1. Zmaj oskrbel Mednarodno vesoljsko postajo, nova posadka na poti

V petek je bila na raketi Falcon 9 izstreljena vesoljska ladja Dragon CRS-29. Mednarodno vesoljsko postajo (MVP) je dosegla v soboto okoli 13. po našem času in se priklopila na modul Harmony. Dostavila je 2,8 tone potrebščin in znanstvenih eksperimentov (več o slednjih tukaj). S postajo bo predvidoma združena en mesec. To je bila že 30. komercialna oskrba MVP-ja pod Nasinim programom CRS.

Video 1: Nasin posnetek izstrelitve

Video 2: SpaceX-ov posnetek

Video 3: Posnetek združitve

Približno v istem času kot priklop se je dogajala izstrelitev nove posadke z Bajkonurja. Raketa Sojuz-2.1a je pognala vesoljsko ladjo Sojuz MS-25, združitev z MVP-jem je predvidena v ponedeljek. Člani posadke: Tracy Dyson (Nasa), Oleg Novicki (Roskozmos), Marina Vazilevskaja (Belorusija).

Raketa bi morala biti izstreljena že v petek, a so odštevanje prekinili pri minus 20 sekundah zaradi "padca napetosti na kemičnem viru električne energije".

Takšne prekinitve so za Sojuze, rakete z dolgo tradicijo in več kot dva tisoč izstrelitvami, izjemno redke.

Video 4: Roskozmosov posnetek izstrelitve

Sorodna novica "Neverjetno veliko zvezd je!"

Sunita Williams bo poletela maja

Prvi polet vesoljske ladje CST-100 Starliner s posadko je prestavljen na 1. maj, je na novinarski konferenci sporočila Nasa. Na krovu bosta Butch Wilmore in Sunita Williams, astronavtka slovenskega porekla.

Starliner je bil spočet v istem programu kot SpaceX-ov Crew Dragon, a hudo zamuja zaradi številnih napak, odkritih na testnem poletu (kjer bi skoraj prišlo do uničenja plovila zaradi slabe programske kode, poglavje 2) in pozneje.

Sunita je stara 58 let in tako počasi gre proti koncu svoje astronavtske kariere. V vesolju je doslej bila trikrat, in sicer na odpravah STS-116 (2006), STS-117 (2007) in Sojuz TMA-05M (2012).

Video 5: Posnetek konference s posadko

Video 6: Posnetek Nasine konference

Video 7: Napaberkovani posnetki vežbanja posadke

2. Sateliti Galileo na Falconih 9

Evropska unija in ZDA sta sklenili dogovor, ki omogoča izstrelitev satelitov Galileo na ameriških raketah Falcon 9, poroča medij Politico. Evropska unija bo za to odštela 180 milijonov evrov. Satelita bosta s Floride izstreljena še letos.

Galileo je globalni satelitski navigacijski sistem, ki ga Evropska unija in Evropska vesoljska agencija postavljata od leta 2016. Trenutno je sestavljen iz 23 satelitov na višini dobrih 23 tisoč kilometrov. Cilj je 24 satelitov s šestimi rezervami.

Sateliti Galileo so zelo občutljiv tovor z vidika nacionalne varnosti. Evropa jih je izstreljevala izključno z ozemlja evropskih držav (ki vključuje Francosko Gvajano v Južni Ameriki), in sicer na raketah Sojuz v organizaciji evropske družbe ArianeSpace, in na raketah Ariane 5. Nato je nastopila evropska raketna kriza. Sojuzov ni več od začetka velike ruske invazije v Ukrajini, raketo Ariane 5 pa so upokojili še pred zagonom naslednice, Ariane 6, ki zamuja že štiri leta. Rakete Vega niso dovolj zmogljive za 700-kilogramske satelite Galileo (pa še te pogosto pokašljujejo). Evropa, sicer ponosna na svojo raketno industrijo in avtonomijo, je bila prisiljena svoje občutljive tovore predati v izstrelitev Američanom. Sateliti Galileo bodo tako prvič v zgodovini izstreljeni z ozemlja zunaj evropskih držav.

