Foto: Damjan Švarc

Arhitekta Aleš Vrhovec in Vanja Gregorc sta hotela s projektom Celovška 01 predvsem odgovoriti na vse večjo prostorsko stisko v urbanih središčih tako po svetu kot v Sloveniji.

Objekt je v enem delu bivanjski s 3,5-sobnim stanovanjem, v drugem pa poslovni. Prav tako ima pod previsnim delom prostor za parkiranje do šest avtomobilov. Foto: Damjan Švarc

Sedem metrov visok objekt, ki ga tvorita bivanjska in poslovna enota, stoji na ozki in podolgovati parceli, ki tako zelo definira njegovo obliko. Z vidika arhitekture je specifična situacija arhitekta predvsem prisilila k razmisleku in iskanju drugačnega pristopa tako k zasnovi same hiše in tlorisa kot tudi njene vizualne podobe.

Bivalni del je trisobno stanovanje. V arhitekturnem biroju gregorc/vrhovec so prepričani, da tudi manjši tlorisi lahko zadostijo merilu udobnega bivanja v mestni hiši, ki ima tudi manjši urbani vrt.

Objekt je zanimiv z več vidikov, kar je prepoznala tudi stroka. Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije ga je nagradila z najvišjo nagrado stroke, z zlatim svinčnikom, Sklad arhitekta Jožeta Plečnika, ki vsako leto nagrajuje manjša dela in teoretične prispevke k razvoju slovenske arhitekture, pa s Plečnikovo medaljo. Hiša Celovška 01 je bila tudi med 383 projekti z vsega sveta, ki so se potegovali za prestižno evropsko nagrado za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe 2019.

Več v pogovoru z arhitektom Alešem Vrhovcem ...


Pri projektu Celovška 01 ste bili arhitekti tisti, ki ste si zamislili projekt in z njim pristopili k točno določenemu naročniku. Izhaja praksa iz tega, da arhitektom primanjkuje dela, ali tega, da resnično želite poiskati nove rešitve za gradnje v mestih, v katerih je po eni strani veliko propadajočih objektov, po drugi strani pa primanjkuje nepremičnin?

Podatki o projektu
Avtorji: Gregorc vrhovec arhitekti
Lokacija: Ljubljana
Leto načrtovanja:2015
Leto izvedbe: 2018
Tloris: 249 m2

Leto 2014, ko smo začeli projekt, je bilo za arhitekte in gradbeništvo na splošno resnično brutalno, saj naročil skoraj ni bilo, tako da je pomanjkanje dela zagotovo vplivalo na to. Po drugi strani pa gre za nadaljevanje več kot 20-letne prakse biroja, s katero si prizadevamo projekte privesti do določene stopnje in pozneje najti ustrezne vlagatelje. To ob večjem tveganju prinaša strokovno neodvisnost in možnost ukvarjati se z nalogami, ki pomenijo tudi določen eksperiment na področju arhitekture.

Če je po navadi največja 'ovira' za arhitekte sam naročnik, ste si v biroju gregorc/vrhovec arhitekti omejitve postavili sami: izbrali ste izredno ozko in dolgo parcelo, ki je umeščena med kaotičnost ljubljanske vpadnice Celovške ceste na eni strani in gozda na drugi. Ste imeli najprej izdelano zasnovo objekta in ste le poiskali ustrezno lokacijo ali je bilo prav nasprotno?

Foto: Damjan Švarc

Praviloma zemljišče s svojimi omejitvami narekuje arhitekturno rešitev in tudi v tem primeru je bilo tako. Res pa smo aplicirali koncepte, ki so se pojavljali v drugih projektih, kot na primer izjemno vitek in dolg volumen, povečava ozkega tlorisa notranjosti prek vizualnega stika z vrtom s pomočjo v celoti steklenega pročelja, hiša kot most.

Objektu daje poseben pečat, poleg same oblike, njegovo pročelje iz lesa in strešnega bobrovca, ki se uporablja predvsem na dvokapnih strehah. Kje ste dobili idejo za izbiro tega materiala in katere so njegove prednosti, bojda je zelo dober blažilec zvoka?
Prvič smo bobrovec uporabili pri izvedbi vhoda v Malo dramo v Ljubljani, kjer se je v glazirani različici izkazal za material z izjemnimi kakovostmi. Gre za cenovno dostopen material slovenskega porekla, ki še posebej v kombinaciji z lesom vnaša eleganco in plemenitost ter ne zahteva vzdrževanja. Poleg tega dejansko tudi minimalno pripomore k odboju zvoka z izjemno hrupne Celovške.

