"Povsem nepomembno je, kaj kdo misli o zdravstveni nevarnosti virusa zanj osebno; tudi tisti, ki se počutijo mladi, močni in odporni, bi ob ponovnem razpadanju družbe, ki bi ga prinesel krožeči virus, ostali enako zaprti, nezaposleni, nemočni in revni. Smo del sveta, ki je sklenil, da virusu brez zagotovljene zaščite za imunsko šibkejše, zlasti starejše in kronične bolnike, ne bo pustil proste poti," pravi Ihan.

Kako bi vi opisali trenutno stanje epidemije novega koronavirusa v Sloveniji? Številke se kar ne umirijo, prav nasprotno. Ali smo že priča drugemu valu epidemije?
V klasičnem smislu pri covidu-19 težko govorimo o drugem valu. Izraz izvira iz obdobja epidemije španske gripe. Tam je bil prvi val na začetku leta 1918 razmeroma blaga, oz. "navadna gripa", nato pa je do naslednje zimske sezone virus v strelskih jarkih in vojaških barakah 1. svetovne vojne spremenil svoje lastnosti na način, da je prodrl globlje v pljuča in povzročil svetovno katastrofo s 50 milijoni smrti. Pri trenutni pandemiji novega koronavirusa pa smo, če gledamo globalno, še vedno v prvem valu, in to šele v prvem, vzpenjajočem delu krivulje. Globalno se prvi val epidemije torej že zdaleč ni "izpel", nekatere države so ga sicer uspešno zadržale, zlasti azijske in evropske, globalno pa pandemija še vedno napreduje. A tudi tam, kjer smo okužbe začasno zadržali s spremenjenim, protivirusnim načinom vedenja, smo zaradi neodpornosti velike večine ljudi na ta virus izpostavljeni posamičnim vdorom okužb, ki se lahko hitro iz posamičnega žarišča razplamtijo v večjo epidemijo, če popustimo pri izvajanju osebnih protivirusnih navad glede higiene rok, razdalje in mask v zaprtih prostorih.

Globalno smo torej v prvem valu, ki se žal intenzivira, saj se je po Aziji in Evropi pandemija razširila zlasti v Južno Ameriko, kjer se države s svojimi političnimi, ekonomskimi in zdravstvenimi sistemi niso zmožne spopadati s takšno pandemijo. Potem so tu še države, ki so zakasnile z odzivom, recimo Velika Britanija in zlasti Združene države Amerike. Kako pa spremljate stanje na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji?
Države Balkana so bile pretirano fascinirane nad svojim "uspehom", ko jih val iz Italije ni prizadel tako kot zahodno Evropo. A ta "uspeh" je bil verjetno bolj posledica geografske in prometne oddaljenosti od Italije, pa seveda italijanskih sosed, Slovenije, Hrvaške in Madžarske, ki so uspešno zadržale širjenje pandemije na Balkan.

Ali lahko na podlagi podatkov in raziskav sklepamo, da postaja novi koronavirus sicer vedno bolj kužen, vendar pa je ljudem manj nevaren? Po dosegljivih podatkih je pri večini novookuženih potek bolezni blažji, z manj zapleti, celo brez znakov in simptomov. Kljub novim okužbam se število okuženih, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici ali celo na intenzivnem oddelku, ni vidno povečalo.
Ta teorija, za katero si vsi želimo, da bi se uresničila, za zdaj še nima podlage v dokazih. Da je v Sloveniji in tudi na Hrvaškem manjši delež okuženih v bolnišnicah, je povezano s tem, da se virus bolj širi med mladimi in ima pri njih posledice, kot jih ima ta okužba pač med mladimi. A čeprav mladi manj težko zbolevajo, pa intenzivno širijo okužbo, in če bo ta vdrla v kakšen dom za starejše, bomo takoj dobili drugačne statistike, ki si jih seveda ne želimo. Teoretično je seveda mogoče, da določen virus spremeni svoje lastnosti in dobi potem epidemija drugačen značaj. Virusi se nenehno po malem spreminjajo, zlasti RNA-virusi, kot je tudi SARS-COV-2, in zato sčasoma lahko prevladajo tisti, ki jim določena sprememba omogoča lažje širjenje med ljudmi. Glede omenjenega virusa španske gripe so prepričljive teorije, da se je po prvem valu preoblikoval v tako smrtonosnega zato, ker se je širil med izmučenimi, ranjenimi, imunsko oslabljenimi in nagnetenimi vojaki. Zato so prevladali virusi, ki so prodrli globlje v pljuča, povzročali dolgotrajnejše zbolevanje in se na ta način dalj časa širili na druge ljudi v barakah ali begunskih taboriščih. Obratno bi se lahko dogajale spremembe v smer blažje bolezni pri širjenju med mladimi, mobilnimi, imunsko dobro odpornimi ljudmi – pri teh bi bila prednost virusa v tem, da v čim večji množini naseli samo nosno-žrelni prostor in tam ostane zgolj kot "prehladni" virus, to pa bi mu omogočilo prednost pred virusi, ki bi svojo "žrtev" močneje prizadeli. A trenutno še niso dokazane nobene virusne spremembe, ki bi pomembno spreminjale značaj pandemije.

