Prvi motiv in zgodba iz slovenske kulturne dediščine, ki sta navdihnila veliko ljubiteljico klobas, so bile kranjske klobase. Začetek slovenskih nogavic Slocks spremlja tudi anekdota. "V eni izmed trgovin sem videla rumene nogavice s hrenovkami zraven ameriških krofov in sem sama sebi rekla, da bom naredila nogavice s kranjskimi, ker kranjske klobase so boljše od procesiranih hrenovk na nogah! (smeh)," se spominja etnologinja, kulturna antropologinja in filozofinja.

Svoje znanje je uporabila pri nogavicah, ki so posebne po tem, da na nogavicah ni mesta našla le podoba kranjskih klobas (in drugih jedi), temveč tudi zanimivost pripadajočega motiva. "Za opise elementov je na nogavicah – etiketi zagotovo premalo mesta, da bi zapisala vse," sprva pove Tina Mentol, ki nato zaupa opis kranjske klobase. "Kranjska klobasa nosi ime zašpiljeno dobra od 1896, izvira z Gorenjskega, se je pa njen sloves razširil po Sloveniji. O tem priča tudi anekdota, kako je cesar Franc Jožef, ki se je ustavil na svoji poti pri gostilničarju in mu je ta ponudil le navadno klobaso, vzkliknil: 'Ta pa ni navadna, ampak kranjska klobasa!' Prvič se kranjska klobasa omeni 1986 v knjigi Katharine Prato, prvi recept zanjo pa je 1912 zapisala Felicita Kalinšek. V letu 2006 je kranjska klobasa poletela v vesolje z ameriško astronavtko slovenskih korenin Sunito Williams."

Tako boste izvedeli tudi, kakšno je ozadje potice in cvička, rebule, terana, medene nogavice so posvečene svetovnemu dnevu čebel, v sodelovanju z idrijsko čipkarsko šolo in turizmom Idrija so nastale nogavice z idrijsko čipko ...

Kako je nastala ideja za znamko Slocks, si lahko preberete spodaj.

Pred dobrima dvema tednoma so si številni oddahnili, ko so se na prodajne police vrnile nogavice. Znova se je pokazalo, da so v vsaki omari nepogrešljive. Tudi vi ste se odločili, da boste svojo zgodbo začeli z ustvarjanjem nogavic. Zakaj ravno nogavice?
Nogavice so predmet vsakdanje rabe, brez nogavic ne gre, razen, če živite v toplejših krajih. Nogavice, pri nas doma jih poimenujemo kar “kocjte”, so seveda pomembne, ne zgolj zaradi funkcije, ampak ker lahko tudi s svojo sporočilnostjo in z “odbitimi” nogavicami lahko popestrimo še tako siv dan. Sama imam rada “posebne”, nosila sem jih zategnjene do kolen, kar v plesu niti ni tako nenavadno, barvne, z dinozavri ali napisi, take, ki so mi polepšale dan in dobile veliko komplimentov. In jih še danes! Vsak obisk pošte je lahko modni "statement".

Idejo za oblikovanje nogavic ste dobili med pisanjem magistrske naloge na temo narodnih jedi.
Da, kot etnologinja se ukvarjam z vprašanjem slovenske kulinarike in gastronomije, ki se razvija, slovenska kuhinja je nekaj, česar ne moremo držati v okovih, a se tudi – premalo spodbuja in promovira. Ugotovila sem, da nimamo veliko “promocijskih” izdelkov, ki so neživilski in niso knjige in bi lahko promovirali našo dediščino in seveda gastronomijo v 2021 kot evropsko regijo gastronomije – tako sem se odločila, da bosta kranjska klobasa in potica pristali na nogavicah.

Kajti nogavice so lahko modne, ekološke, predmet vsakdanje rabe, idealno darilo in predvsem imajo uporabno vrednost. Za zgled sem si vzela raziskave materialne kulture Daniela Millerja (antropologa – raziskave džinsa, oblačila kot del materialne kulture) in seveda nekaj z domačega terena, dr. Jerneja Mlekuža in dr. Janeza Bogataja. Nogavice so v celoti narejene v Sloveniji, nosijo ekocertifikat, kmalu bo ugledal luč sveta tudi teran na nogavici, predvsem so pa pomembne zgodbe na etiketi, ki so zapisane v slovenskem in angleškem jeziku, tako da tudi izobražujejo uporabnika.

