Kot poudarja, ni nihče popolnoma varen pred okužbo, pred zapleti in tudi slabim izhodom te okužbe. "Predvsem je pomembno optimalno podporno zdravljenje, da natančno spremljamo klinično stanje bolnikov, laboratorijske izvide, da poznamo zaplete, ki so pri takih bolnikih mogoči, in ne tako redki, in da te zaplete ustrezno in dovolj hitro rešujemo. To je ključno, če govorimo o preživetju bolnikov, ki jih zdravimo na naši kliniki," je v pogovoru za MMC poudaril vodja oddelka za intenzivno terapijo na Infekcijski kliniki v UKC Ljubljana, kjer zdravijo najhujšje primere bolezni covid-19.

Vstop na intenzivno nego in delo tam potekata le z obvezno zaščitno opremo, ki je za zdravnike in medicinske sestre še dodatno breme. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Vstop na intenzivno nego in delo tam potekata le z obvezno zaščitno opremo, ki je za zdravnike in medicinske sestre še dodatno breme. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Velika večina bolnikov, ki so na intenzivni negi, je na mehanskem predihavanju, zaradi česar so v umetni komi. V tujini je povprečen čas, ki so ga na intenzivni negi preživeli bolniki s covidom-19, od 3 do 6 tednov, pri nas pa precej manj. "Kar se naših bolnikov tiče, teh, ki smo jih že uspešno zbudili (op. iz umetne kome), odklopili od aparata, štiri med njimi smo tudi že premestili na običajni oddelek, pri njih je bil ta čas mehanskega predihavanja v povprečju 14 dni. Krajši torej, kot so podatki iz tujine, vendar je treba poudariti, da so tudi naši bolniki, pri katerih je bil potek bolezni hujši, v povprečju mlajši."

Prof. dr. Matjaž Jereb je vodja Oddelka intenzivne terapije na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v UKC Ljubljana. Foto: UKC Ljubljana
Prof. dr. Matjaž Jereb je vodja Oddelka intenzivne terapije na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v UKC Ljubljana. Foto: UKC Ljubljana

Kot pojasnjuje, je trenutna zasedenost posteljnih zmogljivosti, predvidenih za zdravljenje bolnikov z novim koronavirusom, manj kot 30-odstotna, kar je dobra novica. A je še prezgodaj za (pre)velik) optimizem. Poudarja, da je še naprej ključno, da omejujemo socialne stike in se v primerih pojava kakršnih koli kliničnih znakov bolezni takoj samoosamimo.

Pojasnil je tudi, zakaj podpira nadzor posameznika prek telefonske aplikacije, ki v javnosti dviga veliko prahu. "Tu bi jaz vsem predstavil pozitivne vidike aplikacije. Gre za to, da poskrbimo za celotno slovensko populacijo. Tu ne gre za zmanjševanje ali omejevanje pravic posameznika, gre za aplikacijo, s katerim bomo še dodatno dosegli, da se bo posameznik, ki je sam bolnik, še toliko bolj zavedal, da je pomembno, da ostaja doma, da ne prihaja v stik s posamezniki, ki bi jih lahko okužil," je odločen in dodaja, da gre za časovno omejen ukrep, ki bi veljal dva tedna.

Več o trenutnih razmerah na intenzivni negi, kakšne posledice utegnejo imeti bolniki s hudim potekom bolezni in ali lahko pričakujemo drugi in celo tretji val bolezni, pa v nadaljevanju.

Zdravniške ekipe se menjajo na 12 ur, ekipe medicinskih sester na 8 ur. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Zdravniške ekipe se menjajo na 12 ur, ekipe medicinskih sester na 8 ur. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Zadnji podatki od sredinega dopoldneva so, da je na oddelkih za intenzivno terapijo 35 bolnikov. Koliko jih je v kritičnem stanju na vašem oddelku?

Govorimo o seveda bolnikih na vseh intenzivnih oddelkih, po celotni Sloveniji jih je skupno 35. Na našem intenzivnem oddelku klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja imamo trenutno 15 bolnikov, od tega jih je 13 priklopljenih na mehansko predihavanje. En bolnik je v centralni stavbi kliničnega centra, se pravi na rezervni lokaciji, voden je z zunajtelesno membransko oksigenacijo (ECMO), to je bil tudi razlog, da smo ga premestili tja.