Foto: Damjan Švarc

Zanimiva je barva bobrovca, ki se odziva na svetlobo, nekako tako kot luske ribe na odsev svetlobe v vodi. Hiša je namreč lahko v nekem trenutku karbonsko črna, v drugem srebrnkasto bela. Kako doživljate hišo v tem pogledu, da živi z okolico kot kameleon?Primerjava z ribjimi luskami nam je všeč, prav ta biomorfnost, spominjanje na nekakšno "arhitekturno žival", je bil eden izmed ciljev, ki smo ga želeli doseči. Že iz prejšnje izkušnje pa smo se zavedali tudi izjemne odzivnosti materiala na svetlobo in mokroto, s čimer hiša nekako zazna vsako situacijo v ozračju in deluje kot živ organizem.

Tloris. Foto: Damjan Švarc

Kaj vse se da narediti na majhnem prostoru, ste dokazali tudi s tem, da je hiša dvostanovanjska enota. Poleg tega ste prvo nadstropje nekoliko zamaknili, tako da je v spodnjem delu prostor za parkiranje do šest avtomobilov. Kaj je bil z gradbeno-statičnega vidika največji izziv pri gradnji objekta?
Izziv ni bil prvenstveno gradbeno-statični, navsezadnje so vse uporabljene rešitve, konzola, nosilec, stare vsaj 100 let – toliko časa armirani beton na precej preprost način pomaga pri tovrstnih ambicijah arhitektov. Glavno težavo so predstavljale urbanistične zahteve glede na izjemno majhno parcelo. Na primer število parkirnih mest, predpisane zelene površine, dejavnik pozidanosti. Mi smo upoštevali vse to.

Hiša ima okna po celotnem spodnjem stranskem delu, kjer je urejena tudi manjša površina. Kako ste premestili element utesnjenosti, saj je bivanjski del širok le med tremi in 3,5 metra?

Foto: Damjan Švarc

Tukaj je pomagala izkušnja življenja v hiši v Murglah, kjer so vsi prostori široki največ 3,50 metra, ne da bi to pomenilo kakršno koli omejitev. Nujni pri tem pa so steklena panoramska stena in neposreden stik z vrtom oziroma veliko okno in lep razgled v nadstropju. V takem primeru je utesnjenost izključena.

Kakšna je bila logika zasnove notranjih prostorov, da so dejansko tudi funkcionalni?

Foto: Damjan Švarc

Ključno pri tako ozki tlorisni zasnovi je, da ni hodnikov. Celotna širina hiše je obenem širina prostora. Stopnišče mora biti na sredini, stopnice vodijo v dnevno sobo, sobe in drugi prostori so levo in desno. Na tak način je kvadratura v celoti izkoriščena, prostor pa pregleden in vizualno povečan.

V biroju gregoc/vrhovec radi premikate meje. Pred leti ste za črno hišo v Podkorenu prejeli nagrado za najboljšo alpsko arhitekturo, ki pa je lokalna okolica ni dobro sprejela. Hiša Celovška 01 stoji med klasičnimi predmestnimi slovenskimi hišami. Kako je okolica tokrat sprejela novi objekt?
Okolica v Sloveniji, torej slovenska družba, ne sprejema dobro novosti. Hiše pri tem niso nobena izjema. Vsakič znova pa nas preseneča, koliko se ljudje ukvarjajo z novimi arhitekturnimi posegi, so jim nenaklonjeni ali jih ponekod celo skušajo preprečiti. Prav nikoli pa jih v oči ne zbode sosedova, praviloma nestrokovno grajena hiša z neštetimi prizidki in neurejenim vrtom, ki je ekološka, funkcionalna in estetska katastrofa, kriva za iznakažen videz mest in podeželja. To ni prepoznano kot težava, inovativna arhitektura, ki si prizadeva premikati meje, pa zelo pogosto. Ima pa to tudi pozitivno plat, vsaj za naš biro jo je imelo – ni ga Slovenca, ki ne bi vedel za Črno hišo v Podkorenu.

Hiša je prejela najvišja priznanja slovenske stroke, ste dobili tudi kakšne odzive iz tujine oziroma boste še kje implementirali podobno gradnjo v prihodnosti?
Odzivi so presegli naša pričakovanja, hiša je bila ena izmed slovenskih nominacij za mednarodno nagrado Mies van der Rohe, želja po predstavitvi projekta je še naprej velika. Očitno zanima tako strokovno kot laično javnost, kar nas res veseli, saj je arhitektura kot ključna dejavnost tako za kakovost bivanja posameznika kot za identiteto države v medijih nekoliko zapostavljena. Zato je vsak pogovor o njej več kot dobrodošel. Seveda pa taka odmevnost daje zagon tudi za prihodnje projekte, ki so že v pripravi.