Z nogavicami Slocks želite slovensko kulturno dediščino približati širšemu krogu ljudi. Kako dobro Slovenci poznamo lastno kulturno dediščino?
Slovenci imamo v sebi ogromno ljubezen do dediščine in tradicij, a teh, ki jih poznamo in smo jih naučeni. Ne morem reči, da jo zelo dobro poznamo, ker jo poznamo premalo in se z njo ne srečujemo pogosto, najpogosteje o praznikih in ob drugih mejnikih, ki so bolj tradicionalno naravnani.

Velikokrat sem se znašla v situaciji, ko je bil odgovor na to, kaj je slovenska narodna jed ali slovenska jed; polnjene paprike, sarme, vipavska jota, dödole ali zgolj kranjska klobasa. Ljudje najraje izberejo to, o čemer smo informirani, da je slovenska samo kranjska klobasa ali to, da je potica najbolj sveta sladica, velikokrat so bili odgovori zelo lokalni in regionalni ali pa tudi čisto mimo. Kljub medmrežni dobi imamo premalo informacij, ki bi bile naravnane na lokalno, regionalno ali zgolj območje Slovenije, pojavljajo se globalni produkti, preimenovanje bolj “tradicionalnih” stvari v modernejše izvedbe z marketing zgodbo; na to merim z reinovacijo ghee masla, ki prihaja iz Indije, gre pa za kuhano maslo, ki smo ga poznali tudi v Sloveniji, vendar je komaj danes dobilo zdravilne konotacije in prišlo v modo. V dobi mcdonaldizacija je tuje bolj modno in pomembno, a se občuti, da lokalno pridobiva pomen.

S slocksicami se trudim, da je zapisana tudi zgodba o elementih, imam jih kar že pestro paleto, ne zgolj barvno, vinske zgodbe – cviček, rebula, teran, medene nogavice, posvečene svetovnemu dnevu čebel, kranjska klobasa in potica, v sodelovanju z Idrijsko čipkarsko šolo in turizmom Idrija so pa nastale nogavice z idrijsko čipko …

Vaš prvi navdih so bile kranjske klobase, tudi pozdravite z napisom "Je več dnjvu kut klobas"! Kako pomembna je zgodba za uspeh posamezne znamke?
(Smeh) Ja, moj pozdrav v mailu je kar resničen, ker doma pojemo vse klobase do konca januarja. Ampak, dobro, da poznamo mesarje in koga, ki ima poznejše koline, obstaja tudi knjiga z naslovom “Je več dnevou ku klobas” in opisuje kulinarične navadne tržaškega podeželja in zaledja avtorice Vesne Guštin Grilanc. Dandanes lahko uživamo klobase skoraj vsak dan, kar je bilo včasih nekaj nepredstavljivega in odraz skrajne bogatije.

Sama sem ljubiteljica domače hrane in babičine kuhinje, že vrsto let obiskujem kulinarične in kmečke sejme ter ocenjevanja, izobrazila sem se tudi o vinskem svetu – tudi z veliko prakse. Govorim predvsem o sejmih doma in v tujini, sodelujem in soustvarjam menije restavracij s slovensko hrano – Slovenska Hiša in Slovenska Hiša – Figovec, moram pa reči, da so Slocks podaljšek mojega ustvarjanja in dela ter razvoj.

Za samo znamko stoji strokovnost in deloma tudi konzervativnost, stvari delajo ljudi, kakor tudi ljudi delajo stvari sami. Če stroka vidi nekaj s svojimi očmi in ljudje občutijo stvar drugače, je tu prostor za raziskovanje odnosa. Znamka mora biti sprejeta pri ljudeh, ne dobivati nagrade, razpise itd. Največje veselje je, če vidim koga, obutega v svoje nogavice, in da se razveselijo nogavic.

Slovenija postaja vse bolj prepoznavna kulinarična destinacija, je evropska gastronomska regija za leto 2021. Kakšno vlogo ima hrana v kulturi, zgodovini posameznega naroda?
Hrana je kulturni element z najkrajšim rokom trajanja, je kulturna dobrina in tudi jezik kulture, če povzamem Levi-Straussa, ki pravi, da je kuhanje pravzaprav jezik, v katerem družba nezavedno prevaja svoje strukture in s tem razkriva svoja protislovja.” Hrana ni zgolj, prehrambni element, ki nam daje energijo in omogoča preživetje, hrana daje tudi misliti, je način priprave, uporabljeno orodje, tradicija, zgodbe, surovine itd. Lahko rečemo, da je hrana okno v kulturo naroda. Kranjska klobasa je igrala ključno vlogo povezovanja Slovencev v času pomladi narodov, bila je simbol upora, slovenstva, združila je slovensko podeželje in meščane, znana je bila tudi v Ameriki in bila gledana kot simbol slovenstva. Hrana je velikokrat odraz družbenih sprememb, upora in identitete, kakor nas lahko združuje, nas lahko tudi razlikuje, tu se predvsem opazi njena mejna vloga. Začne se pri surovinah, načinu priprave, uživanju, ritualih in zgodbah, poznamo tudi endo in ekso kuhinjo. Kaj skuhate domačim in s čim postrežete gostom? Kaj postrežete gostom iz tujine, ste bolj pazljivi?