Število testiranj v Sloveniji je na zavidljivo visoki ravni in seveda mi še širimo krog posameznikov, ki jih bomo testirali. Razmišljamo pa še o eni dejavnosti, za katero se zavedam, da v javnosti ni najbolje sprejeta, različne polemike tečejo na to temo. Gre za nadzor posameznika prek telefonske aplikacije. Tu bi jaz vsem predstavil pozitivne vidike aplikacije. Gre za to, da poskrbimo za celotno slovensko populacijo. Tu ne gre za zmanjševanje ali omejevanje pravic posameznika. Gre za aplikacijo, s katerim bomo še dodatno dosegli, da se bo posameznik, ki je sam bolnik, še toliko bolj zavedal, da je pomembno, da ostaja doma, da ne prihaja v stik s posamezniki, ki bi jih lahko okužil.

Matjaž Jereb

Kdaj se odločite, da nekoga, ki je hospitaliziran zaradi bolezni covid-19, premestite na oddelek za intenzivno nego? So tudi primeri, ko grejo ob sprejemu neposredno v intenzivno nego ali je vedno postopek, da so najprej sprejeti na običajni covidoddelek in se jih potem ob poslabšanju premesti na intenzivno nego?

Do danes smo na intenzivnem oddelku obravnavali 28 bolnikov s covidom-19, od tega so trije žal umrli in od teh 28 bolnikov jih je bilo sedem premeščenih na običajen oddelek. Večji del teh bolnikov je bilo premeščenih na intenzivni oddelek naše klinike z navadnega oddelka, nekaj bolnikov pa tudi neposredno iz naše urgentne ambulante.

Razlogi za premestitev na oddelek intenzivne terapije v povezavi s to virusno okužbo so predvsem težave z dihanjem, stopnjuje se potreba po kisiku, bolniki hitreje dihajo, težko dihajo. To so razlogi za premestitev k nam, kjer seveda imamo načine in orodja, da jim pomagamo, govorimo o intenzivnem zdravljenju, ki zajema intubacijo, mehansko predihavanje, v teh skrajnih primerih, ko nam tudi z aparati za mehansko predihavanje ne uspe doseči ustrezne oksigenacije krvi, imamo še eno dodatno orodje, ECMO oz. zunajtelesno oksigenacijo, kjer speljemo kri mimo pljuč prek posebnega aparata, ki oksigenira kri in to oksigenirano kri potem vračamo v človeško telo.

Zdaj pravite, da imate enega bolnika, ki je na ECMU-ju. Gre torej za še slabše stanje od drugih?

Gre za napredovanje bolezni in tako hudo prizadetost pljuč, da nam z dovajanjem kisika z aparatom ne uspe dovolj dvigniti oksigenacije. ECMO je eden od načinov zdravljenja.

Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

So tudi primeri, ko ste sprejeli bolnike z zelo nizko saturacijo (nasičenost kisika v krvi), kise pa niso slabo počutili in se tudi sami sebi niso zdeli bolni. Zakaj lahko pride do takih primerov?

Če govorimo o bolnikih s covidom-19 , lahko ta bolezen poteka nekoliko drugače, kot so potekale, recimo, bakterijske ali pa virusne pljučnice, pljučnice v povezavi z gripo. Tu opažamo, sploh pri mlajših pacientih, da nimajo nekega subjektivnega občutka težkega dihanja, vendar pa seveda gre za prizadetost pljuč. Saturacija, torej nasičenost krvi s kisikom, je nizka, hitreje dihajo in objektivno so prizadeti. To opazimo in ustrezno reagiramo, gre bolj za subjektiven občutek, ki je pri posameznikih lahko različen. Ne gre za to, da bi bili navajeni. Zakaj je ta subjektivni občutek pri bolnikih s covidom-19 drugačen kot pri nekaterih drugih okužbah, ne vemo, lahko samo špekuliramo. Ne bi želel postavljati nobenih hipotez.

Ali vse bolnike, ki jih sprejmete na intenzivno nego, daste v umetno komo?

Vse bolnike, ki jih intubiramo, jih priklopimo na aparat za mehansko predihavanje, damo v umetno komo. Tak postopek seveda ni prijeten. Gre za postopek, ko jim v sapnico vstavimo cevko in prek te priključimo na aparat. Že sam postopek ni prijeten in brez tega, da bi bolnika uspavali, da bi mu dali zdravila proti bolečinam, niti ni mogoč.

Bolniki na mehanskem predihavanju so v umetni komi, ki lahko traja več tednov. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Bolniki na mehanskem predihavanju so v umetni komi, ki lahko traja več tednov. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Koliko časa traja najdaljša koma pri bolniku?