Raketna kriza naj bi se končala letos poleti s krstno izstrelitvijo Ariane 6, po kateri trenutno vlada veliko povpraševanje.

3. Naslednji Starship pripravljen čez šest tednov?

Predsednica SpaceX-a Gwynne Shotwell je na konferenci Satellite 2024 zatrdila, da bo naslednji Starship za izstrelitev pripravljen že čez šest tednov, torej maja. Dejanski datum izstrelitve je sicer odvisen tudi od preiskave prejšnjega poleta, ki jo izvajata ameriška zvezna agencija za letalstvo (FAA) in SpaceX, in od ugotovitev ter izvedbe popravkov, ki jih bo terjala agencija. SpaceX sicer letos namerava izvesti do osem izstrelitev Starshipa, je nedavno povedal ustanovitelj podjetja Elon Musk.

Na naslednjem poletu ne bo satelitov. Letošnji cilj programa Starship je doseči orbito, oddati tovor in varno vrniti obe stopnji, je še navedla Shotwellova.

Video: Posnetek konference

Sorodna novica Musk po ognjenem testu Starshipa napovedal pošastno nadgradnjo

Prejšnji polet, IFT-3, je potekal sredi marca in predstavljal velik korak naprej za program Starship. Raketa je opravila svoje delo, in če bi imela v svojih nedrjih tovor, bi ga po načrtu dostavila na nebo. Težave so se pojavile pri poskusu "pristanka" prve stopnje Super Heavy na vodni gladini; stopnja se je namreč pri spustu destabilizirala in nato eksplodirala na višini okoli pol kilometra. Druga stopnja, vesoljsko plovilo Starship, se je po prihodu v vesolje prav tako destabiliziralo in posledično ni preživelo vroče vrnitve v ozračje, saj toplotni ščit ni kazal v pravo smer.

Zaskrbljenost med ponudniki manjših raket

Starship bo po napovedih podjetja izjemno poceni zaradi večkratne uporabnosti. Musk je napovedal ceno zgolj okoli pet milijonov dolarjev na polet, kar je morda znak Muskovega značilnega "optimizma". Glede na analizo družbe Payloadspace bi Starship za enkratno uporabo lahko stal 100 milijonov, z večkratno uporabo pa okoli 30 milijonov, kar je glede na zmogljivost (več kot sto ton z večkratno uporabo, več kot 200 ton z enkratno) zelo poceni.

To vzbuja skrb med ponudniki raket z zmogljivostjo okoli tone tovora v nizkozemeljsko tirnico.

O tem so spregovorili na ločenem panelu konference Satellite 2025, s katere poroča medij SpaceNews. Marino Fragnito, podpredsednik odseka za raketo Vega pri družbi ArianeSpace, je napovedal, da bo Starship temeljito pretresel izstrelitveno industrijo in tudi širšo vesoljsko industrijo. Po njegovem mnenju bi lahko SpaceX prišel celo do monopola.

Starship je s svojo velikostjo (50 metrov višine, 9 metrov dolžine) manj primeren za izstrelitve manjših satelitov. A če mu v tovorni prostor namestijo dodatno raketno stopnjo – in nanjo nagrozdijo številne manjše satelite – bi lahko postal srdit tekmec. V tem primeru, in če bo res dosegel napovedano nizko ceno, lahko ponudnikom lahkih nosilnih raket trda prede, je zatrdil predstavnik Arianespace.

Starship bi z nizko ceno in ogromnim tovornim prostorom lahko spremenil satelite same. Zdaj se proizvajalci močno trudijo z minituarizacijo, saj je kilogram tovora drag, prostor pa omejen. Po novem bi se lahko osvobodili teh omejitev in preprosto izdelovali večje, masivnejše satelite, kar bi spet udarilo po lahkonosilnih raketah.

