Arhitekturnemu biroju Arhimetrics je s premišljeno kombinacijo barv, materialov in vzorcev uspelo oblikovati izjemno raznovrsten interier prenovljenega lounge kluba Acapulco, ki pri obiskovalcu ne pušča vtisa konfuznosti.

"Z arhitekturo smo se morali navezati na samo ime lokala, torej, ustvariti eksotičen svet, drugačen od mrzličnega vsakdana, pri čemer smo želeli to barvitost izraziti na nekoliko višji ravni, zato smo vnesli element glamurja, pa tudi art décoja. Tega se dotikamo zelo subtilno in prilagojeno sodobnosti," pove arhitekt Dare Vasiljević in doda, da je podoba nekdaj kultnega lokala v Šiški z leti počasi zbledela, "zato smo želeli s prenovo soustvariti novo zgodbo in obuditi star sloves".

Prispodoba urbanega zelenja

A še bolj kot sama podoba je bila tako lastniku kot arhitektom pomembna funkcionalnost. S spremembo vhoda, ki je zdaj postavljen z glavne ceste, so osebju optimizirali delovno pot, z zasteklitvijo zunanjega dela objekta pa je prostor z odprtim pogledom na teraso tudi pregleden.

Ravno pokriti del terase, ki jo pred cestnim vrvežem zastira pastelno zelena mrežna konstrukcija, "kot prispodoba urbanega zelenja", naj bi z bohotnim rastlinjem in širokimi listi bananovca vzbudila esenco eksotičnosti narave Acapulca, tega pristaniškega mesta na tihooceanski obali Mehike, katerega glavne znamenitosti so vile bogatašev na polotoku Las Playas. "Mreža ponoči spremeni svoj 'obraz' in izgine v temi, pri čemer izpostavi dogajanje znotraj njene lupine in s tem vabi mimoidoče," pove sogovornik.

Toaleta kot prostor za poglede srečevanj

Če prestiž nima omejitev, se arhitekti (Tanja Špan Vasiljevič in Dare Vasiljević) pri tem načelu niso ustavili niti pri toaletnih prostorih Acapulca, ki so namenjeni tudi "srečevanja pogledov". Logika je naslednja: ob vstopu v prostore 'zanjo' in 'zanj' je neke vrste predprostor koncentrične oblike z nekoliko na desno zamaknjenim prostostoječim delom za umivanje rok.

Ker na steni, oblečeni v lesene tridimenzionalne panele, ni sušilnikov za roke ali papirnatih brisač, so arhitekti uporabili vodovodne pipe, ki so hkrati sušilci. Ko si torej gostje v večernih urah po obisku modre sobe 'zanj' in rožnate 'zanjo' umijejo roke v tem skupnem, uniseks, prostoru, ta postane tudi, "prostor srečevanja in subtilne zapeljivosti," pripoveduje Dare Vasiljević.

Lebdeče ribe in tukani

Nič manj se arhitekti niso ustavljali pri izboru materialov, kot so medenina, žamet, marmor in teraco ter izbranimi kosi, med katerimi so tudi temnordeča Gubijeva sedišča, stoli Thonet, blago Kvadrat in mizice Pedrali z matirano marmorno površino.

Vsi drugi detajli so izrisani in narejeni po meri: od monumentalnega medeninastega obroča nad odprtim sredinskim delom prostora, do lesenih panelov na stropu, tal iz plošč teraco, sedišč ob steni, točilnega pulta, celo svetil, železne mrežne konstrukcije na terasi in modre tapete z upodobitvijo sedečih tukanov na palmi in lebdečih rib, ki jo je izrisala Jagoda Jejčič, katere delo smo občudovali že v Loliti in v frizerskem salonu Počesalnica.

"Zdi se mi, da se pri nas zgražamo nad uporabo znanih oblikovnih kosov, saj velja logika, da je treba pri opremi lokalov izbirati cenejše materiale. Potem pa gremo po svetu in se čudimo, kako imajo tam vse lepo. Ne zavemo pa se, da so uporabili dobre in kakovostne materiale in blagovne znamke /…/ Vsak kos tu notri je bil boj, moram pa poudariti, da smo imeli veliko srečo, da je bil naročnik odprte glave, in je vedel, česa si želi, tako on kot mi."

Inženir v svetu gostinstva

Matjaž Cajhen je bil še kako vpet v sam proces dela. Ker se sicer ukvarja s proizvodnjo preciznih rezilnih orodij, "kot so svedri in rezkarji za industrijo", je imel možnost in je veliko dela v prostoru opravil sam, med drugim tudi prezračevalni sistem. Kot inženirju strojništva mu ni bilo težko narediti niti podnožij za kamnite plošče miz.

"Ko sem dobil predračun za izdelavo stropa, sem bil nekaj časa kar tiho, saj nanj nisem imel odgovora. Vsi ponudniki so mi dali takšno ceno, saj so se zaradi zahtevnosti dela hoteli otresti. Dela je bilo veliko, od tega, da so morale biti stropne letvice ravne in lepo zaključene, veste, tukaj je 2,8 kilometra letvic, ki so vijačene s 4.500 vijaki," razlaga in nadaljuje, da je bilo hkrati treba "montirati svetila, in ni ga mizarja, ki bi se ukvarjal še z elektriko. Zato smo vse to naredili sami."