Vsak dan preverjamo, ocenjujemo stanje, in če se stanje bolniku pomembno izboljša, če menimo, da ne potrebuje več aparata za mehansko predihavanje, potem ni več razloga, da ostane uspavan. V tem primeru zdravila zmanjšujemo oz. jih ukinemo. Čas, ko je uspavan, je seveda odvisen od bolezni, zaradi katere ga uspavamo in priključimo na aparat za mehansko predihavanje. Ta čas pa je nepredvidljiv. Lahko vam povem, da je po podatkih, ki jih imamo iz tujine, povprečen čas bolnikov, ki so preživeli covid-19 na intenzivni negi, od 3 do 6 tednov. Kar se naših bolnikov tiče, teh, ki smo jih že uspešno zbudili, odklopili od aparata, štiri med njimi tudi že premestili na običajni oddelek, pri njih je bil ta čas mehanskega predihavanja v povprečju 14 dni. Krajši torej, kot so podatki iz tujine, vendar je treba poudariti, da so tudi naši bolniki, pri katerih je bil potek bolezni hujši, v povprečju mlajši.

Kar se tiče bolnikov s covidom-19, še ne vemo točno, kakšne vse posledice bomo lahko spremljali pri tistih, ki bodo zapustili bolnišnico, sploh pa pri tistih, ki bodo končali zdravljenje na oddelku za intenzivno zdravljenje. Gre za cel kup posledic, ki smo jih v javnosti že večkrat omenjali, od podaljšane rehabilitacije, mišične oslabelosti do psihičnih težav, padanja kognitivnih sposobnosti.

Matjaž Jereb

Pri nas je preživetje bolnikov zelo visoko, kar nas seveda zelo veseli. To je, kot ste omenili, verjetno tudi delno posledica tega, da bolniki niso tako stari, pred dnevi je bil navedeno, da je povprečna starost 68 let.

Kakršna koli dokončna ocena o uspehu našega zdravljenja v tem hipu bi bila zelo nerealna, da ne rečem neresna. Mi smo še dokaj, ne rečem, čisto na začetku, ampak kar se tiče klinično bolnih, ki jih zdravimo na oddelku za intenzivno zdravljenje, vrha še nismo dosegli. Tako da je treba počakati in šele čez mesec ali več bomo realno ocenjevali uspehe našega zdravljenja. Dejstvo pa je, da je za zdaj situacija kar ugodna, smrtnost kritično bolnih na oddelku za intenzivno zdravljenje ni velika, trudimo se po svojih najboljših močeh.

Zaščitne opreme je po Jerebovih besedah za zdaj dovolj. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Zaščitne opreme je po Jerebovih besedah za zdaj dovolj. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Kot ste rekli, ključno pri bolnikih z najhujšim potekom bolezni, je potrebno mehansko predihavanjem, tudi ECMO, potem so tu zdravila. Poleg klorokina in hidroksiklorokina tudi zdravila zav HIV in Gileadovo zdravilo proti eboli. Imamo teh zdravil dovolj? Ameriški predsednik Trump, recimo, zelo razburja s pozivom k široki uporabi antimalarika hidroksiklorokina, čeprav je premalo podatkov o njegovi varni uporabi in učinkovitosti pri zajezitvi pandemije.

Kar se zdravil tiče, zdravil za zdravljenje bolezni covid-19 tiče, je treba biti zelo previden, kajti vsi ti podatki glede učinkovitosti teh zdravil proti tej konkretni okužbi slonijo na raziskavah in vitro, se pravi, ne gre za raziskave pri bolnikih s covidom. Imamo nekaj malega kliničnih raziskav, ki dokazujejo učinkovitost teh zdravil pri teh bolnikih, dobrih primerjalnih raziskav, v katere je bilo vključeno veliko bolnikov, pa žal nimamo. Tako da je predvsem treba stati na stališču, da je zdravilo, ki ga damo bolniku, koristno, predvsem pa, da korist presega kakršno koli škodo za bolnika. Zato imamo tudi mi, kar se tiče izbire teh zdravil, izdelane protokole, kdaj se odločimo, da nekomu damo to zdravilo. Verjamemo, da je zdravilo do neke mere lahko učinkovito in da na drugi strani teh bolnikov s tem, ko jim to zdravilo damo, dodatno ne ogrožamo.

Treba je še počakati in šele čez mesec ali več bomo realno ocenjevali uspehe našega zdravljenja. Dejstvo pa je, da je za zdaj situacija kar ugodna, smrtnost kritično bolnih na oddelku za intenzivno zdravljenje ni velika, trudimo se po svojih najboljših močeh.

Matjaž Jereb

Čudežnega ali pa idealnega zdravila za zdravljenje bolnikov s covidom-19 v tem trenutku nimamo. Je pa ogromno idej, s čim vse bi še lahko te bolnike zdravili, vendar večina teh idej ne sloni na dobrih kliničnih raziskavah.

Kar se kritično bolnih tiče, je treba biti še dodatno previden, ker vemo, da vsak zaplet, ki bi bil odraz in posledica škodljivega učinka zdravila, življenjsko ogroženega bolnika še dodatno ogrozi. Tako da je res potrebna pazljivost.