Ponudniki teh raket imajo zaradi SpaceX-a že zdaj težave. Pritožujejo se nad izjemno nizko ceno misij Transporter, kjer na raketo Falcon 9 naložijo desetine, lahko tudi več kot sto satelitov. Na konferenci so izrazili mnenje, da bi lahko šlo za damping, saj se jim cena na kilogram zdi skoraj nerealna. Fragnito (Arianespace) je denimo izjavil, po poročanju SpaceNews: "Prisiljeni smo tekmovati s povsem nerazumno ceno. Z misijami Transporter ne moremo tekmovati."

Raketa Vega namreč stane okoli 37 milijonov evrov, zmore pa tono in pol tovora v nizkozemeljsko tirnico.

Raketna industrija se torej počasi sooča z izzivom Starshipa.

4. Kitajska infrastruktura za lunarne misije napreduje

Kitajska je v sredo z Venčanga (Wenchang) izstrelila raketo Dolgi pohod-8. Tovor je bil satelit Čuečjao-2 (Queqiao-2) oziroma v prevodu Sračji most-2, poroča Šinhua (Xinhua).

1,2-tonski Sračji most je namenjen k Luni. Najprej se bo utiril v orbito z obliko 200 krat 100.000 kilometrov, nato jo bo spremenil na 200 krat 16.000 kilometrov. Gre za neke vrste relejno postajo. Čuečjajo-2 bo komunikacijski most med napravami na oddaljenimi strani Meseca in Zemljo.

Kitajska namreč namerava še letos izstreliti robotsko misijo Čang'e 6, ki bo pristala na oddaljeni strani in od tam predvidoma prinesla vzorce Lune na Zemljo.

Azijska velesila se lahko pohvali z izjemno ambicioznim lunarnim programom, na Zemljin naravni satelit že desetletje redno in brez odpovedi pošilja številne misije in je tudi kot prva v zgodovini opravila pristanek na oddaljeni strani (Čang'e 4, 2019).

Do konca desetletja namerava poslati Kitajca na tla Lune.

Video 1: Kratek videopovzetek izstrelitve

Video 2: Kratek pojasnilnik

5. NOTICE:

6. Teleskop Evklid skozi še eno preizkušnjo

Evropski vesoljski teleskop Evklid je prestal še en zaplet, ki bi lahko okrnil njegovo delovanje.

Upravljavci Evklida so v zadnjih mesecih opazili zmanjšanje zajete svetlobe, in to tudi pri zvezdah, ki svetijo stabilno, kar pomeni, da je nekaj narobe na teleskopu. Krivec je bil znan in pričakovan: vodni led.

Vesoljsko plovilo iz ozračja neizogibno napaberkuje manjšo količino vodnih molekul. Naberejo se v notranjosti plovila, na površinah, v izolacijskih materialih. V vakuumu vesolja pa se začnejo sproščati v okolico. Če sproščene molekule vode naletijo na površino, se je oprimejo. In še posebej neugodno je, če se oprimejo optike teleskopa.

Esa je težavo pričakovala in pripravila nekaj protiukrepov. Med drugim je malo po izstrelitvi vklopila grelce znotraj Evklida in s tem sublimirala površinski led. A to ni odgnalo vse vode, nekaj se je je zavleklo v večslojno izolacijo, in ta še vedno nagaja.

Po oceni Ese se je na zrcalih nabrala plast ledu, debela nekaj deset nanometrov oziroma kot vijačnica DNK-ja. Malo, ampak preveč za občutljivi teleskop z ambicioznimi cilji.