Kar ste opazili pri magistrski nalogi, je, da nam manjkajo izdelki, ki bi promovirali slovensko.
Slovenci cenimo slovensko, ko ima to občutek “nostalgičnosti”, je lokalni produkt ali je trenutno v modi. Veliko je “outsource” storitev in zgolj napisa Made in Slovenia, kot dizajn ali ideja. Seveda obstajajo primeri dobre prakse, slovenska beseda tudi v samem dizajnu, ampak je vprašanje, ali je pri nas dovolj velik trg, da lahko oblikovalec preživi z zgolj promocijo “slovenskega”. Predvsem imamo premalo izdelkov, ki bi se naslanjali na gastronomijo in kulturno dediščnino in ne bi bili – to, kar so, ali vino ali končna jed. Kako lahko popotnik odnese potico na mednarodni polet?

Seveda je to tudi vprašanje primernosti, ni praznikov brez potice in obratno, potice ne smemo razvrednotiti in ji vzeti vloge, ki jo ima, lahko pa se naredi “izpeljanka” – primer LePotice in butika, posvečenega potici, je lep primer, potičniki, knjige, posvečene potici, miniaturne verzije potice, krpe, no seveda so tam tudi nogavičke s poticami.

Trajnosti sledijo vse večje svetovne modne znamke. Tudi vi se zavzemate za trajno in lokalno. Kako?
Slovenske nogavice s slovenskimi motivi iz kulturne dediščine, narejene v Sloveniji iz certificiranega česanega bombaža öeko tex, trenutno je v razvoju tudi embalaža, ki jo bo izdelal Inštitut za celulozo in papir ter bo narejena iz invazivnih sort rastlin, ki so Sloveniji tuje. Ali gremo lahko še dlje, verjetno, ali je trajnostna komponenta kupcu mar, včasih da, včasih ne. Nogavice so narejene v manjših serijah in gredo povečini neposredno v trgovine z zeleno noto in te, ki prodajajo zgodbo trajnosti ali slovenskega, teh je trenutno okoli 15. Ni daljšega obdobja skladiščenja ali čezoceanskega “transporta”, vse je narejeno v Sloveniji iz materialov, ki so do okolja "prijaznejši" in certificirani – to je moja vizija trajnosti.

Ste etnologinja in kulturna antropologinja, pa tudi modna navdušenka. Ste si mislili, da boste kdaj pri svojem poslu lahko kombinirali ti dve področji?
Nikoli se nisem omejevala, kaj bom počela, navsezadnje sem tudi diplomirana filozofinja, ki strukturalizem in teorijo znaka prevaja v "izdelke", s tem imam v mislih poleg Slocks tudi projekt Slavsocks. Gre za aplikacijo znanja na stvari, ki jih "pač" počneš ali bi jih rad počel, v svet mode sem zašla kot manekenka, a moja "nona Vida" je bila krasna šivilja, ki je ustvarjala čudovite obleke, druga "nona Danica" kuharica, da ne spustim "nonota Rudeta", ki dela odlične klobase in brkinsko slivovko. Vsak zakaj ima svoj zato, zakaj ne bi združili humanistike s kreativo in zakaj se ne bi izrazili kako drugače … Zakaj ne bi imeli tudi nogavic s kranjskimi klobasami?! (smeh)

Za vami je dobro leto dela z znamko Slocks. Kako bi ga ocenili? Kakšni so načrti za prihodnost?
Prvo leto Slocks in dve karanteni, prepoved prodaje nogavic in še bi lahko naštevali! Nisem si mislila, da bosta lahko hudomušna ideja in želja posameznika tako dobro sprejeti med ljudmi.

Želela bi si več sodelovanj predvsem z organizacijami, ki so posvečene svojemu “cilju” in svetosti kulturnega elementa, obstajajo predmeti, ki so Slovencem sveti, potica, harmonika, smučarski skoki, prekmurska gibanica … Veliko je elementov, ki živijo med nami, vendar jih pogrešamo, ko smo v tujini in niso več samoumevni. Naša kulturna dediščina je skrinja zakladov, ki se lahko vedno znova odkriva.