Če se vrnem k zdravljenju kritično bolnih: po naših dosedanjih izkušnjah nekako stojimo na stališču, pa tudi podatki iz tujine so podobni, da je pri kritično bolnih in bolnikih, ki potrebujejo podporo aparatov za dihanje, predvsem pomembno optimalno podporno zdravljenje, da natančno spremljamo klinično stanje bolnikov, spremljamo laboratorijske izvide, da poznamo zaplete, ki so pri takih bolnikih mogoči in ne tako redki, in da te zaplete ustrezno in dovolj hitro rešujemo, to je ključno, če govorimo o preživetju bolnikov, ki jih zdravimo na naši kliniki.

Nekatere bolnike obrnejo na trebuh, da s tem znižajo pritisk na določene pljučne predele. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Nekatere bolnike obrnejo na trebuh, da s tem znižajo pritisk na določene pljučne predele. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Zdravniki ste zdaj pod veliko obremenitvijo. Koliko je sploh mogoče posvetovanje s kolegi v Italiji in drugih državah?

Izpostavili ste italijanske kolege, koliko zmorejo odgovarjati na naša vprašanja italijanski kolegi, ki so bistveno bolj obremenjeni, kot smo mi zdaj, čeprav seveda tudi pri nas obremenitve niso majhne, sploh glede na režim turnusnega dela na intenzivnem oddelku. Vendarle mi trenutno stanje obvladujemo, in upam, da ga bomo obvladovali tudi v prihodnje, in se posvetujemo s kolegi v tujini. Vsa dodatna vprašanja, dileme, ki se pojavljajo med zdravljenjem, preverimo v literaturi, preverimo jih pa tudi prek osebnih poznanstev, ki smo jih v preteklih letih stkali in vzpostavili. Moram reči, da se vsi kolegi, ki jih kontaktiramo v širšem evropskem prostoru, pa ne le evropskem na naša vprašanja dokaj hitro odzovejo. Osebno se mi še ni zgodilo, da mi ne bi v najpozneje v dveh dneh odgovorili na vprašanja.

Bolniki se ne počutijo tako bolne, morajo pa v umetno komo

Statistika kaže, da so najbolj ogroženi in da je največ možnosti za hujši potek bolezni pri starejših, beremo pa tudi o zgodbah o 38-letniku na vašem oddelku. V tujini so primeri smrti najstnikov in nekajletnih otrok. Je lahko covid-19 usoden za popolnoma zdravo osebo ali so pridružena zdravstvena stanja, ki mogoče pred tem niso bila odkrita?

Kot ste povedali, najmlajši bolnik, ki ga zdravimo na oddelku, je 38-letnik, ki se mu na srečo stanje izboljšuje. Ta bolnik nima resnih pridruženih kroničnih bolezni Že to samo po sebi pove, da je potencialno ogrožen vsak, res pa je, da so starostniki s sočasnimi kroničnimi boleznimi bolj ogroženi in tudi podatki, ki jih beremo v literaturi, kažejo, da je smrtnost v tej skupini bistveno višja kot pri mlajših brez sočasnih bolezni.

Še enkrat poudarjam: nihče ni popolnoma varen pred okužbo, pred zapleti in tudi slabim izhodom iz te okužbe. Od tod tudi seveda sporočilo, da mora vsak posameznik nekako že preventivno skrbeti za svoje zdravje. V tem trenutku je največ, kar lahko storimo, to, da se izogibamo socialnim stikom in da upoštevamo vsa ta navodila, ki so bila v javnosti že tolikokrat povedana.

Glede režima, ali se nekdo vrača v domačo okolje k družinam ali ne: po mojem trdnem prepričanju, govorimo seveda o osebju na mojem oddelku za intenzivno zdravljenje, je ta zaščita ustrezna in nekih trdnih razlogov, da se ne bi vrnili v domačo okolje, niti ni. Razen če ni prišlo do kakšnega incidenta v povezavi z neupoštevanjem vseh teh zaščitnih ukrepov.

Matjaž Jereb

Govorila sva o premestitvi na intenzivno nego. Ali so tudi primeri, ko je neka klinična slika, da je bolnik prešibak, da bi ga dali na mehansko predihavanje, pa se za zdravljenje ne odločite, ali poskusite z zdravljenjem pri vseh, ki se jim stanje poslabša?

