Zdravniki so se razvrednotenju njihovega dela, ki ga opravljajo prek polnega delovnega časa, morali upreti, in sicer zato, ker enostavno menijo, da vložijo veliko svojega življenja in truda v to, da stvari v zdravstvu tečejo, poudarja Moletova. Foto: MMC RTVSLO/Aleš Žužek
Zdravniki so se razvrednotenju njihovega dela, ki ga opravljajo prek polnega delovnega časa, morali upreti, in sicer zato, ker enostavno menijo, da vložijo veliko svojega življenja in truda v to, da stvari v zdravstvu tečejo, poudarja Moletova. Foto: MMC RTVSLO/Aleš Žužek
zdravniki
Moletova ne razume, kako je lahko kot ekstremno predstavljeno plačilo nekemu zdravniku splošne medicine, ki dežura za 10 evrov na uro. Foto: EPA

Tisto, kar nas zdravnike najbolj zanima, je, da bodo bolniki bolj zadovoljni v našem zdravstvenem sistemu. Sama se vedno postavim v vlogo bolnika. Zato zagotovo ne bi želela, da me obravnava zdravnik, ki je izčrpan do skrajnih meja.

Helena Mole
zdravniki
Zdravniki, ki dežurajo, so se na novelo zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki posega v plačilo nadur zdravnikov, odzvali s preklicem soglasij za nadurno delo. Foto: EPA
Konrad Kuštrin in Dorjan Marušič
Minister za zdravje Dorjan Marušič in predsednik Fidesa Konrad Kuštrin sta 8. septembra podpisala sporazum, po katerem bo plačilu dežurstev zdravnikov takšno, kot je bilo pred sprejetjem plačne novele. Po sporazumu se bo s podzakonskim aktom opredelilo mrežo dežurnih mest in načine opravljanja te službe ter odprlo kolektivno pogodbo. Foto: BoBo

Zdravniki smo morali storiti tisto, kar smo si najmanj želeli: da smo morali na tak način dokazovati vsem, žal tudi bolnikom, da nas je premalo.

Helena Mole o preklicu soglasij

Človek se lahko vpraša, komu je sploh padlo na pamet, da v zdravstvenem sistemu, ki temelji na tako velikem deležu nadurnega dela več kot 3.000 zdravnikov, rešuje te težave na način, da se nadurno delo manj plača.

Helena Mole
"Zdravniki se ne počutimo kot zmagovalci"

Helena Mole je članica predsedstva in glavnega odbora sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides ter podpredsednica Fidesa v UKC-ju Ljubljana. Z njo smo se pogovorjali o preklicih soglasij za nadurno delo, dialogu z vlado in odnosu javnosti do njihovega dela.

S preklici soglasij za čezmerno dodatno delo ste zdravniki, kot kaže, spravili vlado na kolena, če se tako izrazim. Ali tudi zdravniki menite, da vam je uspelo v tem boju z vlado zmagati?

V tej zgodbi ni bilo moglo biti zmagovalcev. Zdravniki smo morali storiti tisto, kar smo si najmanj želeli: da smo morali na takšen način dokazovati vsem, žal tudi bolnikom, da nas je premalo. Človek se lahko vpraša, komu je sploh padlo na pamet, da v zdravstvenem sistemu, ki temelji na tako velikem deležu nadurnega dela več kot 3.000 zdravnikov, rešuje te težave na način, da se nadurno delo manj plača.

Zdravniki smo se razvrednotenju našega dela, ki ga opravljamo prek polnega delovnega časa, morali upreti, in sicer zato, ker enostavno menimo, da vložimo veliko svojega življenja in truda v to, da stvari tečejo. Seveda se zavedamo, da bi bile lahko stvari v zdravstvu bolje organizirane. Tudi po strokovni plati smo vedno pripravljeni stopiti naproti tistim, ki so zadolženi za organiziranje zdravstvenega sistema.

Nikakor se ne počutimo zmagovalci, absolutno ne. Navsezadnje, tisto, kar nas zdravnike najbolj zanima, je, da bodo bolniki bolj zadovoljni v našem zdravstvenem sistemu. Sama se vedno postavim v vlogo bolnika. Zato zagotovo ne bi želela, da me obravnava zdravnik, ki je izčrpan do skrajnih meja.

