Srbi so precej razočarani nad rezultati svoje "oktobrske revolucije". Z njo je Srbija dobila priložnost za razvoj, a politični voditelji te priložnosti niso izkoristili, ugotavlja eden izmed vodij takratne opozicije Žarko Korać. Razočaranje je veliko tudi zaradi (ne)obračuna z ostanki Miloševićevega režima. Njegova družina se je varno umaknila v Rusijo z večino nagrabljenega denarja, nobeden izmed njegovih sodelavcev, od politikov do pomembnih gospodarstvenikov, bankirjev in tudi sodnikov, pa ni odgovarjal za dejanja v tistih časih.

Na krilih nacionalizma do oblasti
Milošević, eden najspornejših srbskih politikov, je vzpon na srbsko in jugoslovansko politično prizorišče začel že sredi 80. let prejšnjega stoletja. S podpihovanjem srbskega nacionalizma se je najprej povzpel na oblast, nato pa odigral pomembno vlogo pri razpadu SFR Jugoslavije in izbruhu vojn na Hrvaškem in v BiH-u.

Združena opozicija proti Miloševiću
Na oblasti se je Milošević ohranil tudi po Natovem bombardiranju Srbije zaradi nasilja na Kosovu leta 1999. Zanj so bile usodne šele volitve za predsednika takratne Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ). Sprva je volilna komisija potrdila njegovo zmago za nekaj glasov, a je dolgo razklana opozicija, združena v Demokratsko opozicijo Srbije (DOS), ki jo je skupaj držalo nasprotovanje Miloševićevemu režim, s protikandidatom Vojislavom Koštunico na čelu, temu ugovarjala in Miloševića obtožila, da je do zmage prišel s pomočjo prevar in poneverb.

Slabe gospodarske razmere v državi, ki jo je Milošević s svojim podpiranjem srbskih vojaških ciljev na Hrvaškem in v BiH-u pahnil v mednarodno osamo in bombardiranje Nata, so opoziciji dale moč, da je začela prirejati protestne shode, ki so vrhunec dosegli 5. oktobra 2000. V Beogradu se je zbralo več kot pol milijona protestnikov iz vse države.

Vojska in policija stopili na stran protestnikov
Milošević je poskušal upor zatreti s silo. V protestih sta umrla dva človeka, 103 ljudje so bili ranjeni. Protestniki so vdrli v stavbo parlamenta in razglasili zmago Koštunice in zažgali stavbo državne radiotelevizije, Miloševićevega propagandnega aparata. Kmalu so Miloševiću poslušnost odpovedale vojska in posamezne elitne policijske enote, nekateri policisti so se pridružili protestnikom, njegove politične kariere je bilo konec.

Rusija priznala zmago Koštunice
Dan pozneje je srbsko ustavno sodišče, ki je volitve sprva razveljavilo in ukazalo razpis novih volitev, potrdilo zmago Koštunice in s tem poraz Miloševića, ki je v televizijskem nagovoru napovedal svoj odstop. Poraz je nato potrdila Rusija, tradicionalna srbska zaveznica, ki je še isti dan priznala zmago Koštunice. Novi predsednik ZRJ-a je prisegel že 7. oktobra 2000, Milošević pa mu je čestital za zmago. Koštunica je napovedal normalizacijo odnosov s svetom, ukrepi proti Jugoslaviji zaradi srbske agresije na Kosovu pa so bili kmalu odpravljeni.

Enotnosti po zmagi hitro konec
DOS je decembra 2000 prepričljivo zmagal tudi na parlamentarnih volitvah, zmagi pa so sledili notranjepolitični boji. Upanje za Srbijo je ugasnilo v političnih razprtijah in spletkah ter razrastu korupcije in organiziranega kriminala, katerega žrtev je bil leta 2003 tudi premier Zoran Đinđić. "Veliko reformistične energije opozicije iz časa Miloševića je bilo zapravljene v prvih letih novega demokratičnega režima zaradi notranjih političnih bojev," ugotavlja Fred Cocozzelli, strokovnjak za Balkan z univerze St. John V New Yorku.

Miloševića izročili Haagu
Miloševića so po aretaciji srbske oblasti junija 2001 izročile haaškemu Mednarodnemu sodišču za vojne zločine, kjer je bil obtožen zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov v vojnah na Hrvaškem (1991-1995), v BiH-u (1992-1995) in na Kosovu (1998-1999) ter genocida nad Bošnjaki.

Obtoženi konca sojenja, prvega proti kakšnemu predsedniku države zaradi vojnih zločinov, ni dočakal. Milošević je zaradi težav s srcem in z visokim krvnim tlakom 11. marca 2006 umrl v priporu v Scheveningenu. Štiri leta sojenja niso prinesla končne obsodbe niti sodne ugotovitve, ali je bil odgovoren za očitane zločine. Milošević je vseskozi vztrajal pri tezi o Srbih kot žrtvah.

Še desetletje do vstopa v EU?
Od padca Miloševićevega režima je nekdanja "slaba država" z Balkana z 7,3 milijoni prebivalcev vzpostavila mir in stopila na pot demokracije. A življenja navadnih ljudi se niso izboljšala toliko, kolikor so upali, Srbija pa na poti v EU caplja celo za revno Albanijo. Diplomati menijo, da bo potrebnih še od osem do deset let, preden se bo Srbija lahko pridružila EU-ju. Srbijo čaka še ogromno dela, če želi doseči življenjsko raven v EU-ju. Reforme šepajo, vlaganja tujih vlagateljev v srbsko gospodarstvo so redka.

Upanja ni več
"Nič več se ne bojimo bomb, naša podoba se je izboljšala in nič več nismo trn v peti mednarodna skupnosti. A to, kar nam je pomagalo preživeti 90. leta prejšnjega stoletja – upanje, da se bo vse spremenilo, ko ga (Miloševića, op. a.) ne bo več, je izginilo. Zdaj nimamo več tega upanja," občutke številnih povzema Boris Begović, profesor ekonomije na beograjski univerzi.

Srbiji je bilo prihranjeno uničenje, ki ga je terjala vojna po razpadu Jugoslavije, veliko brazgotino na srbskem gospodarstvu pa je pustilo Natovo bombardiranje ključnih srbskih cest, elektrarn, industrijskih mest in preostalih objektov. Gospodarstvo je leta 2009 dosegalo le 74 odstotkov gospodarstva iz leta 1989. Medtem je večina nekdanjih komunističnih držav v Evropi v zadnjem desetletju doživljala gospodarsko rast in se pridružila EU-ju.

Lani se je srbsko gospodarstvo skrčilo še za tri odstotke, svetovna gospodarska kriza pa je državo primorala k sklenitvi dogovora o pomoči Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Nezaposlenost je skoraj 20-odstotna. Korupcija, birokracija in omejena konkurenca hromijo gospodarstvo in odganjajo tuje vlagatelje.

Nacionalisti onemogočajo reforme
Miloševićeva zapuščina še vedno zavira napredovanje Srbije k stabilnosti in blaginji. Srbija se še vedno spopada z nacionalistično nostalgijo in protislovnostjo glede svoje preteklosti. Od leta 2000 so prozahodne politične sile pod nenehnim pritiskom nacionalistov, ki so podpirali Miloševića, in onemogočajo poskuse, da bi sprejeli bolj velikopotezne reforme gospodarstva.

Posebej boleča je bila za Srbijo izguba Kosova, "zibelke srbstva", kar je večinoma posledica Miloševićeve raznorodovalne in nasilne politike do tamkajšnjih Albancev.