Za zdaj Sloveniji stanje obvladujemo. Imamo dovolj postelj na navadnih oddelkih in dovolj postelj na intenzivnih oddelkih za obravnavo in oskrbo bolnikov s covidom-19 . Smo še pod 30 odstotki razpoložljivih postelj, ki smo jih za to predvideli. To je dobro. Ne morem reči, da bo 100-odstotno tako tudi v naslednjem mesecu, vendar vsi upamo, da se je ta krivulja umirila in da se bo postopno v naslednjih tednih začela spuščati. V tem trenutku ne ravnamo nič drugače z nobenim bolnikom, ki potrebuje zdravljenje na oddelku za intenzivno zdravljenje, kot smo ravnali pred covidom. Postopek in ocena, ali bomo bolnika dali na oddelek za intenzivno zdravljenje, je popolnoma enak danes, kot je bil pred mesecem ali letom, ne glede na to, za kakšno patologijo v osnovi gre. Tudi danes ravnamo tako. Če gre za posameznika, ne bom izpostavljal starosti, ampak da gre za posameznika s številnimi kroničnimi boleznimi, ki trajajo leta in leta, čigar življenje je izčrpano in pri komer lahko zanesljivo presodimo, da zdravljenje na oddelku za intenzivno zdravljenje ne pomeni rešitve, ampak samo dodatno trpljenje in podaljševanje agonije, potem takega bolnika na oddelek za intenzivno zdravljenje ne sprejmemo, tako kot ga nismo sprejeli že pred epidemijo covid-19.

Na fotografijah iz Italije in tudi pri nas je opaziti, da nekateri bolniki ležijo na trebuhu.

Gre za postopek zdravljenja ali manever v samem postopku zdravljenja pri bolnikih s hudo prizadetostjo pljuč, ki so intubirani, mehansko predihavani in pri katerih kljub temu ne dosežemo neke idealne nasičenosti s kisikom. S tem, ko ga obrnemo na trebuh, gre za manever, ki traja od 12 do 16 ur, ta čas je bolnik na trebuhu, potem dosežemo, da se predeli pljuč zadaj razbremenijo. S premikom na trebuh se ti predeli pljuč odprejo in lažje dosežemo oksigenacijo krvi. To je postopek, ki je sicer del zdravljenja bolnikov s hudo prizadetostjo in okvaro pljuč.

Nenehen nadzor je ključen. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Nenehen nadzor je ključen. Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Med dobrimi zgodbami ste omenili, da je bilo že več bolnikov uspešno odpuščenih ali premeščenih iz intenzivne nege. Kako spremljate take primere?

Vsakega bolnika, pri katerem se naše zdravljenje dobro konča in zapusti oddelek za intenzivno zdravljenje, smo izjemno izjemno veseli. To je namen in smisel našega dela. Pri vsakem naslednjem bolniku se potem enako trudimo in vložimo ves ta naš trud in znanje, ki ga imamo.

Ne bi želel biti črnogled, ampak vendarle: če pogledamo nazaj, ta mesec, ki je za nami, lahko rečemo, da so bili ukrepi učinkoviti in sprejeti tik pred zdajci. Če bi z njimi zamujali za dan, da ne rečem, teden, bi imeli katastrofo. To je treba poudarjati in kakršno koli sproščanje ukrepov v tem trenutku ni na mestu.

O ukrepih

Strokovnjaki opozarjate, da bo tudi ta rehabilitacija bolnikov, ki so ozdraveli, dolgotrajna, ob tem, da je še vedno veliko neznank glede prizadetosti kognitivnih, fizičnih sposobnosti. Kakšen je pri nas postopek za bolnike, ki jih potem dejansko tudi že odpustite iz bolnišnične oskrbe. Bodo potrebovali rehabilitacijo ali kakšne druge terapije? Kako je poskrbljeno zanje?

Kar se tiče bolnikov s covidom-19 , še ne vemo točno, kakšne posledice bomo lahko spremljali pri tistih, ki bodo zapustili bolnišnico, sploh pa pri tistih, ki bodo opravili zdravljenje na oddelku za intenzivno nego. Gre za cel kup posledic, ki smo jih v javnosti že večkrat omenjali, od podaljšane rehabilitacije, mišične oslabelosti do psihičnih težav, padanja kognitivnih sposobnosti. Za ta del imamo ustrezne strokovnjake, ki potem v obdobju rehabilitacije poskrbijo za te bolnike. Enako bomo ukrepali tudi z bolniki s covidom-19. Prvi del rehabilitacije začnemo že na oddelku za intenzivno zdravljenje in nadaljujemo potem na navadnem oddelku, odvisno od prizadetosti. Nekateri, ki potrebujejo dodatno podporo in rehabilitacijo mišične oslabelosti, gredo lahko tudi na inštitut za rehabilitacijo, tudi ta pot je odprta, potem so tu fizioterapevti v različnih institucijah, ki lahko zanje poskrbijo, gre za psihologe, psihiatre, se pravi različne specialiste, ki se potem lahko vključijo v procese rehabilitacije. To je na neki način že dodelano v povezavi z drugimi boleznimi, ki smo jih do zdaj zdravili v bolnišnicah, glede covida-19 pa seveda natančno ne vemo, kaj nas čaka, a lahko rečem, da smo večinoma na to pripravljeni.

