A v 365 dneh se lahko veliko spremeni - in malokateri ameriški predsednik se je te lekcije naučil tako kot Obama. Ob izvolitvi je imel prvi temnopolti voditelj edinega svetovnega imperija 70-odstotno podporo - prevrtite naprej za leto dni in ta številka je nižja za slabih 20 odstotkov. Niti Georgeu W. Bushu, ki si sicer lasti neslavni rekord najnižjega predsedniškega rejtinga, ni uspelo priljubljenosti izgubiti tako hitro - in tako vrtoglavo.

"Sprememba, v katero lahko verjamemo," je bil slogan kampanje, na katerem je Obama letel, kot bi imel krila. Danes s skorajda sklonjeno glavo opozarja: "Sprememba je težka." Obljuba sprememb se je v pičlem letu iz inspiracije za cel narod in svet izrodila v krilatico, ki se ji Obamovi kritiki le še posmehujejo.

Ko zbledi sijaj
Pa se je mož, ki je obljubljal spremembe, zdaj pa jih lahko pokaže bore malo, res odrezal tako slabo? Je karizmatični politik, ki si je v svojem prvem letu zgolj na podlagi obetov miru in sprave prislužil celo Nobelovo nagrado za mir, res eno samo veliko razočaranje, kot mu očitajo ameriški volivci, ki so se, kot kaže, dokončno zbudili iz sna 4. novembra 2008?

Tisti dan se je svet za hip zdel popoln. Poln obetov. Upanje je beseda, ki najbolje povzema tisti večer v chicaškem parku, kjer se je lepa in mlada Obamova družina sončila v žarometih tisočerih bliskavic in vznesenih vzklikov "Yes we can" (Da, mi lahko) ganjenih Američanov.

Leto dni pozneje je medenih tednov konec. Zgodovinsko izvolitev vsakodnevno preizkušajo črn gospodarski položaj (ki ga je Obami v roke predal Bush), osemletna vojna v Afganistanu (prav tako Busheva dediščina, Obama pa je pred nemogočo izbiro vztrajati ali se predati) in ambiciozna zdravstvena reforma, ki se predsedniku podira kot hišica iz kart.

Od "mesije" do "Hitlerja"
Za Obamov magnetizem se zdi, da je izgubil lesk, ko se je znašel pod ostrim udarom političnih nasprotnikov, ki ga obtožujejo, da hoče razširiti vpliv vlade v vse pore družbe in Ameriko pognati v socializem, predsednika samega pa označujejo za vse od komunista do Hitlerja (pa naj sta ta dva pojma še tako skregana med seboj).

Še ameriški večerni komiki, nekdaj njegovi trdni zavezniki, so se obrnili proti njemu. Jon Stewart se norčuje: "Stari, vem, da imaš veliko na krožniku, a zdaj je čas, da začneš žvečiti!" Podobno ostri so bili tudi pri Saturday Night Livu, kjer so predstavili cel seznam Obamovih obljub - ob njih pa vrisovali križce "neopravljeno".

Več neuspehov kot uspehov
Rešitev gospodarstva? Ne. Nezaposlenost v ZDA je presegla 10 odstotkov, javnost je zbodel tudi 787 milijard dolarjev vreden stimulacijski gospodarski sveženj, namenjen zajezitvi še globlje recesije. Resne podnebne rešitve? Ne. Vojna v Afganistanu? Bolj krvava kot kadar koli poprej. Pogajanja z Iranom, Severno Korejo, Izraelom? Neuspešna. Brisanje političnih meja? Republikanci še naprej enoglasno glasujejo proti skorajda vsakemu njegovemu predlogu.

Njegova prva predsedniška odločitev, da zapre Guantanamo? Po ostrem odporu ameriških politikov, da se pripelje zapornike v njihove zvezne države, ta ukrep zdaj visi v zraku. Obljubljena zdravstvena reforma? Obama je storil začetniško napako, ko ni že v začetku predstavil svojega načrta, in tako dopustil, da ga javnosti "predstavijo" njegovi nasprotniki. Pod konsistentnimi udarci in napadi republikancev se je reforma spremenila v nočno moro, bizarni izid katere je, da zdaj Američani protestirajo PROTI temu, da bi imeli primerno zdravstveno zavarovanje in oskrbo.

"Priča smo eroziji očaranja nad Obamo," meni v intervjuju za National Post Stephen Schneck, politični znanstvenik Ameriške katoliške univerze. "Po volitvah je Američane preveval občutek velikih pričakovanj glede Obamovega predsednikovanja. Ljudje dobivajo zdaj boj realističen pogled na to, kaj ta predsednik je in kaj lahko doseže." Po Schneckovem mnenju je glavni razlog za Obamov padec priljubljenosti njegova nezmožnost vsaj malce spremeniti ozračje v Washingtonu. "Mislim, da ta administracija potrebuje velik uspeh relativno kmalu, da bi si še lahko rešila ugled."

Še je čas za spremembe
Kljub vsemu Obama še vedno stoji - podpora je še vedno nad tisto kritično mejo 50 odstotkov, na dosegu roke pa so še zgodovinske reforme. Lahko se tolaži, da je s tistim zgoraj omenjenim stimulacijskim svežnjem spravil ameriško gospodarstvo vsaj iz tiste najgoblje luknje. In čeprav je sam izjavil, da si Nobelove nagrade (še) ni zaslužil, jo lahko razume kot nagrado za rešitev ameriškega ugleda v svetu. Pod Bushem so si ameriški popotniki na svoje nahrbtnike šivali kanadski javorjev list, da ne bi bili podvrženi žaljivkam in prezirljivim pogledom. Zdaj so ameriške "delnice" spet zrasle.

Potem so tu še drobni uspehi kot, denimo, ta, da je odprl pot raziskovanju izvornih celic, prepovedal mučenje, zakonsko prepovedal plačno diskriminacijo za ženske, se zavzel za zeleno energijsko gospodarstvo in obljubil "nov začetek" z muslimanskim svetom.

"Uspelo mu je več kot večini predsednikov, in to hitreje kot večini," meni Bruce Buchanan, profesor na teksaški univerzi. In če ne bi že štartal s tako nerealistično velikimi pričakovanji, bi se njegovih prvih 10 mesecev v Beli hiši verjetno zdelo večji uspeh. Spremembe so pač res težke, kot je ugotovil Obama. In res ne pridejo čez noč. Ali v letu dni. Pri nogometni tekmi šteje končni izid, ne polčas. Obama je šele na prvi četrtini.