S kolegi ste pregledali slovenske in tuje podatke; kaj ti pravijo o kužnosti novega koronavirusa? Kdaj se od nekoga, ki je okužen, lahko nalezemo?
Virus se pretežno širi s kapljicami. Razen v posebnih okoliščinah, ko se na primer zaradi suhega zraka in klimatskih naprav kapljice hitro pretvorijo v prašne mikrodelce, ki se širijo dlje od kapljic. Kapljice se pri govorjenju širijo do enega metra in pol. Če pa nekdo kriči, kot se dogaja na stadionih ali na zabavah z bučno glasbo, kapljice seveda letijo dlje. Zato so tako pomembne maske v zaprtih prostorih, saj zadržijo kapljice, ki nastajajo pri našem govorjenju in zato z njimi ne kužimo drugih ljudi, predvsem pa ne kužimo površin – miz, točilnega pulta, kozarcev, steklenic, krožnikov – ki se jih dotikajo tudi drugi ljudje in nato z rokami prenesejo virus na svoj kozarec, krožnik, telefon ali pa kar neposredno v nos ali usta. To posredno kuženje površin je najspornejše v barih, na stadionih in množičnih prireditvah. Tisti, ki so kužni, imajo okužene roke in z njimi okužijo površine. Dovolj je eden z okuženimi rokami; saj bo lahko ograje, kljuke ali pipe za njim prijelo nekaj sto ljudi. Prav zato množična druženja lahko povzročijo tak razsoj virusa – gre za površine, ki se jih zaporedno dotakne na desetine ali stotine ljudi.