"Ne želimo biti v situaciji, da bi se morali odločiti, komu bomo pomagali"

Zdaj lahko pričakujemo tudi pri nas, upoštevaje dejstvo, da je bolezen nova in da je veliko neznank, tudi neke študije, ki bodo zajele tudi naše bolnike. Kdo to koordinira?

Kar se razmišljanja tiče, smo že tam. Razmišljamo o različnih preiskavah, dobili smo tudi že številna vabila h kliničnim raziskavam iz tujine, dejstvo pa je, da smo v tem trenutku še tako zaposleni z obravnavo bolnikov, da časa za prospektivne raziskave nimamo. Vsekakor pa zbiramo vse podatke o bolnikih, natančno zbiramo in beležimo, in kolikor ne bomo vodili prospektivnih raziskav, bomo zaključili številne retrospektivne raziskave. Mogoče so raziskave, protokoli že narejeni, zdaj o njih razmišljamo.

Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Zadnji sklop vprašanj je o vašem delu. Zaradi možnosti širjenja so varnostni protokoli zelo ostri, kar še dodatno obremenjuje zdravnike in medicinske sestre ter drugo osebje. Kako ste organizirali delo, gre za fiksne, stalne ekipe, ki se menjajo? Lahko gredo po koncu službe k svojim družinam? Spremljali smo objave zdravnikov in sester, ki zaradi preventive raje živijo ločeno. Kakšna so vaša navodila?

Bolezen smo spremljali, še preden je prišla v Slovenijo, in smo na to temo že imeli tudi strokovna srečanja. Protokole, kar se tiče obravnave bolnikov s covidom in zaščite osebja, smo izdelali že pred prvim primerom v Sloveniji. Smo pa seveda potem te protokole nadgrajevali in jih še vedno nadgrajujemo.

Enako velja za določene premike v sami zaščitni obleki, čeprav je bila ta v veliki meri določena in definirana pred objavo epidemije. Če govorimo o osebju na oddelku za preventivno zdravljenje, je ustrezno in dobro zaščiteno. Opreme imamo trenutno dovolj za število bolnikov, ki jih zdravimo in ki jih je treba oskrbovati.

Sam način dela in organizacija dela sta drugačna, kot je bila organizacija dela pred epidemijo. Organizirani smo v turnuse, sestrski timi se menjajo na 8 ur, zdravniški se menjajo na 12 ur. Ta režim dela je še napornejši kot običajen režim. Predvsem pa gre za to, da v tem času posamezen zdravnik skrbi za več bolnikov kot sicer.

Sam ne jemljem prihodnosti tako zelo črno, dejstvo pa je, da seveda glede na te podatke, predvsem Kitajske, lahko pričakujemo drugi, pa morda celo tretji val. To, da bi virus SARS-2 izginil iz populacije, kot je SARS 1l, tega ne moremo pričakovati.

O prihodnjih mesecih

Glede režima, ali se nekdo vrača v domače okolje k družinam ali ne. Po mojem trdnem prepričanju, govorimo seveda o osebju na mojem oddelku za intenzivno zdravljenje, je ta zaščita ustrezna in nekih trdni razlogov, da se ne bi vrnili v domače okolje, niti ni. Razen če ni prišlo do kakšnega incidenta v povezavi z neupoštevanjem vseh teh zaščitnih ukrepov.

Če se držimo vseh teh navodil, če se držimo protokola, menim, da smo dovolj in ustrezno zaščiteni, da se vrnemo v domače okolje. Jaz osebno se vračam dnevno domov. Zavedati pa se moramo, da gre za novo bolezen, ne nazadnje tudi za strah pred neznanim. Če je ta strah prevelik, imajo posamezniki možnost, da se umaknejo od svojih družin, spijo drugje in se vračajo na delovno mesto s te rezervne lokacije.

Tudi vi morate svoje ljudi spremljati in po potrebi tudi testirati, kot kjer koli imajo opravka z množicami. Kako to poteka?

