V Notranjskem regijskem parku si med drugim prizadevajo, da bi jezero vrnili v naravno stanje - stanje, v kakršnem je bilo, preden je vanj začela posegati človeška roka. Foto: Tine Schein
V Notranjskem regijskem parku si med drugim prizadevajo, da bi jezero vrnili v naravno stanje - stanje, v kakršnem je bilo, preden je vanj začela posegati človeška roka. Foto: Tine Schein

Čarobno, skrivnostno, kraljevsko, romantično. Vse to je slovito Cerkniško jezero še danes. Da gre za eno največjih presihajočih jezer v Evropi oz. na svetu, žvižgajo že vsi vrabci. Manj znano pa je, da je to eno najbolj ohranjenih območij narave v Sloveniji. Prav zato so v Cerknici l. 2002 ustanovili Notranjski regijski park - da bi ohranili naravne in kulturne vrednote tega območja in skrbeli za nadaljnji razvoj gospodarstva, turizma, kmetijstva, gozdarstva ipd. na tem področju. Ravno s pomočjo parka je Cerkniško jezero postalo tudi del NATURE 2000.

Da je ta košček naše dežele še vedno čudež narave, pričajo tudi spodnje fotografije Valentina Scheina, sicer direktorja Notranjskega regijskega parka, ki je strasten ljubitelj jezera in poznavalec vseh njegovih skritih kotičkov.

Marjetka Nared

Jezero vedno znova očara s svojim stalnim spreminjanjem podobe, ki je dejansko vsak dan drugačna. Na sliki je jezero oblečeno v podobe oblačnega pomladnega dne. Foto: Tine Schein
Pozimi je slika seveda povsem drugačna. Foto: Tine Schein
Pogosto zamrznjeno gladino, ki jo sicer velja izkoristiti za drsanje v nepopisno lepi naravi, prekrije tudi snežna odeja. Foto: Tine Schein
Jesenska podoba. Foto: Tine Schein
Poleti vode (skorajda) ni. So le požiralniki, ki zevajo v peščenih tleh. Foto: Tine Schein
… Foto: Tine Schein
Kot omenjeno, je jezero čarobno … Foto: Tine Schein
… skrivnostno … Foto: Tine Schein
… romantično … Foto: Tine Schein
… in kraljevsko. Foto: Tine Schein
Ni čudno, da je okrog Cerkniškega jezera je spletenih precej legend. Med njimi je tudi tista, ki govori o nastanku jezera oz. o notranjskima Romeu in Juliji. Pred davnimi časi naj bi v dveh gradovih na obrobju jezera, in sicer Karlovškem gradu nad ponorno jamo Veliko Karlovico ter gradu Šteberk pri izviru pod Križno goro, živela dva na smrt skregana graščaka. Mlada dva pa sta bila, kot se za tako pripovedko spodobi, usodno zaljubljena … Foto: Tine Schein
… Mladi Štebrčan je tako pogosto hodil v vas h Karlovčanki, kar seveda njenemu očetu ni bilo všeč, zato je fantu zadal skorajda nemogočo nalogo. »Če želiš roko moje hčere, potem moraš naravo ukaniti tako, da se boš k njej pripeljal s čolnom,« mu je dejal. Štebrčan se je žalosten vračal domov in razmišljal, kaj mu je storiti. V takšnem stanju sreča povodnega moža Jezerka. Ta mladeniča vpraša, kaj je narobe, in tako zve za nesrečno ljubezensko zgodbo. »Bogat si. Skovati daj železne mreže, nanje naloži prst, trstičje in listje ter z njimi pokrij požiralne jame, da voda ne bo mogla odteči, nato pa počakaj na dež,« mlademu Romeu svetuje Jezerko. »Ni vrag, da se potem ne boš mogel s čolnom pripeljati k svoji izvoljenki.« Štebrčan se drži nasveta ... Foto: Tine Schein
… Ko so dela opravljena in se ulije močan dež, nastane čudovito jezero. Fantu podvig uspe, kar karlovškega graščaka kaj neprijetno preseneti. Pa vendarle se kmalu spomni nove ukane. Zaljubljenca sta se pogosto sestajala tudi ponoči, kot je bila v starih časih navada, zato je Karlovčanka vsak večer na svoje okno postavila luč, da je ženin vedel, kje s čolnom pristati. Dekletov oče je hlapcu naročil, naj luč prestavi nad ponor jame velike Karlovice. Štebrčan, ki zlega načrta seveda ni poznal, je sledil luči in tako prišel do kraja, kjer ga je pogoltnilo podzemlje. Dekle je takoj, ko je izvedela, kaj se je zgodilo, tudi sama odšla v smrt. Foto: Tine Schein
Hrib Slivnica (na sliki), ki bdi nad jezerom, je znan dom čarovnic. Kdo ve, morda so ravno te tiste, ki so ustvarile tak čudež narave, ki ga ni opeval le Valvasor, temveč tudi številni drugi veljaki. Foto: Tine Schein