V parku je razstavljenih 67 glinastih možicljev. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj
V parku je razstavljenih 67 glinastih možicljev. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj

"Park Pečno ni Versailles in tudi ne Arboretum, je kultivirana narava," pojasnita Lijana Jurešič in Primož Kožuh, lastnika in avtorja parka Pečno. "Je prostor preobrazbe gozda v poligon za rekreativne, kulturne in vzgojno-izobraževalne dejavnosti v naravi."

Park Pečno se nahaja na območju občine Kanal ob Soči in leži dobrih 600 metrov od središča tega idiličnega mesteca, imenuje pa se po istoimenskem novem naselju, ki je zrastlo na obrobju mesta. Skozenj vodi Pot treh svetišč, ki povezuje svetišča Sveto Goro nad Novo Gorico, Marijino Celje in na italijanski strani Staro Goro nad Čedadom. Skozi park vodi stara pešpot iz Kanala na Lig, zdaj pa je tod speljana tudi pot za gorsko kolesarjenje – MTB Pečno.

Eden od biserčkov, ki jih skriva Kanal, je galerija Keramost, v kateri se zbirajo keramiki Kluba keramikov Kanal. Lončarstvo in keramičarstvo, ki veljata za najstarejšo obrt na svetu, ima v tem kraju več kot 20-letno tradicijo, mnogi keramičarji pa tesno sodelujejo tudi s parkom Pečno.

Vhod park. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj
Vhod park. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj

Park Pečno je v zasebni lasti in obsega približno devet hektarjev površine. Zgodba parka Pečno se je začela leta 2014. Njegova lastnika sta Primož Kožuh in Lijana Jurešič. Primož je doma iz bližnjega Šempetra pri Novi Gorici, Lijano pa je ljubezen pripeljala v Posočje iz Sevnice. Oba delata v poklicih, ki na prvi pogled nimata nikakršne povezave z umetnostjo. Primož je specialist oralne kirugije, Lijana pa specialistka pedontologinja, oba pa imata v sebi umetniške težnje. Primož je bil pri izbiri študija razpet med medicino in umetnostjo, a ker mu ni uspel vpis na umetnostno akademijo, je doštudiral za zobozdravnika. Ves čas pa tli v njem umetniška žilica, ki jo uresničuje skozi slikanje, risanje, kiparjenje, fotografiranje in oblikovanje gline. A tudi Lijano umetnost izziva, svojo ustvarjalnost izraža skozi glino in z ustvarjanjem keramike. Oba umetnika imata za seboj že več razstav.

Življenje v sožitju z naravo

Več let sta iskala primeren prostor za hišo, medtem ko so prijatelji in znanci kupovali domačije po Brdih, na Krasu in ob morju, sta onadva še kar iskala. Dokler nista našla stare domačije nad Kanalom in takoj začutila, da bi to lahko bil kraj, kjer bi se ustalila in za stalno živela v sožitju z naravo. Staro in popolnoma dotrajano hišo sta podrla in na njenem mestu zgradila moderno hišo, primerno njunemu življenjskemu slogu in potrebam. Posestvu pripada ogromen gozd, a ne gozd z gostimi smrekami in drevesi, ki bi imel veliko uporabno in gospodarsko vrednost, ampak gozd, preraščen in zaraščen, zasajen pretežno z akacijo, belimi javorji, jeseni in hrasti, dolga leta prepuščen samemu sebi in zgolj naravnim zakonitostim in delovanju matere narave.

Kolesarje čaka 12-kilometrska proga

Primož je kot strasten gorski kolesar v njem najprej videl priložnost za postavitev trase za gorsko kolesarjenje. Nastal je MTB Pečno, ki se začne pri cerkvi Marijino Celje v Ligu in se konča ob reki Soči v Kanalu. Sama proga je dolga 12 kilometrov in ima višinske razlike 570 m, poteka pa v celoti po gozdnih poteh parka Pečno. Lani se je tekme na tej progi udeležilo kar 120 gorskih kolesarjev.