Ne smemo mešati testiranja, torej mikrobiološke preiskave, z nadzorom nad kliničnimi znaki eventualne okužbe. Mi že od začetka epidemije opozarjamo vse sodelavce, naj bodo pozorni na kakršne koli klinične znake, ki jih lahko povežemo s covidom-19. Govorimo o temperaturi, kašlju, slabem počutju, o bolečinah v mišicah, o bolečinah v grlu, skratka o minimalnih znakih, da je kar koli narobe in da gre lahko za okužbo dihal z novim koronavirusom, v tem primeru se mora posameznik takoj umakniti z delovnega mesta. Zdravstvene delavce seveda v tem primeru tudi pretestiramo, opravimo mikrobiološki test, bris nosno-žrelnega predela na covid-19. Če virusa ni in so posamezniki popolnoma zdravi, če ni nobenih težav, ki bi jih lahko povezali z okužbo dihal, zdravstvenih delavcev, če niso bili nezaščiteni z bolnikom, rutinsko ne testiramo z mikrobiološkim testom. Še enkrat poudarjam odsotnosti kliničnih znakov in odsotnost nezaščitenega stika z bolnikom.

Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Zdaj so tudi kitajski strokovnjaki začeli objavljati nesimptomatske primere, ki v statistiko najprej sploh niso bili zajeti, zdaj se pa za nazaj razkrivajo. Teh primerov ni malo.

Da, teh primerov ni malo, in to seveda predstavlja določen problem tako v populaciji kot tudi v samem zdravstvu.

Celotne slovenske populacije ne moremo pretestirati. Ti ukrepi, ki smo jih načrtovali in ki so bili vpeljani v Slovenijo, se pravi, da zmanjšamo število socialnih stikov, so verjetno zelo na mestu tudi zaradi preprečevanja prenosov med nesimptomatskimi posamezniki. S tem bomo lahko v populaciji največ naredili. Potem da imamo izjemno nizek prag za samoizolacijo ob kakršni koli respiratorni simptomatiki, ne da respiratorno simptomatiko povezujemo z alergijo. Zdaj pomlad trka na vrata, vemo, da imamo številne posameznike, ki so alergični na različne snovi iz narave, cvetni prah itd.. Nikakor ne smemo seveda respiratornih simptomatikov absolutno povezovati z alergijo, v današnji situaciji epidemije je treba tudi to respiratorno simptomatiko morda ocenjevati v luči možne okužbe.

Še enkrat: smo v linearnem, ne v logaritemskem porastu, kar je dobro, in upam, da se bo ta krivulja znotraj naslednjega meseca obrnila navzdol. Z vsemi ukrepi, ki sem jih v najinem pogovoru naštel in omenil, sem prepričan, da bomo krivuljo usmerili navzdol.

O napovedih

Se pravi, nujna je samoizolacija ob kakršnih koli kliničnih znakih bolezni, to je eno, in seveda zmanjševanje vseh socialnih stikov, s tem bomo lahko največ naredili.

Na drugi strani pa seveda tudi institucije delajo svoje, število testiranj v Sloveniji je na zavidljivo visoki ravni, in mi še širimo krog posameznikov, ki jih bomo testirali. Skratka ti dve dejavnosti potekata vzporedno. Razmišljamo pa še o eni dejavnosti, za katero se zavedam, da v javnosti ni najbolje sprejeta, različne polemike tečejo na to temo. Gre za nadzor posameznika prek telefonske aplikacije. Tu bi vsem predstavil pozitivne vidike aplikacije. Gre za to, da poskrbimo za celotno slovensko populacijo. Tu ne gre za zmanjševanje ali omejevanje pravic posameznika, gre za aplikacijo, s katero bomo še dodatno dosegli, da se bo posameznik, ki je sam bolnik, še toliko bolj zavedal, da je pomembno, da ostaja doma, da ne prihaja v stik s posamezniki, ki bi jih lahko okužil.

In ne nazadnje ta aplikacija, vsaj po našem predlogu, omogoča tudi komunikacijo z zdravstvenim osebjem, tako bo imel določeno korist posameznik, pa tudi celotna slovenska populacija.

Kot pravi Jereb, je v ekipi pozitivna energija.
Kot pravi Jereb, je v ekipi pozitivna energija. "Upam, da bomo v tem tempu zdržali še naslednji mesec, če bo treba, pa tudi dva." Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Vprašanje pravic in poseganja v zasebnost je zelo občutljiva tema.

Da še enkrat poudarim: gre za časovno omejen ukrep. Govorimo o ukrepu, ki bo trajal 14 dni, brez dodatnega vpletanja v intimnost posameznika. Tu ne gre za sledenje pogovorom. Ne nazadnje nas v vsakem hipu sledijo prek različnih aplikacij. Tu se pa na neki način glede koristnega orodja vsi nekako sprenevedamo, da nam bo to škodovalo. Ne bo nam, lahko nam samo koristi. Ne nazadnje iščemo različna orodja, s katerimi bomo epidemijo obvladali. In če pogledate številke po svetu, so nekje katastrofalne. Mi idealnega orodja ali idealnih orodij, govorimo o epidemoloških orodjih, s katerimi bomo bolezen obvladali, nimamo. Zato moramo izkoristiti vsako možnost, ki nam lahko predstavlja prednost, ki lahko izboljša situacijo, ki lahko pomeni pot do končne rešitve.

