Najprej mirni protesti so se sprevrgli v nasilje. Foto: EPA
Najprej mirni protesti so se sprevrgli v nasilje. Foto: EPA

Krvavo nasilje je izbruhnilo, ko je več sto protestnikov prišlo pred sedež milice iz Misrate in zahtevalo, da njeni pripadniki zapustijo prestolnico, ker so se nenehno zapletali v spopade za nadzor nad posameznimi soseskami.

Protestniki so najprej mirno zahtevali njihov odhod, a ko ni bilo odziva, so se vrnili močno oboroženi, da bi vdrli v poslopje, iz katerega so odgovorili s streli.

Na prizorišče spopada so prihiteli vojaki, ki so tudi onemogočili dostop do poslopja, da bi preprečili prihod še več oboroženih mož z obeh strani. Nad poslopjem so krožila vojaška letala, ki so nadzirala glavne prometnice v mestu.

"Prepričati se želimo, da milice ne dobijo okrepitev," je pojasnil tiskovni predstavnik vojske Ali Al Šeiki.

To je že tretji ulični spopad v Tripolis v zadnjih desetih dneh. Dve leti po padcu Muamerja Gadafija je Libija še vedno v brezvladju, kar izkoriščajo številne milice, ki so sodelovale v strmoglavljenju Gadafijevega režima in zdaj nadzorujejo večji del države. Zaradi nenehnega nasilja je že več mesecev onemogočen izvoz nafte.

Milice niso prepričale vladne plače
Nekdanji revolucionarni borci in pripadniki milic se še vedno ne zmenijo za pozive k razorožitvi in kljubujejo osrednjim oblastem, ki ostajajo nemočne in nesposobne, da bi zagotovile varnost v tej severnoafriški državi. Vojska je še v povojih in ni kos dobro oboroženim pripadnikom milic.

Tripolisu se je do zdaj sicer uspelo izogniti večjim izbruhom nasilja, ki so jim priča v drugem največjem libijskem mestu Bengazi na vzhodu države, ki velja za zibelko upora proti Gadafiju.

Kako negotove in neobvladljive so razmere, kaže primer libijskega premierja Alija Zeidana, ki so oktobra ugrabili pripadniki milic na vladnem plačilnem seznamu.

Da bi nekako umirile milice in jih vključile v zagotavljanje varnosti, so jih namreč oblasti začele plačevati iz državne blagajne. Zeidan se je sicer zavzel za vidnejšo tujo pomoč pri urjenju vladnih vojakov.

Toda bolj kot vladi so milice zveste svojim poveljnikom in se raje, kot da bi zagotavljale varnost, spopadajo za nadzor nad soseskami ali trgovino z mamili in z nasiljem rešujejo osebne spore.