resnici izpustil. Če bi veljala prvotna poteza, bi izgubil figuro, morda pa celo obračun. Predstavniki organizatorjev in sodniki so bili ob mizi, a po pravilih bi morala sama protestirati, da je Kasparov izpustil figuro in da to ni v skladu s pravili. A stara sem bila 17 let, prvič sem bila del tega turnirja, bila sem v slabem položaju. Vsi so bili tiho. Če bi takrat obtožila svetovnega prvaka brez dokaza, bi bilo to slabo za moj ugled, ljudje pa bi govorili, da želim 'na tak način premagati svetovnega prvaka - kako te ni sram?!'. Naredil je novo potezo, predala sem dvoboj. Pozneje sem se pogovarjala s sodnikom in mu omenila, da bi rada videla posnetek. Šele počasni posnetek je pokazal, da sem imela prav. Le v eni sliki se je videlo, da je res spustil figuro. Bila sem mlada, vedela sem, da bi morala takoj reči ali pa biti tiho. Ker v resnici je to obema uničilo turnir, bila pa je dobra zgodba za medije," se zgodbe jasno spominja. Po turnirju sta se odkrito pogovorila, a njeno stališče je Kasparova užalilo in nato tri leta nista govorila med seboj.

Svoja otroka je vzgajala drugače
Danes je mama dveh otrok. Ker je bila v času njunih rojstev še sredi kariere, ni nikoli resno razmišljala, da bi tudi sama svoja otroka vzgajala doma in ju skušala vzgojiti v genija: "Živimo v drugih časih. Ko smo s sestrami začele igrati šah, smo živeli v skromnih razmerah. Moj oče je imel drugačno motivacijo, da bi nam omogočil drugačno življenje. Njegova ambicija je bila pobegniti iz revščine. Oba starša sta bila učitelja. Oče je res verjel v ta eksperiment, da je mogoče otroke vzgojiti v genije na nekem področju. To je bilo v resnici njuno delo in služba, saj sta oba pustila svoji redni službi in se popolnoma predala našim karieram. Sama živim v drugačnih ekonomskih razmerah, spremenilo pa se je tudi samo življenje. V moji mladosti skorajda nisi mogel potovati, danes je to popolnoma drugače. Ko sem rodila otroka, sem bila še vedno profesionalna šahistka, moj mož je veterinar. Nisva se želela odreči svojima karierama, hkrati pa sama tudi nisem učiteljica. Za tak način življenja moraš biti res skrajno predan, a ne le za eno leto, ampak desetletje in več. Nisem imela ne energije ne ambicije, da bi izbrala isto pot. Glede na okoliščine sva jim ponudila druge možnosti, da sama najdeta svojo pot do sreče."

Carlsen je lahko še dolgo številka 1
Konec lanskega leta je v New Yorku komentirala obračun za naslov prvaka med Magnusom Carlsenom in Sergejem Karjakinom. "Ta obračun je bil nekaj posebnega, ker je Carlsen modernemu šahu prinesel poseben odnos. Ko je Kasparov spremenil šah, se je to poznalo pri dinamiki. Bil je konkreten, razmišljal je globoko v podrobnosti. Jasno je bilo, da ima s seboj analizo, saj je določenemu položaju posvetil mesece. Ko je mnogo kasneje na sceno prišel Carlsen, je bilo vse precej drugače, saj ni bil fokusiran na konkretne ideje, ampak kako iz otvoritve preiti v srednjo igro, niti z belimi figurami ni veliko sanjaril. Bil je samozavesten, kar je dokazal v več različnih primerih. Če si na sredini dvobojev ni priigral prednosti, je imel dovolj potrpežljivosti in časa, da odločilno potezo naredi v končnici. V teh delih igre ima tako dober pregled, da pri otvoritvi ni tako ambiciozen, kot je bil Kasparov," je ocenila. Hkrati verjame, da lahko še dolgo ostane številka 1.

Vsak velikan je bil prvak svojega časa
Pred nekaj meseci se je upokojila in zdaj deluje kot ambasadorka šaha. V bogati karieri je premagala številne vrhunske igralce, a se ne more odločiti, kdo je v celotni zgodovini prikazal najboljšo igro: "Težko je primerjati igralce iz različnih obdobij. Vsi prvaki so morali biti najboljši v svojem obdobju in okoliščinah. Danes je šah vse bolj šport. Včasih smo imeli prvake, kot so bili Botvinik, Spaski in Talj, za katere je bilo jasno, da niso delali neizmerno veliko, a so bili še vedno svetovni prvaki. Še prej, na samem začetku, v času Aljehina, Capablance in Euwa, so ti prvaki ob šahu delali še marsikaj drugega. Danes si niti predstavljati ne moremo, da bi se najboljši šahisti ukvarjali še s čim drugim in bili hkrati svetovni prvaki. Šport je vse to popeljal na drugo raven. Seveda jim s tem nočem odvzeti spoštovanja, le čas je popolnoma drugačen. Seveda lahko tudi rečem, da je bil Kasparov velik prvak. Njegov slog je tudi najbolj podoben mojemu, saj sem odraščala ob njegovih igrah in zanj tudi stiskala pesti. Imam pa vse spoštovanje tudi do Karpova, ki je osvojil več turnirjev, imel je drugačen slog, rada imam tudi Ananda, Carlsen je tudi poseben … Nočem izbrati enega samega imena, ker bi s tem drugim kaj odvzela."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko) v slovenščini in angleščini.

Še vedno sem bila otrok, stara sem bila 12 let, igrala sem šah, se zabavala in zmagovala. Ljudje niso mogli slediti hitrosti, s katero sem napredovala v svoji igri in ratingu. Spoznala sem, da ne smem dati preveč pozornosti negativnim in provokativnim vprašanjem. Odločila sem se, da bom z mediji ravnala drugače, bolj zavestno. Za preobrazbo sem sicer potrebovala nekaj časa, prenehala sem brati članke, v katerih so pisali o meni. Če sem vseeno kaj zasledila in ugotovila, da je bilo zapisano drugače od tega, kar sem v resnici rekla, se nisem več vznemirjala.

O odnosu z mediji

Če želim pretiravati, bi rekla, da je danes šah popolnoma različen šport, kot je bil pred 15 leti. Ko sem začela igrati šah, sem imela šahovnico, nasproti mene je sedel trener ali partner, pomembne sklepe smo si zapisali na papir. Na tekmovanja smo hodili z od 20 do 30 kilogrami takih zapiskov. Danes pa sediš za mizo ali na vrtu, pred seboj imaš računalnik, na katerem je šahovski program, v ozadju si povezan na druge računalnike, ker potrebuješ dovolj močno orodje za analizo. Hkrati si s Skypom ali kako drugače povezan s partnerjem … Vse skupaj je popolnoma drugače.

Šah nekoč in danes.

Sama sem nekaj časa mislila, da moderna tehnologija ubija mojo ustvarjalnost, zadnjih pet let pa sem prepričana, da so danes igralci s tem postali bolj ustvarjalni. Ko je ta tehnologija na začetku stoletja zajela šah, sem imela z njo precej težav. Ni mi bila všeč in ji nisem posvetila veliko energije. Spoznala sem, da moram tehnologijo sprejeti in z njo sodelovati, če še želim žeti dobre izide.

Padec uspehov sredi kariere je pripisala tudi dejstvu, da tehnologije sprva ni sprejela.
Judit Polgar za Številke: Ni mi žal otroštva
Judit Polgar za Številke: Ni mi žal otroštva