Po šestih letih v zloglasnem Guantanamu si zdaj srčno želi spet zgraditi svoje življenje. V hotelu v Lillehammerju na Norveškem, kjer je nastanjen, Al Hadž z novinarjem Independenta govori s cmokom v grlu: skoraj šestletna nočna mora je pustila globoke sledi in vzela velik davek. Američani so se mu, potem ko so ga dolga leta ameriški, britanski in kanadski preiskovalci pretepali in poniževali, letos pa izpustili, celo opravičili, sam pa si zdaj predvsem želi eno: da bi lahko hodil brez bergel.

38-letni snemalec ni bil v vseh teh letih ničesar obtožen niti mu niso sodili: njegovo pričanje razkriva, da je v šestih letih in pol zamenjal tri zapore, kjer je bil neprenehoma pretepan, prisilno hranjen, a to ne zato, ker bi bil osumljen, da je terorist, temveč zato, ker ni želel postati ameriški vohun. Ko so iz Kandaharja v Afganistanu prispeli v Guantanamo, so njegovi "ugrabitelji", kot jih imenuje, zahtevali, naj dela zanje.

Pomota, ki pa je postala veliko več
"Vemo, da ste nedolžni, da ste tu pomotoma," mu je bilo rečeno na več kot 200 zaslišanjih. "Vse, kar so želeli, je bilo, da postanem njihov vohun. Obljubili so mi ameriško državljanstvo, dejali, da lahko moja žena in otrok živita v ZDA, da me bodo varovali. Toda rekel sem: 'Tega ne bom storil: prvič zato, ker sem novinar in to ni moje delo in zato, ker se bojim zase in za svojo družino. V vojni sem lahko ranjen in lahko umrem ali preživim. Toda če delam z vami, me bo Al Kaida uničila. In če ne sodelujem z vami, me boste ubili vi.''

Njegova saga se je začela 15. decembra 2001, ko je bil skupaj s svojim kolegom na poti iz pakistanske prestolnice Islamabad v Kandahar v Afganistan. V karavani, ki je bila na poti čez mejni prehod Šaman, je bilo najmanj 70 novinarjev, a uradnik je ustavil Al Hadža. "Povedal mi je, da obstaja papir pakistanske tajne službe o moji aretaciji. Moje ime je bilo napačno črkovano, moja številka potnega lista je bila napačna, pisalo je, da sem rojen leta 1964, dejansko pa sem leta 1969. Dejal sem, da sem posodobil vizum v Islamabadu, in vprašal, zakaj me niso, če so me hoteli, aretirali že tam."

Vrnitev v življenje kot dar z neba
Al Hadž govori počasi in pazljivo. Še vedno ne dojame popolnoma, da je svoboden in da se je lahko udeležil konference na Norveškem, da se je lahko vrnil v službo kot producent na Al Džaziri, da lahko znova živi z ženo in osemletnim sinom, ki je bil star le 14 mesecev, ko je ostal brez očeta.

Al Hadža so z mejnega prehoda odpeljali v ameriško oporišče v Bagramu. "Prispeli smo v zgodnjih jutranjih urah in potem so nam sneli verige z nog ter nas porinili iz letala. Udarili so me in legli smo na asfalt. Slišali smo vpitje in bevskanje psov. Padel sem, pri čemer sem spodvil desno nogo: čutil sem, kako se trgajo vezi. Ko sem padel, so se začeli vojaki znašati nad menoj. Najprej so stopili na moj hrbet, potem ko so videli, da pogledujem proti nogi, pa so me začeli brcati vanjo. Eden izmed vojakov je vpil name: 'Zakaj si se prišel borit proti Američanom?' Imeli smo številke, moja je bila 35, in tako so me tudi klicali. 'Ti si posnel bin Ladna,' je zavpil drugi vojak. Rekel sem, da nisem snemal bin Ladna, ampak da sem novinar. In znova sem povedal svoje ime, svojo starost in svojo narodnost."

Po 16 dneh v Bagramu so ga z letalom prepeljali v drugo ameriško oporišče v Kandaharju, kjer se je moral po prihodu znova uleči na tla. "Prekleli so nas in znova so Američani hodili po naših hrbtih. Doktor, ki me je pregledal, je na mojem hrbtu našel sledi krvi. Vprašal me je, zakaj je tam. Vprašal sem ga, zakaj misli, da je tam."

Ponovila se je zgodba iz Bagrama, le da je imel tokrat drugo številko: 448. In povedali so mu, da je tam po pomoti. "Potem je drug moški - bil je v civilnih oblačilih, in mislim, da je bil pripadnik egiptovske tajne službe, želel vedeti, kdo je"vodja" moških, ki so bili pridržani skupaj z menoj. Američan je vprašal: Kdo je najbolj spoštovan med zaporniki? Sodeluj z nami, in izpustili te bomo."

Menjale so se le številke
13. junija 2002 so ga, omamljenega in s črno vrečko na glavi, tokrat s številko 345, odpeljali v Guantanamo. Polet je trajal od 12 do 14 ur. Po zdravniškem pregledu so sledila nova zaslišanja. "Dejali so, da so primerjali moje odgovore s prvimi izjavami. Znova mi je bilo rečeno: 'Tu ste po pomoti. Izpustili vas bomo. Prvi boste, ki boste izpuščeni.' Dali so mi sliko mojega sina, ki so jo našli v moji denarnici. Vprašali so me, ali potrebujem kaj. Prosil sem za knjige. Eden izmed zasliševalcev je dejal, da ima kopijo pravljico Tisoč in ena noč v arabskem jeziku, naredil mi je kopijo. "

V naslednjih letih so sledili različni "obiski", skupno je bil zaslišan več kot 200-krat, tudi glede povezav Al Kaide in Al Džazire. "Ko boste odšli od tu, vas bo Al Kaida rekrutirala in hočemo vedeti, s kom se boste sešli. Postali bi lahko analitik, lahko vas izurimo, da boste pridobivali informacije. Obstaja povezava med Al Kaido in Al Džaziro. Koliko Al Kaida plačuje Al Džaziri?" Znova sem odvrnil: "Tega ne bom počel, prvič zato, ker sem novinar in to ni moje delo. In bojim se za svoje življenje in družino."

Preživel je dve leti v samici, postrigli so ga, ga pretepali in mu odpirali pisma. Lani januarja je začel gladovno stavko. "Hotel sem državljanske pravice na civilnem sodišču. Ameriško vrhovno sodišče je odločilo, da sem upravičen do spoštovanja pravic." Med gladovno stavko so ga prisilno hranili, njegovo zdravstveno stanje se je močno poslabšalo.

"Potem so prišli novi zasliševalci, in znova poskusili. 'Boste sodelovali z menoj?' In znova sem dejal, da ne. Sem se jim pa zahvalil za leta gostoljubja in možnost, da med njimi živim kot novinar. Rekel sem, da bom zdaj lahko resnico posredoval svetu, da se mi ne mudi, ker je tu še mnogo novinarskih zgodb. Vprašali so me, ali mislim, da so mi naredili uslugo? Odgovoril sem jim, da so me iz ničle naredili junaka. Njihova opazka je bila, da so 100-odstotno prepričani, da bo bin Laden stopil v stik z menoj." Tisto noč so ga odpeljali iz Guantanama.

K. T. (Po Independentu)