Naslovnice časopisov v petek zjutraj. Foto: Reuters
Naslovnice časopisov v petek zjutraj. Foto: Reuters
Guardian je na svoji naslovnici objavil fotografijo umirajočega Gadafija ... Foto: Screenshot/MMC RTV SLO
... Medtem ko se se mnogi drugi časopisi odločili raje za arhivsko fotografijo nekdanjega libijskega samodržca. Foto: Reuters

Tresoči se videoposnetek Gadafijevih poslednjih trenutkov je bil tako dramatičen konec libijskega večmesečnega boja proti svojemu nekdanjemu vodji, da so mnoge televizije po vsem svetu pohitele z objavo. V petek zjutraj so jim sledili še časopisi, ki so na naslovnicah bombastično objavili nazorne fotografije okrvavljenega padlega voditelja, medtem ko so se drugi odločili raje za fotografije zmagoslavnih upornikov ali pa arhivskih slik Gadafija v svojih zlatih časih.

Prikazovanje fotografij človeka v smrtnih mukah je bil v uredništvih nekoč tabu, toda pritisk takojšnjih spletnih objav in dostopnosti do močnih novičarskih posnetkov (zaradi kamer na prenosnih telefonih) je prevelik. "V zadnjih desetih letih se standardi, kakršni koli so ti v vaši družbi že bili, pomikajo proti okrutnejšim podobam," pravi Kelly McBride, strokovnjakinja za etiko na inštitutu Poynter za usposabljanje novinarjev v St Petersburgu na Floridi.
V mnogih primerih, pravi, se medijske organizacije zdaj ukvarjajo večinoma z vprašanjem, kako objaviti nazorno fotografijo, ki ima novičarsko vrednost, ne pa z vprašanjem, ali jo sploh objaviti. Uredniki se namreč dobro zavedajo, da so te slike dostopne v vsakem primeru.
Zgodovinske podobe
Steven Barrett
, profesor komunikacij na londonski univerzi Westminster, pravi, da ni bilo nobenega dvoma, da bodo te fotografije uporabili: "Šlo je za izjemen dogodek v svetovni zgodovini. Pri prikazu slike ni šlo zgolj za nabiranje klikov." Prikaz posnetka je bil še posebej pomemben v Libiji in na Bližnjem vzhodu, kjer so se ob smrti Osame bin Ladna mnogi spraševali, ali je bil voditelj Al Kaide zares ubit - dokaznih fotografij namreč ni bilo.

Mnoge televizijske postaje po Evropi in ZDA so svoje predvajanje posnetkov Gadafijeve smrti uvedle z jasnim opozorilom, da bodo prikazali nazorne podobe. Glavni TV-postaji v Španiji in Belgiji opozoril nista imeli, medtem ko je nemški ZDF v svojih večernih poročilih prikazal nekaj fotografij, nato pa sporočil: "So še drugi posnetki, ki pa jih ne želimo pokazati - gre za vprašanje človeškega dostojanstva."

Naslovnice evropskih in ameriških časnikov so v petek zjutraj pokazale še večje razlike v načinu, kako so tiskani mediji obravnavali te podobe. Noben večji ameriški časopis ni objavil fotografij umirajočega Gadafija na svojih naslovnicah. Od 424 časopisov, ki jih je v raziskavo zajel Washingtonski muzej novinarstva, jih je le okoli 20 imelo na naslovnici sporne fotografije.

Britanski časopisi po drugi strani takih moralnih zadržkov niso imeli. Daily Telegraph, Guardian in Sun so vsi zapolnili svoje naslovnice z morbidnimi fotografijami. Guardianova spletna stvar je to skušala uravnovesiti s komentarjem, naslovljenim "Celo Moamer Gadafi si je zaslužil zasebno smrt".

Različne odločitve
Milanski Corriere della Sera je objavil fotografijo mrtvega Gadafija s potokom krvi na golih prsih. Bruseljski De Morgen je za svojo naslovnico posegel po fotografiji Gadafija v agoniji poslednjih vzdihljajev, ob njej pa so natisnili citat "Ljudstvo me ljubi".
Nemški časopisi so pokazali nekaj okrvavljenih podob nekdanjega vodje, francoske naslovnice pa so se razdelile med tistimi, ki so se odločile za diskretnejši način, in tistimi, ki niso pokazale nobenega posmrtnega spoštovanja. Le Monde je na svoji drugi strani objavil majhno črno-belo fotografijo Gadafijevega polgolega trupla, postavljenega na ogled v Misrati, medtem ko je imel madridski El Pais na svoji naslovnici isti posnetek, le da precej večji in v barvah.

Vse več tolerance
"Toleranca do grozljivih fotografij se dviga, ker jih vse več ljudi išče po spletu," pravi McBridova. "Tako da, ko so te iste slike dostavljene do njih prek publikacij, nimajo več iste pravičniške ogorčenosti." A glavni preizkus za medije pred objavo šokantnih fotografij je še vedno odziv njihovih bralcev. Ameriška javnost ima po besedah McBridove najmanj tolerance za nazorne fotografije - kljub visoki ravni nasilja, ki ga sprejemajo v filmih in televiziji. "Čuden paradoks."

In čeprav vsi medijski strokovnjaki pravijo, da morajo uredniki vzeti v račun vrsto dejavnikov, ko se odločajo za objavo posebej nasilne fotografije, Barnett poudarja, da je ključen dejavnik pri vsakršni etični presoji urednikov namen objave. "Če hoče zgolj povečati šok in grozo, je nesprejemljivo," meni.