Možiček bere knjigo Zgodbe iz parka. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj
Možiček bere knjigo Zgodbe iz parka. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj

V parku so gozdna učna pot, šolski park dreves in nasad šipkov, skozenj vodi pohodniška pot in stara pešpot v Lig. S čiščenjem gozda so se porajale ideje in načrti, kaj storiti z obširno gozdno površino. Vstop v park je prost. Po predhodni najavi sta našo skupino lastnika Primož in Lijana popeljala skozi park. Do vhoda v park Pečno se lahko obiskovalci pripeljejo po cesti, ki vodi iz Kanala v Lig. Ob cesti je precej veliko parkirišče, kjer pustijo avtomobile. Bolj utrjeni obiskovalci se lahko do parka napotijo peš že iz Kanala. Mimo znane slaščičarne se spustijo do kampa in do mestne plaže, od tam pa skozi 40 m dolg kamniti predor, star več kot 100 let. Nad njim so tiri železniške proge Nova Gorica–Bohinj. Pot se nato vzpne do že prej omenjenega parkirišča. Vhod v park zaznamujeta dve skali s preprostim napisom Park Pečno. Tik za njimi se vije strmo v hrib gozdna steza, varovana z leseno ograjo in celo nekaj jeklenicami. A brez strahu! Malo bolj previden je treba biti le prvih nekaj metrov in ob dežju ali snegu, ko zna biti potka spolzka. Na vrhu stopnic se odpre prostran prostor, sredi katerega stoji na mestu nekdanje lovske preže na lesenih koliščih gozdna hiša. V njej je galerija za fotografske in likovne razstave. Pod galerijo, ki služi tudi kot zaščita pred dežjem, sta informacijska točka in čitalnica. Obiskovalec si odpočije na klopcah z mizo in prebere knjigo, ki si jo izposodi iz lesene škatle. Knjigo lahko po principu knjigobežnic odnese domov, prinese ali zamenja z drugo.

Vzdržljivejši se lahko napotijo v park kar peš ob Soči skozi 100 let star kamniti železničarski most. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj
Vzdržljivejši se lahko napotijo v park kar peš ob Soči skozi 100 let star kamniti železničarski most. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj

Okrog lesene gozdne hiške, ki je osrednji del parka Pečno, se razprostira forma viva, razstava umetniških del v naravi. Prvi umetniški projekt v parku Pečno je bil pravzaprav odziv na razstavo z naslovom Umetnost je ženskega spola. Razstava je bila med letoma 2008 in 2013 med drugim tudi v galeriji v Kanalu. Posvečena je bila raziskovanju in predstavitvi slovenskih ustvarjalk. Za protiutež ženski razstavi so v parku Pečno postavili 67 moških glinastih figuric. Vsaj prvotno je bilo teh glinastih figuric 67, z leti je kakšno že načel zob časa in je propadla. Figurice so poklonili parku kanalski keramičarji. Prva glinasta figurica pričaka obiskovalca že ob vstopu v park Pečno, kjer na skali sedi možicelj s knjigo z naslovom Zgodba iz parka v rokah. Podobne glinaste možice je najti vsepovsod po parku. Kukajo izpod korenin, izza štorov, iz maha, izpod rastlin … Nekateri možiclji berejo knjige, drugi si zamišljeno podpirajo glave, roke gospodovalno upirajo v boke, korakajo, ležijo na trebuhu, počivajo … Sožitje keramike, gozda in mahu. Vsi moški, med njimi pa le ena sama ženska figura. Kipci so miniaturni, visoki do 15 centimetrov, izdelani iz naravne gline. Nekatere figurice so prave male umetnine, miniaturni kipi, ki so prišli izpod rok priznanih in akademsko izobraženih umetnikov, nekatere pa so delo malo manj spretnih rok, vse pa ljubke in očitno narejene z zanosom in ljubeznijo. V vsem času, kar park deluje, je čisto na začetku zginil iz gozda le en kipec.

Celoten park je pravzaprav forma viva ali še bolje – land art, umetniška zvrst, ki povezuje in zbližuje umetnost in naravo. Umetniki ustvarjajo svoja dela v naravnem okolju in jih tudi razstavijo na prostem, v naravi. Njihovi materiali so kamen, drevesa, les, pesek, trave …, karkoli se pač najde v naravi in iz česar lahko spretne roke ustvarijo osupljive umetnine. Narava ponuja svoje darove, umetniki vzamejo stvari iz narave, jih uporabijo in vrnejo naravi. Narava da in sprejme nazaj.