V Sloveniji smo sprejeli več ukrepov za zaustavitev novega koronavirusa: od socialne in fizične distance do razkuževanja rok, ukrepa samoizolacije in prepovedi prehajanja občinskih mej. Prof. Ihan, kateri ukrepi za zajezitev epidemije covida-19 so se izkazali za najučinkovitejše?
Gre za vprašanje odgovornosti nas vseh. Če bi bili odgovorni vsi, potem bi zadostovali distanca, maska, umivanje ali razkuževanje rok in testiranje v primeru znakov bolezni. V tem primeru ni potrebe po drugih ukrepih; ni potrebno zapiranje šol, omejevanje industrije. Le še država mora opraviti potreben nadzor mej za karantenizacijo prišlekov iz držav, kjer kroži virus. Na primer v primeru situacije na Hrvaškem je neustrezno zanemarjati karantenske ukrepe s predpostavko, da Slovenci tja hodijo samo na morje, kjer je situacija primerljiva ali celo boljša kot v Sloveniji. Kdo pa nam zagotavlja, da mladi ne hodijo v diskoteke v Zagreb? Ob tem smo z Balkanom izjemno prepleteni, so tudi številni ljudje, ki s slovenskim potnim listom naredijo krožno potovanje med sorodniki v Bosni, Srbiji in se potem ustavijo še na morju. Te stvari je treba rešiti na operativni ravni, samo pravila na papirju virusu ne pomenijo nič; on se vseeno širi povsod, kamor se lahko. Gre pa navsezadnje za to, da si kot država z vstopom v jesensko-zimsko obdobje preprosto ne moremo in ne smemo privoščiti krožečega virusa SARS-COV-2. Država z doslednim nadzorom mej in vsi njeni prebivalci z doslednim osebnim protivirusnim ravnanjem moramo znova doseči stanje, kot smo ga imeli pred dvema tednoma. Ko smo zdravniki ob vprašanju, ali naj učitelji dosledno pošiljajo domov otroke, ki so kmalu po ponovnem začetku pouka začeli množično smrkati, lahko z mirno vestjo odgovorili, da SARS-COV-2 ne kroži po državi in je smrkav otrok samo smrkav otrok, enako kot vsa leta doslej. Če pa bomo v jesen vstopili s krožečim virusom in nekaj deset novimi okužbami dnevno, pa zdravniki ne bomo več mogli reči, da je samo prehlad, in se bodo šole spet izpraznile in bo življenje zastalo – z vsemi posledicami, ki jih zastoj prinaša. V jeseni torej ne bo šlo samo za zdravstveni boj proti covidu-19, ampak bosta v igri predvsem ekonomsko in družbeno preživetje naše države in nas državljanov. Povsem nepomembno je, kaj kdo misli o zdravstveni nevarnosti virusa zanj osebno; tudi tisti, ki se počutijo mladi, močni in odporni, bi ob ponovnem razpadanju družbe, ki bi ga prinesel krožeči virus, ostali enako zaprti, nezaposleni, nemočni in revni. Smo del sveta, ki je sklenil, da virusu brez zagotovljene zaščite za imunsko šibkejše, zlasti starejše in kronične bolnike, ne bo pustil proste poti. In ta svet nam določa pravila življenja, če nam je prav ali ne. Zato bo vse odvisno samo od nas, če nam je prav ali ne. Če kdo ne nosi maske zato, ker vidi v tem junaštvo, mu je treba sporočiti, da s tem junaštvom dolgoročno potiska v revščino sebe in celotno družbo.

Po svetu se je z novim koronavirusom okužilo več kot 10 milijonov ljudi, umrlo jih je že več kot pol milijona. Kaj nam ta dva podatka povesta o covidu-19? Za kakšno bolezen in pandemijo gre?
Ta dva podatka povesta, da ima trenutno celoten planet še eno dodatno veliko težavo ob vseh drugih, ki jih še ni rešil, od okolja do vojn in družbenopolitičnega klinča zaradi nenormalne politične moči kapitalskih konglomeratov. Prihod pandemije vse te stare svetovne probleme ne bo omilil, ampak jih bo naredil hujše – lačni bodo deležni še manj pozornosti sveta, enako velja za žrtve vojn in drugih kriz. Paradoksno in kar grozljivo je, da bodo v osnovi solidarni ukrepi za ščitenje starejših in zdravstveno ogroženih povzročili tudi ogromno negativnih posledic, gospodarskih, političnih, družbenih. Zato je do pojava učinkovitega cepiva ali zdravila za najmanj odporne tam, kjer je družba dovolj organizirana, daleč najboljša strategija v preprečitvi kroženja virusa znotraj države. Če nimaš virusa, imaš lahko koncerte, polne nogometne stadione in vse drugo življenje, virusa se ti ni treba paziti – to, kar so dosegli na Novi Zelandiji. A čeprav nismo otok, je mogoče s preprostimi osebnimi navadami doseči, da se množina virusnih vdorov zmanjša do te mere, da bomo jeseni zaživeli normalno življenje. Da bomo prehlajenega šolarja lahko obravnavali kot zgolj prehlajenega šolarja. In tudi če bomo v posamičnih tovrstnih primerih na začetku spregledali SARS-COV-2, to še vedno ne bo nič hudega, saj ne gre za kugo, ampak zgolj za nadzor epidemije, da ne prebije dimenzij, ko bi trpela celotna družba.

Raziskave kažejo, da je bil novi koronavirus v Evropi prisoten že pred prvimi dokazanimi primeri – že decembra lani – ali kot naj bi pokazala analiza odpadnih voda v Barceloni v Španiji, celo že pred več kot letom dni. Ali je to mogoče? Kako vidite izsledke teh študij?
Jasno je, da je novi koronavirus decembra povzročil izbruh na Kitajskem. Glede na živahen promet je mogoče in verjetno, da je kakšen okužen prišel v Evropo. Še zlasti v zahodno Evropo, s katero je Kitajska prometno neposredno povezana. Nič čudnega ne bi bilo, če bi kakšen arhivski primer našli kjer koli v Evropi. O najdbah, ki bi bile še starejše, se močno dvomi. Gre za vprašanje specifičnosti metod. Če dokažemo virus pri bolniku, je to zanesljivo. Izsledki iz odpadnih vod pa so nekako neprepričljivi in se ne vklapljajo v vêdenje o epidemiji, ki ga trenutno imamo.