Spremljajmo dogajanje na Kitajskem, kjer je velik strah pred drugim valom. Številni se bojijo, da bo tudi pri nas čez nekaj mesecev nov val, potem bo jesen, z zimo se bo virus znova širil. Nekateri so zelo črnogledi. Kakšne so ocene za nekaj mesecev naprej

Sam ne jemljem prihodnosti zelo črne, dejstvo pa je, da seveda glede na te podatke, predvsem Kitajske, lahko pričakujemo drugi pa morda celo tretji val. To, da bi SARS-2 izginil iz populacije, kot je virus SARS 1 izginil, tega ne moremo pričakovati. Zelo verjetno bo ta virus krožil in se bo populacija v naslednjih letih do neke mere vseeno prekužila. Upamo, da bo v relativno kratkem času, ne govorimo o mesecu, ampak o intervalu leta, recimo, strokovnjakom vseeno uspelo izdelati cepivo in da bomo prišli do tega učinkovitega orodja za preprečevanje bolezni.

Ne vem odgovora, kar se tiče drugega ali tretjega vala. Lahko ga pričakujemo, zanesljivega odgovora pa ne vem.

Za konec še zelo bližnja prihodnost. V torek smo poročali o ameriških projekcijah, ki napovedujejo, da naj bi bil pri nas vrhunec epidemije, ko boste najbolj obremenjeni v bolnišnicah in na intenzivnih oddelkih, prihodnji torek. Kako ocenjujete te napovedi? Krivulja rasti se je umirila, a se bolezen še širi.

Tako kot ste sami že ugotovili, krivulja se je umirila, smo v blagem linearnem porastu, vendar število še narašča. Ali bomo vrh dosegli v tednu ali mesecu dni, tega ne znam povedati. Tega nihče ne more zanesljivo napovedati. Lahko samo rečem, da so bile napovedi, vsaj nekatere, zelo črne. Pred 14 dnevi je prek slovenskih medijev iz tujine prišla ena taka napoved. Ta napoved se, hvala Bogu, ni uresničila, tako da moramo biti glede teh napovedi previdni.

Še enkrat: smo v linearnem porastu, ne v logaritemskem porastu, kar je dobro, in upam, da se bo ta krivulja znotraj naslednjega meseca obrnila navzdol. Z vsemi ukrepi, ki sem jih v najinem pogovoru naštel in omenil, sem prepričan, da bomo krivuljo usmerili navzdol. Da nas vseeno ne čaka tako črna prihodnost.

Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše
Foto: UKC Ljubljana/Matej Povše

Ameriška projekcija za vrhunec napoveduje 158 hospitaliziranih bolnikov in 38 na intenzivni negi. To so številke, ki jih naše zdravstvo zmore.

Kot sem povedal, smo pri 30 odstotkih naših zmogljivosti, tako da imamo še prostora, ki smo ga predvideli za ta namen. Upam, da teh postelj ne bomo potrebovali, smo pa na to ne tako slabo pripravljeni.

Smo pred velikonočnimi prazniki, napoved je lepa, podatki kažejo na umirjanje rasti krivulje okužb. Je to nevarno obdobje? Da ne bomo zaspali, češ saj je stanje dobro. Kaj bi vsem položili na znanje?

To, da bolezen in samo epidemijo obvladujemo, še ne pomeni, da smo jo obvladali, to je treba poudariti. Število bolnikov še vedno raste, tako da kakršno koli prehitro ukinjanje ukrepov lahko vodi v katastrofo. Ne bi želel biti črnogled, ampak vendarle: če pogledamo nazaj, ta mesec, ki je za nami, lahko rečemo, da so bili ukrepi učinkoviti in sprejeti tik pred zdajci. Če bi z njimi zamujali za dan, da ne rečem, teden, bi imeli katastrofo. To je treba poudarjati, in kakršno koli sproščanje ukrepov v tem trenutku ni na mestu.

V teh lepih dnevih, ki so pred nami, ni razloga, da posamezniki ne gredo na sprehod v dvoje, nikakor pa niso na mestu kakršna koli množična druženja.

Še zadnje vprašanje. Koliko spite v teh dneh?

Ne dovolj (smeh). Imam ekstremno dobro ekipo sodelavcev in med nami je pozitivna energija, absolutno je pozitivna energija. Upam, da bomo v tem tempu zdržali še naslednji mesec, če bo treba, pa tudi dva.