Simbol gozda in parka Pečna je kip Mati, impozantna lesena ženska glava, ki dominira v prostoru. Kip je delo umetnikov svetovnega formata Gorazda Prinčiča in Ane Žerjav, ki sta izdelala serijo obglavljenih glav, ki ležijo po parku. Na prvi pogled so glave videti morda srhljive. Pa vendar iz njih dobesedno klije življenje, poganja drevo, poganja bilka, kar simbolično pomeni upanje v novo življenje, ki se rojeva iz umetnosti.

Lijana Jurešič s partnerjem Primožem Kožuhom že leta predano ustvarja park Pečno. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj
Lijana Jurešič s partnerjem Primožem Kožuhom že leta predano ustvarja park Pečno. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj

Trije prazniki narave v ospredju

V parku se vsako leto odvijejo trije prazniki narave. Prvi je 15. marca, na gregorjevo, v čast tradicionalnemu ljudskemu dnevu, ko se ptički ženijo. Člani Kluba keramikov Kanal izdelajo 70 glinastih piščali in jih skrijejo v gozdu. Ko jih obiskovalci najdejo, ob sodelovanju lokalnih glasbenikov družno zaigrajo na piščali. Glinaste piščali so simbol gregorjevanja v parku Pečno. S keramičnimi piščalkami obiskovalci prikličejo pomlad. S tem skušajo obuditi stare običaje in odgnati vsesplošno potrošništvo, ki so ga k nam prinesli iz tujine uvoženi prazniki. Zaradi koronavirusa so letos izvedli spletno gregorjevanje.

Druga dva praznika narave sta posvečena poletnemu in jesenskemu enakonočju. Na kresni večer iščejo obiskovalci v gozdu keramična praprotna semena. Začetek jeseni pa obeleži odprtje kiparske razstave. Posebno čarobnost dajejo tem dogodkom glasbeniki. Ko glas njihovih instrumentov in grl zaveje skozi gozd, nihče ne ostane ravnodušen. V gozdu se odvijajo tudi filmske predstave in lokostrelska tekmovanja ter še razni drugi dogodki.

Od Materine glave se vije navzgor ozka potka. Obiskovalec se ustavi ob ogledalu, v katerem zagleda svoj odsev in odsev gozda. Še malo naprej pogled obtiči na velikem orehu iz keramike. Oreh je lahko prepoznaven, ob drugih figurah pa se sprašuješ, kaj so. Umetniki so ustvarili povečavo naravne flore. Na gozdnih tleh leži med koreninami stokrat in več povečano seme plutovca, med kamni se skriva makova glavica, pa plod lotosa. Plodovi in rastline, ki jih poznamo v miniaturni resničnosti, v svoji povečavi vzbujajo prepričanje in občutke o silni moči narave in pomembnosti drobnega semena, da lahko iz malega zraste veliko. Narava nas kar naprej uči, le videti jo moramo.

Gozdna hišica z galerijo zgoraj in knjižnico spodaj. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj
Gozdna hišica z galerijo zgoraj in knjižnico spodaj. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj

Za Kanalce je zelo čutna razstava ptic (projekt Kam gre tvoja pot), ki jih je l. 2015 za razstavo Sto let kasneje, ob stoletnici začetka 1. svetovne vojne, ustvaril umetnik Gregor Maver. V parku Pečno je namreč postavljenih 332 belih keramičnih ptic, ki predstavljajo ravno toliko prebivalcev Kanala, ki so bili med 1. svetovno vojno izgnani iz svojega kraja. Keramičnih ptic je danes le še okrog 100, saj jih je načel čas. Izginjanje ptic nekako simbolizira prebivalce Kanalske doline, ki odhajajo iz teh krajev.

V gozdu naletimo na glinasto granato naravne velikosti, ki jo je za stoletnico 1. svetovne vojne ustvarila Darja Žorž. Umetnica, po duši mirovnica, je težko izdelala granato, čeprav le v umetniške namene. Granato v naravni velikosti je zato porisala z drobnimi cvetovi, ki so na neki način videti groteskni. Granata – smrt, rože – življenje. Umetnost človeka sili v premišljevanje, mu postavlja vprašanja.

