Dekle je, ko so ga našli, od sebe spuščalo le živalske glasove, hodilo je nagnjeno naprej, podobno kot opice, prehranjevalo se je s tistim, kar mu je prišlo pod roke.

Starši so svojo hčerko, ki je izginila pri osmih letih med pašo bizonov, prepoznali po brazgotini, izsledki testov DNK-ja pa še niso znani. K njej je že dopotoval španski psiholog Hector Rifa. Z njo bo skušal navezati stik in ji pomagati pri resocializaciji.

Izolirani otroci prevzamejo vzor okolice
Socialni psiholog Janez Bečaj je pojasnil, da je v zgodovini znanih kar nekaj primerov, ko so našli t. i. divje otroke, ki so, medtem ko njihova kognitivni razvoj in socializacija še nista bila končana, v izolaciji od človeške družbe prevzeli vedenjske značilnosti svoje nove okolice. Tako so, recimo, vzor vedenja, prehranjevanja in sporazumevanja našli v domačem psu ali kakšni drugi živali.

Velikokrat so divji otroci žrtve staršev alkoholikov, ki jih zanemarijo, zato živijo v popolni osami. Iz ZDA je bil znan primer deklice, ki jo je oče za več let osamil, podobni primeri so bili znani iz nekdanje Sovjetske zveze in še od kod. Skupna značilnost takšnih otrok je, da niso socializirani in da ne znajo govoriti.

Vsak primer poglavje zase
Bečaj pravi, da je možnost resocializacije odvisna od dobe v otrokovem razvoju, ko je izgubil stik s človeško okolico. Čim bolj zgodaj je oseba iztrgana iz običajnega okolja, težje se bo resocializirala, vendar pa je vsak primer treba raziskovati posebej, nadaljuje profesor s Filozofske fakultete.

Govor se lahko povrne, nauči pa se ga veliko težje
Zelo pomembno pa je, da zna otrok pred tem dogodkom govoriti, saj se v nasprotnem primeru v resocializaciji zelo težko nauči govoriti zaradi delne atrofije možganov. Čeprav Bečaj konkretnega primera ne pozna dovolj dobro, meni, da ima deklica zaradi starosti, ko je izginila, dobre možnosti za ponovno vključitev v družbo.

A. L.