Se vam zdi, da je bilo pred sprejetjem novele zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki je posegel v plačila nadur, dovolj dialoga med vlado in zdravniki?

Mi smo na to opozarjali. Fides je še posebej opozarjal na primanjkljaj zdravnikov. Vlada je sama v svojih gradivih o spremembi zakona o zdravstveni dejavnosti zapisala številke o primanjkljaju zdravnikov. Se pravi, da so se strokovnjaki, ki so se s tem ukvarjali, zavedali teh težav. Zato ni jasno, zakaj se je, potem ko se je začelo pripravljati plačno novelo, začelo govoriti o nekaj izjemnih plačilih nekaterih zdravnikov.

Sama res ne razumem, kako je lahko kot ekstremno predstavljeno plačilo nekemu zdravniku splošne medicine, ki dežura za 10 evrov na uro. Tega zdravniki preprosto nismo bili sposobni razumeti. Z novelo se ne znižuje plačila tistim, ki so bili v časopisih, ampak se znižuje vsem zdravnikom.

Prepričana sem, da je prav to tisti razlog, ki je prepričal tolikšno veliko število zdravnikov, da smo podpisali preklice soglasij, da smo rekli, da tega pa res ne moremo več. Očitali se nam namreč stvari, ki v bistvu sploh ne držijo, in še varčevali so na naših hrbtih. To enostavno ni šlo.

Kar pa zadeva sam dialog, smo poudarjali te podatke, povedali vse številke, ampak kot da bi bil na drugi strani nekdo, ki nas ne sliši. Nekdo je pač imel svoje cilje pred sabo in jih je želel uresničiti. Čeprav smo že junija, ko novela še ni prišla v parlamentarno proceduro, napovedali, da se bodo zdravniki odzvali na tak način, kot so se.

Pravzaprav smo bolj razočarani nad tem, da je bilo premalo ljudi, ki so slišali naša opozorila, razen redkih izjem, ki so na to že prej opozarjale. Glede vodstev zavodov - nekatera so se zavedala teh težav, vendar to ni prišlo v javnost, čeprav so izračuni jasno pokazali, kako velik primanjkljaj zdravnikov lahko to povzroči.

Ali menite, da vlada ni resno jemala vaših zahtev oz. ni pričakovala takega odpora zdravnikov?

Mi, sindikat Fides, dejansko že vsa leta nastopamo kot podpora članstvu. Zdravniki so ljudje, ki se samostojno odločajo, tudi o tem, ali bodo nadurno delali ali ne. Zdravnikov, potisnjenih v kot, je bilo očitno toliko, kot jih podpisalo preklice soglasij.

Pojavljajo se tudi očitki, da ste s preklicem soglasij nekako vzeli bolnike za talce.

Naša pravica je, da se sami odločamo o tem, ali bomo delali nadurno ali ne. Mi smo vlado in vse sogovornike na to opozarjali. Odgovornost za to, da so bolniki občutili vse te zadeve, bi morali nositi tisti, ki so prvi potegnili omenjene poteze. Novela plačnega zakona ni bila naša poteza, naša poteza je bila samo odgovor na to potezo, in to napovedan odgovor. Tako da se pravzaprav težko čutimo odgovorne za nastali položaj.

Glede na to, da smo delali svoj normalen delavnik in oskrbeli vse bolnike, ki so prišli do nas, si težko predstavljam, da bi kateri koli zdravnik delal drugače kot odgovorno in vestno ter s skrbjo do bolnikov. Vsak, ki je prišel do nas, je bil oskrbljen.

Očitki v javnosti so tudi, da ste zdravniki predobro plačani, da ne delite usode drugih slojev slovenske družbe in da v času krize niste pripravljeni varčevati.

Kar se tiče plač, je treba povedati, da smo pač v sistemu javnih uslužbencev in plačnega sistema, ki je tak, kot je. Kar se tiče samih osnovnih plač, bi težko pritrdila temu, da smo predobro plačani, prej nasprotno.

Mlad zdravnik specializant, ki je v nekem obdobju, ko je zelo obremenjen, ko se mora tudi vključevati v dežurno službo, ob tem pa se zelo intenzivno izobraževati in študirati za naporen izpit, kot je specialistični izpit, ima osnovno plačo 1.200 evrov. Je to preveč?