Ko mediji poročamo o novem koronavirusu, ljudje hitro rečejo, da povzročamo in širimo paniko. Kako torej obveščati, govoriti o covidu? Kaj bi morali poudariti? Ljudje so covida na neki način naveličani; to ni prijetna tema – povezana je s strahovi. Zdaj pa smo že tudi zakorakali v težko pričakovan čas počitnic in dopustov. Kako torej najti pravo mero?
Večina ljudi, ko se ozre nazaj, čuti neko prizadetost. Pa ne samo zaradi omejevanja, tudi ekonomskih posledic; marsikdo je ostal brez dela. Tudi če ljudje prejemajo nadomestila, ostaja v ozadju še vedno tesnoba, da bo tega enkrat konec, dela pa še vedno ne bo. Nikomur ni prijetno razmišljati o tej pandemiji. Poudariti pa bi morali, kako zelo smo blizu uspešnemu nadzoru virusa. Tudi če bodo številke, kakršne so zdaj, bomo jeseni lahko živeli bolj ali manj normalno življenje. Če pa bodo številke samo za dvakrat ali trikrat višje, pa se bo jeseni ponovila mora, ki smo jo živeli od marca dalje. Grožnje seveda ne pomagajo, ampak dobro bi bilo, da bi čim več ljudi dalo na tehtnico možnost, da lahko z zelo preprostimi osebnimi ukrepi – z nošnjo maske, ustrezno razdaljo, razkuževanjem rok – obvladamo epidemijo. Kar najbrž ni neka posebna žrtev za to, da bi imeli vsi skupaj normalno zimo in jesen. Ta pozitiven občutek, ki smo ga že dobili z dobrim nadzorom virusa, moramo obdržati do jeseni. Zlasti avgust bo verjetno odločilen, kajti takrat zares moramo doseči in obdržati neko mirno, nevznemirljivo stanje pojavljanja okužb.

Kitajski strokovnjaki zdaj opozarjajo že pred novim virusom, ki bi lahko povzročil novo pandemijo – pred novim virusom prašičje gripe, poimenovali so ga G4 EA H1N1, ki je iz prašičev že prešel na ljudi.
Ta virus še ne grozi, da bo postal nova gripa, za zdaj spada še v množico potencialnih, ki jih je v zadnjih desetletjih bilo že stotine. A že običajna gripa bo, če se bo njen pojav ujel z večjim pojavljanjem covida-19, povzročila stanje, ki ga bo marsikatera država težko obvladala. In v mislih nimam le držav, ki že covida-19 ne zmorejo obvladati, ampak tudi evropske države, ki smo v zmožnosti zdravstvenega sistema izjemno dobre. Tudi pri nas bi bila taka kombinacija hujše epidemije gripe in nenadzorovanega covida-19 izjemno težka. Upam pa, da do tega ne bo prišlo, tudi zaradi tega, ker je zaščitno vedenje proti covidu-19 hkrati tudi zaščitno vedenje proti gripi; če temu dodamo še več cepljenja proti gripi, velikih težav pri nas ne bi smelo biti. Čeprav smo se mnogokrat vajeni svetobolno reflektirati kot slabo delujoča država in družba, pa smo objektivno zelo izobražena, disciplinirana in hitro odzivna skupnost, ki se, tudi zaradi naše majhnosti, hitro organizira in prilagodi, kadar je to potrebno.

Kaj nam torej polagate na srce?
Dovolj je, da glede covida-19 pri sebi iskreno razčistimo, da ne želimo okužiti sebe niti svojih najbližjih, staršev, starih staršev in drugih sorodnikov. In da bomo v tem uspeli z izpolnjevanjem preprostih ukrepov glede fizične razdalje, mask v zaprtih prostorih, higiene rok – v tem primeru virus nima možnosti, da bi povzročil obsežnejšo epidemijo.