Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

V Odmevih je gostovala infektologinja in vodja strokovne svetovalne skupine vlade Bojana Beović. Voditeljica Tanja Starič jo je povprašala o novih okužbah v Mariboru, načrtih testiranja in obrazcih, zaradi katerih LMŠ zahteva odstop ministra za zdravje Tomaža Gantarja.


Je to, kar spremljamo v Mariboru, vzorec? Kako se bomo odslej spopadali z boleznijo covid-19?
Pravzaprav bi lahko rekla, da ja. Ta vzorec vključuje družinske člane, potem vključuje njihove kontakte in pa seveda kontakte v šoli, kjer je prišlo do izraza ravno to, kar smo ves čas poudarjali: da je pametno, da ostane razred skupaj kot neke vrste družina in da se ne meša z drugimi učenci na šoli, saj na ta način okužbo lahko zamejimo znotraj enega razreda. Če bi se razredi mešali med sabo, če bi epidemiološka služba ugotovila, da spoštovanje teh navodil ni bilo dovolj dosledno, bi bilo verjetno treba zapreti celo šolo. Na neki način je bilo s tem nazorno pokazano, kako pomembno je upoštevanje nekaterih navodil.

V Mariboru v karanteni še dodatnih 17 ljudi, skupaj 42

Izvora okužbe še niso našli. Kako pomembno je, da ga najdejo, in kaj pomeni, če ga ne.
Če izvora ne bi našli, pomeni, da je nekje v populaciji še nekdo bolan in se je z njega okužba prenesla na to prvo gospo, ki je bila potrjeno pozitivna. To je seveda en tak negotov občutek, ker pomeni, da nam lahko v katerem koli trenutku vznikne novo žarišče nekje v Mariboru ali pa nekje v drugem delu Slovenije. Pač odvisno, kako bi ta gospa prišla v stik s prvookuženo osebo. Bolje je, da izvor najdemo.

Sošolcev in učiteljev na šoli, kjer je bil okuženi otrok, niso testirali. Tudi ljudi, ki so bili v stikih z okuženimi, niso testirani. Zakaj to ni potrebno?
Zato, ker ta test bi lahko bil zdaj negativen, pa bi bili vendarle vsi ti ljudje v inkubacijski dobi. Zato tako testiranje ni smiselno. Bistveno je, da so ti ljudje izolirani v karanteni za čas, v katerem bi se lahko razvila bolezen, to je v času inkubacijske dobe. Na ta način preprečimo, da bi se okužba prenesla naprej. Kot vemo, postanejo ljudje prenašalci bolezni že, tik preden zbolijo. Ne bi bilo smiselno, če bi jim rekli, ostanite, delajte normalno in se osamite šele v trenutku, ko dobite simptome bolezni. Zato je pomembno, da so ves čas v karanteni.

Kako pa je sicer s testiranjem? Bo teh testiranj pri nas več? Izkušnje drugih držav vendarle kažejo, da je testiranje v boju proti širjenju virusa pomembno.
Ja, seveda, zelo je pomembno. Testiranje mora biti dostopno. Ugotoviti moramo vsak posamezen pozitiven primer, ravno zato, da se lahko sprožijo vsi ti ukrepi, ki so namenjeni zamejitvi širjenja okužbe. V Sloveniji smo do zdaj testirali kar veliko, spadamo med države, ki bolj testirajo na evropski ravni. Trenutno je testiranja nekoliko manj, kot ga je bilo recimo marca, aprila, ampak tudi zaradi tega, ker poleti ni toliko okužb dihal, zaradi katerih bi se postavila indikacija za testiranje. Še posebej se testiranje izvaja v precejšnjem obsegu. In to, kar bi bilo tukaj pametno povedati, je, naj ljudje z okužbo dihal ne čakajo doma, ampak naj se gredo testirat. Ker je to pomembno ne samo za njih, ampak tudi za njihove bližnje in praktično vso Slovenijo.

Minister Gantar: Mi nismo delali absolutno nobenih seznamov

Še eno vprašanje o temi, ki zadnje dni čedalje bolj buri duhove. Gre za obrazce o oskrbovancih v domovih za starejše, ki ne bi bili deležni bolnišničnega zdravljenja v primeru okužbe. Danes se je veliko o tem govorilo, ministrstva pravijo, da o tem ne vedo nič, zdravniška zbornica govori o etično spornih odločitvah in tako naprej. Ali vi veste, čigava odločitev so bili ti obrazci?
Ti obrazci so, kot sem jih jaz uspela videti na nekih medijskih poročilih ... Gre za obrazce oziroma neki zapis stanja bolnikov. To se uporablja v bolnišnicah in tudi domovih za ostarele. Gre za oceno napredovalosti kronične bolezni, ki je pomembna za to, da pač vemo, v kakšnem stanju je bolnik, če ga naslednji dan obravnava drug zdravnik, da bo vedel približno, kakšno je bolnikovo stanje, če je tak bolnik premeščen v bolnišnico. Se pravi, tako se znamo orientirati, za kaj gre. Če gre za nekoga z razširjeno metastatsko rakavo boleznijo, pri kateri so onkologi že ugotovili, da zdravljenje ne bo več uspešno in so ga prenehali, je seveda smiselno pri bolniku to vedeti in mu nuditi pomoč v tej smeri, ne pa ga začeti ponovno specifično zdraviti. Podobno velja za druge take napredovale kronične bolezni. To je nekaj, kar se izvaja vedno, ne v vseh domovih. Pravzaprav bi lahko rekla ‒ če govorim za čas zunaj epidemije ‒ premalo pogosto. Mi v bolnišnico prevečkrat dobimo bolnika brez dokumentacije, zraven ne piše, v kakšnem stanju so njegove kronične bolezni in potem je lahko to zdravljenje napačno. Bodisi ga zdravimo pretirano, z ukrepi, ki mu ne bodo več pomagali. Lahko se pa zgodi prav obratno, da je v akutni fazi ta bolnik videti slabši, mi imamo napisane samo diagnoze, ne pa ocene stanja, in odstopimo od intenzivnega zdravljenja, ker mislimo, da je stanje tako slabo. To je ta zdravniška predaja, ko bolnika opišemo, ocenimo in to zapišemo v njegovo dokumentacijo.

Po vašem vedenju torej ne gre za neke sezname oziroma za neko smrtno obsodbo, kot pravi opozicija, skratka, da človek ne sme iti v bolnišnico.
Sploh ne. Sploh ne.

V Mariboru 3 okuženi, 42 v karanteni