Teniška prihodnost izločila legendo: 20-letni Cicipas premočan za Federerja

20-letni Stefanos Cicipas je v velikem slogu premagal teniško legendo, Švicarja Rogerja Federerja, in postal eno najbolj vročih teniških imen ta hip. Že na igrišču mu je ob pogovoru z Johnom McEnroejem zmanjkovalo besed ob opisu svojega dosežka, dve uri pozneje, ob enih zjutraj, na novinarski konferenci še vedno ni zbral besed.

"To je sreča, čista sreča. Čutim, da je ta zmaga začetek nečesa velikega. Na igrišču sem občutil veselje, radost, ob zmagi pa se mi je z ramen odkotalila velika skala. Ta dvoboj s Federerjem bo ostal v meni za vse življenje," je razlagal karizmatični Grk, o katerem mediji že vlečejo vzporednice z drugimi teniškimi igralci. Pri Telegraphu so ga označili za kombinacijo Rogerja Federerja (zaradi enoročnega backhanda), Gustava Kuertna (zaradi vitke postave in dolgih las) in Peta Samprasa (zaradi gibanja na igrišču in osredotočenosti na vsako točko).

Sam meni, da je na njegovo življenje in teniško kariero odločilno vplivalo dejstvo, da prihaja iz grško-ruske družine in je tako "proizvod" dveh različnih kultur, dveh vzgoj, dveh mišljenj. "Zaradi tega sem dobil drugačen pogled na svet," je dejal.

O Juliji Salnikovi verjetno še niste slišali

Stefanos ni edini v družini, ki se lahko pohvali, da je bil najboljši tenisač v mladinski konkurenci na svetu. Tak dosežek je uspel tudi njegovi materi Juliji Salnikovi (danes Apostoli-Salnikovi), hčerki ruskega olimpijskega prvaka v nogometu Sergeja Salnikova. Julija je bila v najstniških letih najvišje uvrščena tenisačica iz Sovjetske zveze in je bila izjemno obetavna, a kot razlaga danes, so njeno kariero ustavile omejitve glede potovanj v tujino in spori s trenerji, ki so se pojavljali predvsem zato, ker se je zapletla v romanco z nekim jugoslovanskim tenisačem.

"Vsak sovjetski tenisač je imel kup težav, mene pa so imeli še posebej na piki," se spominja danes. Kmalu je zato lopar obesila na klin, saj ni imela nobene podpore v domači zvezi. "Nisem imela nobenega znanja, vse sem morala narediti sama, na tak način pa se zelo daleč ne da priti." Odločila se je za študij novinarstva na moskovski univerzi, tenis pa igrala le še v francoski ligi.

Očetovo znanje, začinjeno s Patrickom Mouratogloujem

Njeno življenje se je obrnilo, ko je spoznala Grka Apostolosa Cicipasa, s katerim sta bila oba teniška učitelja v grškem letovišču Astir Palace. Mali Stefanos je dneve tako preživljal v družbi rumenih teniških žogic, se preizkusil tudi v plavanju in nogometu, a se kmalu odločil, da bo življenje posvetil tenisu. Od prvega dne do danes je njegov oče ostal njegov edini trener. Resno je začel trenirati pri šestih letih, vmes pa v Atenah obiskoval angleško šolo, tako da tekoče govori tri jezike ‒ grško, rusko in angleško.

Kmalu je postal eden najvidnejših mladincev, se leta 2014 prebil v finale turnirja Orange Bowl in imel še nekaj drugih uspehov, a ob koncu sezone ostal zunaj deseterice najboljših mladincev. Ključno za njegov preboj je bilo, da je leta 2015 začel trenirati na teniški akademiji znanega trenerja Patricka Mouratoglouja (ki je bil vrsto let tudi del ekipe Serene Williams) in uspehi so se pokazali že leto pozneje, ko je postal mladinski prvak Wimbledona ‒ sicer v dvojicah, v paru z Estoncem Kennethom Raismo. A že s tem dosežkom je postal tretji grški tenisač, prvi moškega spola, ki se lahko pohvali z mladinskim turnirjem za Grand Slam. Ta in drugi uspehi so ga pripeljali, da je sezono končal kot najboljši mladinec na svetu.

Ves ta čas sta njegovo kariero usmerjala oba, mama in oče. "Povem vam anekdoto: ko je Stefanos prišel na svet, je imel eno roko dvignjeno v zrak, kot bi serviral, in zdravnik mi je že takrat rekel, da bo zagotovo tenisač. Verjela sem mu," se spominja mama Julija, ki je skrbela za disciplino, urejene urnike vadbe in resnost na treningih, oče Apostolos pa ga je učil pravilne tehnike.

Brez staršev ne bi šlo

"Mami se moram zahvaliti, da je v moji igri veliko discipline, kar mi je močno pomagalo pri uspehu. Tega grška kultura ne pozna prav veliko," je dejal Stefanos. Oče je po drugi strani prispeval sproščenost, optimizem in pozitiven pogled na svet. "Nekako mu je uspelo, da sva se tudi na dolgih potovanjih z letalom ves čas zabavala," je dejal Stefanos.

Še danes je ohranil to sproščenost in odprtost. Večkrat poudari, da želi imeti med teniško elito veliko prijateljev, a je to težko, ker se fantje večinoma držijo sami zase. Med turnirji snema vloge, saj želi ljudem približati življenje teniškega igralca, a obenem trdi, da je družina v življenju še vedno najpomembnejša. Tudi v Avstraliji ga poleg staršev spremljajo brata Petros (ki je po zmagi nad Federerjem bridko zajokal) in Pavlos ter sestra Elisavet, ki prav tako igra tenis.

Kljub vsem treningom, razdajanju, potovanjem in uspehom pa se Stefanos zaveda, da je tudi tenis navsezadnje le ‒ igra. Rad namreč pove strašno zgodbo, kako je pri 16 letih odšel plavat v morje v bližini Herakliona, a ga je morje začelo zalivati, da ni mogel več priplavati do obale. K sreči je oče videl njegovo stisko, skočil v morje in ga odvlekel do bližnje skale.

"Takrat je bilo edinkrat, da sem se ustrašil, da bom umrl," se spominja Cicipas, a poudarja, da ga je dogodek naučil tudi pomembno življenjsko lekcijo. "Zdaj vem, kaj je mislil Boris Becker, ko je nekoč izjavil: 'Izgubil sem teniški dvoboj. Nihče ni umrl.' Od takrat me nobena situacija ne spravi več iz tira, niti na igrišču ne. Kar koli se že dogaja med dvobojem, je mnogo manj napeto, kot je bilo tistega dne v morju."