Največja maksimalna osnovna plača zdravnika, torej plača zdravnika, ki mu ne bi bilo treba dežurati in bi redno delal 40 ur na teden, pri čemer dela v taki intenzivni enoti, kot delam sama, in v svoji karieri doseže vsa napredovanja, pa doseže 2.150 evrov. Je taka osnovna plača za takšnega zdravnika res velika plača? Kolikor poslušam moje vrstnike, ki delajo v drugih panogah, nekateri tudi v javnem sektorju, se mi to ne zdijo plače, ki bi jim lahko rekli visoke.

Kar pa zadeva plačila za dežurstva: sama vedno znova poudarjam, da je pri vseh tistih številkah, ki so bile včasih objavljene v medijih, manjkal bistven podatek, in sicer število ur, ki so bile opravljene.

Zdi se, da v slovenskem javnem mnenju, vsaj v delu, obstaja nekakšno protizdravniško ozračje. Če sledimo, denimo, komentarjem pod spletnimi novicami, se najdejo komentarji, kot so "pokvarjenci v belih haljah", "bela mafija" ...

Sama se poskušam, kolikor se da, izogibati temu, da bi to brala. Res je, da naši kolegi, predvsem na primarni ravni, precej tožijo, da v neposrednem stiku z bolniki občutijo ves ta gnev, ki se včasih začuti na teh spletnih forumih.

Sama osebno na srečo kakšnih takšnih neprijetnih izkušenj ob delu s pacienti oz. starši pacientov nimam oz. jih imam zelo malo. Tudi kadar se zgodi tak negativen odnos, v skrbi za svoje paciente vedno mislim na stisko, v kateri so. Poskušam tudi razumeti to, da so kdaj agresivni, agresivni v besedah - hvalabogu drugače niso agresivni, čeprav nekateri kolegi poročajo tudi o takih stvareh.

Mi je pa v veliko tolažbo, da imam večinoma zelo lepe izkušnje s starši mojih pacientov, ki se zavedajo tega, koliko se trudimo narediti dobrega za svoje bolnike. In prav to zdravniki pogrešamo v medijih. Več poročil o tem, koliko imamo dobrih rezultatov.

Sama lahko konkretno govorim o rezultatih na svojem področju, denimo na področju perinatologije, kjer smo s svojimi rezultati primerljivi s katero koli evropsko državo, od marsikatere smo celo precej boljši. Pravzaprav smo žalostni, da moramo vedno znova brati o napakah in o tem, kaj je bilo narobe. Mi pa sami pri sebi in na srečo tudi zaradi pozitivnih odzivov ljudi, s katerimi se vsak dan srečujemo, vemo, da tudi marsikaj dobrega naredimo.

Je Slovenija pri tem izjema ali je tako tudi v kakšni drugi evropski državi?

Kolikor se pogovarjamo s kolegi iz tujine, pravijo, da tudi pri njih pride do nekakšnega vala nezadovoljstva. Sama mislim, da je ta val nezadovoljstva predvsem povezan s kadrovsko krizo in stisko, v kateri so vsakodnevno ljudje. V določenih obdobju v nekaterih državah zdravništvo postane tarča takega nezadovoljstva.

Vendar naši kolegi iz tujine pravijo, da se potem počasi stvari postavijo na pravo mesto in umirijo. Tudi mi zdravniki v Sloveniji to umiritev zelo težko pričakujemo in mislimo na to, da bomo doživeli odnos, ki si ga tudi zaslužimo. Ne da bi zdaj pričakovali hvalnice, ampak da se kdaj pove tudi kaj dobrega o nas.

Tisto, kar nas zdravnike najbolj zanima, je, da bodo bolniki bolj zadovoljni v našem zdravstvenem sistemu. Sama se vedno postavim v vlogo bolnika. Zato zagotovo ne bi želela, da me obravnava zdravnik, ki je izčrpan do skrajnih meja.

Helena Mole

Zdravniki smo morali storiti tisto, kar smo si najmanj želeli: da smo morali na tak način dokazovati vsem, žal tudi bolnikom, da nas je premalo.

Helena Mole o preklicu soglasij

Človek se lahko vpraša, komu je sploh padlo na pamet, da v zdravstvenem sistemu, ki temelji na tako velikem deležu nadurnega dela več kot 3.000 zdravnikov, rešuje te težave na način, da se nadurno delo manj plača.

Helena Mole
"Zdravniki se ne počutimo kot zmagovalci"