Nedavna tragedija v Sredozemskem morju, kjer je na poti iz Libije proti Evropi potonil čoln z več kot 800 ljudmi na krovu, je pretresla svet in predvsem evropskim državam končno dala vedeti, da je treba ukrepati. Evropa se je po tragediji znašla pod novim pritiskom, da se mora spopasti z vse bolj perečim vprašanjem prebežnikov, ki bežijo pred vse bolj nestabilnimi razmerami v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, in odločno ukrepa. Z vseh strani je bilo slišati, da mora Evropa kot celota prevzeti del odgovornosti za nedolžne smrti v Sredozemlju.

Prav zaradi tragedije se tako v Bruslju na izrednem vrhu sestajajo voditelji držav članic osemindvajseterice, ki bodo po vsej verjetnosti potrdili deset točk za takojšnje ukrepanje v odziv na krizo s prebežniki v Sredozemlju, ki jih je predstavila Evropska komisija, potrdili pa so jih tudi že zunanji in notranji ministri Unije. Pred zasedanjem smo se za nekaj pojasnil obrnili na Florence Kim iz Mednarodne organizacije za migracije, ki že dalj časa opozarja, da se je treba vprašanja prebežnikov lotiti sistematično in ne zanemariti predvsem stabilizacije političnih razmer v Afriki in na Bližnjem vzhodu, ki so pravzaprav glavni razlog za to, da se ljudje sploh odločajo za tvegano pot čez Sredozemlje.

Zakaj je po vašem mnenju trajalo toliko časa, zakaj je Evropa dopustila toliko nedolžnih smrti, preden je začela ukrepati?
Evropsko unijo pogosto obtožujejo, da ne dela ničesar, a je treba pri tem poudariti, da Sredozemsko morje ni izključno evropsko. 28 držav članic se mora združiti, da bi našle skupno politiko glede reševalnih operacij, in to očitno traja dalj časa, kot če bi se morala za to odločiti ena sama država. Je pa pomembno, da Evropska unija skupaj s tretjimi državami začne ukrepati. A razmere v Sredozemlju ne bodo odvisne le od politik za reševanje vprašanja prebežnikov, ampak tudi od političnih rešitev za stabilizacijo Libije in drugih izvornih držav, od koder bežijo prebežniki.

Evropska komisija je predstavila deset točk za takojšnje ukrepanje kot odziv na krizo v Sredozemlju. Kako jih ocenjujete? Bi omenjeni ukrepi resnično lahko kaj spremenili ali gre le za besede na papirju?
Pri Mednarodni organizaciji za migrante smo veseli, da vidimo veliko pozornost, ki je trenutno usmerjena v dramatične razmere v Sredozemlju, in predlagani ukrepi so nujni za spopadanje s težavami, a le delno nagovarjajo celotno problematiko. Nujno potrebno se je začeti ukvarjati s temeljnimi vzroki, ki ljudi sploh pripeljejo do tega, da se odločijo za tako nevarno pot.

Generalni sekretar vaše organizacije William Lacy je v ponedeljek Evropsko unijo pozval, naj ponovno vzpostavi operacijo Mare Nostrum. Pa menite, da bo to dovolj za reševanje problema?
Naj ponovim, razmere v Sredozemlju se ne smejo zanašati na eno samo operacijo. Potrebujemo več povezanih akcij in nadaljevanje operacije Mare Nostrum je le ena od njih. Prepričani smo, da je Mare Nostrum ali podobna operacija nujno potrebna in zelo pomembna, saj bi lahko rešila številna življenja, a nikakor ni dovolj.

Kako gledate na pomislek, ki so ga izrazile nekatere evropske države, da bi obsežnejša akcija reševanja le spodbudila tihotapce k prevozu prebežnikov z obal Libije proti Evropi?
Številke govorijo same zase in tako lahko vidimo, da se število prebežnikov, odkar se je končala operacija Mare Nostrum, ni zmanjšalo. Lani je v začetku leta na italijanske obale prispelo 26.644 prebežnikov, letos v istem obdobju pa 22.000. Očitno ukinitev reševalne operacije ni zmanjšala števila prebegov v Evropo. Tihotapcem uspe prepeljati več migrantov, ker so previdnejši in ker si želijo zaslužiti več denarja, ne pa zato, ker obstajajo reševalne operacije.

A samo okrepitev reševalnih akcij v Sredozemlju ne more biti dovolj, saj ne bo rešila vprašanja prebežnikov, ki bežijo pred vse bolj nestabilnimi razmerami v Afriki in na Bližnjem vzhodu?
Res je in ravno zato mi ves čas trdimo, da se je treba reševanja tega vprašanja lotiti na več ravneh, ne samo z nadaljevanjem operacije Mare Nostrum. Vprašanje prebežnikov ima tudi politične razsežnosti in zato se moramo spopasti tudi s koreninami težav.

Bi lahko za uničenje tihotapcev v Libiji, kar je eden od ciljev, ki so si ga zadali evropski ministri, pomagala akcija, s kakršno je svetu uspelo uničiti pirate ob obali Somalije?
Težav v Sredozemlju se moramo lotiti z enako voljo in prepričanjem, kot smo se lotili piratov v Adenskem zalivu, a tukaj se je treba s sredstvi in načinom prilagoditi danim razmeram.

Države na južni meji Evropske unije se morajo z varovanjem meja in sprejemom prebežnikov ukvarjati predvsem same. Kaj bi morala Evropa narediti, da bi se breme porazdelilo med vse države članice? In glede na to morajo prebežniki v skladu s pogodbo iz Dublina ostati v državi, kamor pridejo, ali pa jih vrnejo v državo, kjer so vstopili v EU, je morda ena od rešitev organizirano priseljevanje, ki bi vključevalo razporeditev beguncev po vsej Evropi?
IOM vztraja, da je treba vzpostaviti centre, ki bi sprejele priseljence v državah, kamor prispejo, da bi jih opozorili, če nimajo nobene možnosti, da bi dobili status begunca, da bi jih obveščali, beležili prihode ... Tako bi lahko prosilce za azil tudi pravičneje razporedili med države članice.

Prebežniki tudi ko pridejo v Evropo, ne živijo sanjskega življenja, pogosto delajo za prenizke plače ali pa so ujetniki v centrih za tujce. Kje vi vidite rešitev evropske migrantske problematike?
Prisejence, ki bežijo z vojnih območij, bi morali sprejeti in jim pomagati, izdajati bi morali humanitarne vizume in podobno.

Avstralski premier Tony Abbott je Evropi predlagal, naj se zgleduje po Avstraliji, kjer so begunsko problematiko rešili tako, da ladje z begunci prestrežejo na morju in jih vrnejo v državo izvora ali pa jih naselijo v begunskih taboriščih. Res je, da so ustavili umiranje na morju, a je bila njihova politika deležna številnih kritik, očitali so ji tudi, da krši konvencijo o beguncih. Kako vi gledate na to?
IOM je poslal opazovalce na otok Nauru, kjer so avstralske oblasti vzpostavile centre za migrante, a ne sodelujemo ali pomagamo pri vzpostavitvi centrov. Glavni razlog za to je, da dogovor med Avstralijo in Kambodžo ni v skladu s pogoji, ki jih zahteva IOM. Ob tem naj opozorim še, da nekaj, kar deluje v določeni regiji, ni nujno dobro tudi za drugo. Zato je treba biti previden z vsiljevanjem določenih rešitev.

Brina Tomovič