Gozd ima celo svojo ulico, na katero poštarji sicer ne dostavljajo pošte, imenuje pa se Ulica ptičjih krmilnic. Vzdolž nje je postavljena vrsta ptičjih krmilnic, ki služijo svojemu namenu – krmljenju ptic. Umetniki, ki so izdelali ptičje krmilnice, so se zavezali, da jih bodo tudi oskrbovali s ptičjo hrano. Ni lepšega občutka kot pozimi, ko gozd še miruje, postati v Ulici ptičjih krmilnic in opazovati frfotanje številnih ptic, ki se pridejo pogostit v krmilnico.

Zgodba zase v parku Pečno je projekt zvoki gozda. Gozd ima svojo tišino in ima svoje zvoke. Kdor zna opazovati, slišati in videti, bo zaznal, da je gozd v vsakem letnem času drugačen. Sliši se šepet dreves, šelestenje listja in pokanje vejic pod nogami, sliši se kapljanje dežnih kapljic in padanje snežink, morda lomastenje živali, frfot ptice, žvrgolenje … Gozd ima svoje vonjave. Drugače diši po dežju, drugače v suhem vremenu, včasih prevladuje vonj cvetočih rastlin, drugič spet vonj rastočih gob, vonj po trohnobi in vonj po rastju, življenju.
Del gozda v parku Pečno, ki ga s treh strani obdajajo skalne stene in gozdno pobočje, je zelo akustičen. Vanj so postavili lesen ksilofon, glinaste zvončke in druga glasbila. Na tem prostoru se odvijajo intimni glasbeni dogodki.

Osrednji kip Matere. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj
Osrednji kip Matere. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj

V parku Pečno imajo svoj kotiček tudi šolarji. V t. i. šolskem parku namreč posadijo svoja drevesa. Primož se po posvetu z gozdarjem odloči, katero drevo bi bilo primerno za zasaditev, največkrat sta to hrast ali javor, in izkoplje luknje za drevesa. Šolarji posadijo vsako leto po tri enaka drevesa, za vsak primer, da se ukorenini in obstane vsaj eno. Drevesa označijo s tablami, na katerih je naveden razred z imeni otrok, ki so posadili drevo. V parku Pečno tako rastejo drevesa že več generacij, ki potem spremljajo rast "svojih" dreves in se na ta način učijo o naravi.

Najvišja točka parka Pečno je kapelica Device Marije, za katero se ne ve, koliko je stara, je pa bila pred kratkim obnovljena. Pot do nje sta morala Primož in Lijana izkrčiti skozi gosto grmičevje in podrast. Najprej sta zasejala sončnice, vendar se niso obnesle, ker je bilo z njimi preveč dela, breg je zarasla orlova praprot. Potem sta po posvetovanju z botaničnimi strokovnjaki zasadila stare sorte avtohtonih slovenskih šipkov, okrog 23 različnih šipkov je. Nekateri so se prijeli, drugi se niso. Ne vesta še, ali se bodo šipki obdržali. Njun moto je, da ne vztrajata trmasto pri nečem. Njun park pač ne bo nikoli urejen angleški vrt. Urejata ga korak za korakom. Kar uspe, uspe in kar narava sprejme, pač sprejme, drugo opustita.

Krasen razgled na Kanal ob Soči. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj
Krasen razgled na Kanal ob Soči. Foto: Staša Lepej Bašelj/Samo Bašelj

Od kapelice se odpre čudovit pogled na Kanal in okolico. Globoko spodaj vidimo kamniti kanalski most in smaragdno Sočo, vse do sem gor prinese zvoke zvonjenja iz kanalske cerkve. To je eden najlepših pogledov na kanalski most in Kanal sploh. Vidi se tudi megalomanski industrijski kompleks Salonita Anhovo.

Odkrijte park Pečno, ta doslej neznani ali premalo znani košček Slovenije. Pridite v to neokrnjeno naravo, v to bogastvo simbioze narave, gozda in umetnosti, naužijte se miru in spokojnosti parka. Telo in duša vam bosta hvaležna.