Vesoljskega plovila, oddaljenega 1,5 milijona kilometrov, se ne da očistiti s krpo. Kako se torej znebiti ledu? Esa je pripravila več scenarijev. Najlažje bi bilo vklopiti vse grelce in dvigniti temperaturo z minus 140 stopinj Celzija na minus tri stopinje, kar bi zanesljivo odgnalo vodnega vsiljivca. Obenem bi prineslo tveganje. Celotna struktura bi se segrela, se s tem razširila in po ohladitvi spet skrčila. Ni nujno, da bi končala v prvotnem stanju, kar je neugodno za teleskop. Esa navaja, da se manj kot stopinja temperaturne razlike že pozna in terja ponovno umerjanje. Agencija se je zato odločila za postopnost. Ogrevala je posamezne komponente začenši z najmanj tveganimi. Po vsakem koraku je preverila, ali se je zajem svetlobe kaj spremenil.

Delovalo je. Zgolj nekaj dni po naznanitvi zapleta je Esa sporočila, da "se je ostri Evklidov vid vrnil".

To še ne pomeni, da je težav konec. Molekulski nepridipravi se bodo najbrž nabirali skozi celotno misijo. Zato je toliko bolj pomembno, da pristop deluje in da je časovno učinkovit, poudarja Esa. Evklid bo namreč poskušal izgotoviti 3D-karto vesolja na tretjini neba in vsaka prekinitev delovanja bo odveč.

A če je težava z ledom znana, zakaj se po množici že izstreljenih vesoljskih teleskopov šele Evklid spopada z meglenim vidom? Ker je njegova "zahtevana termooptična stabilnost" precej višja od večine drugih vesoljskih misij, navaja Esa.

Sorodna novica Prve barvne fotografije Evklida, iskalca temne energije

Dva zapleta je že razrešil

Vesoljski teleskop Evklid je bil izstreljen julija lani, po enem mesecu je dospel na Lagrangeejevo točko 2 sistema Sonce-Zemlja 1,5 milijona kilometrov stran. Nato so ga več mesecev preizkušali in umerjali, nakar je v začetku marca letos začel opazovalno kampanjo.

V tem času sta ga doletela dva skrb vzbujajoča zapleta (poglavje 10): sistem za sledenje zvezdam ni deloval pravilno in teleskop je bil posledično nestabilen, kar so razrešili s spremembo programske opreme. Nadalje, v določenih primerih, je v teleskop zašla sončna svetloba, kar je lahko moteče za opazovanja ali celo uničujoče za opremo. Esa je analizirala, kdaj se to zgodi, in prilagodila načrt opazovalne kampanje, ki naj bi bila zaradi tega nekoliko okrnjena.

Evklid gleda vesolje v očesu vidni svetlobi in v bližnji infrardeči; izvaja tudi fotometrijo, s čimer meri rdeči premik oddaljenih galaksij. Glavno zrcalo je veliko 1,2 metra. Posledično je manj natančen od denimo starega Hubbla, a na dan premeri več neba, kot ga je Hubble v vsej svoji zgodovini. Galaksijam določa lokacijo, obliko in gibanje, s čimer izdeluje trirazsežno karto vidnega vesolja. Prek te karte bodo znanstveniki iskali temno snov in temno energijo. Deloval bo predvidoma šest let.

7. Jaxa je izdala računalniško igro

Dobra novica za ljubitelje računalniških iger, še posebej Minecrafta. Japonska vesoljska agencija je izdala verzijo Minecrafta, poimenovano Lunarcraft, v katerem je poustvarila Luno na podlagi posnetkov in meritev njene stare sonde Kaguja oz. Selene. Dostopna je tukaj.

"Dobrodošli v Lunarcraftu! To je življenje na Luni leta 2050 za okoli sto naseljencev. Dela je veliko. Kakšen svet bi morali zgraditi? Gremo," poziva Jaxa.

Video: Predstavitvenik za Lunarcraft

8. FOTO: Hubblov pajek

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo neobičajne galaksije UGC 5829, oddaljene 30 milijonov svetlobnih let. Zaradi oblike krakov je dobila vzdevek Pajkova galaksija. Podrobneje tukaj.

9. Odšel je v zgodovino: Tom Stafford, legendarni astronavt

V ponedeljek, 18. marca, je v starosti 93 let umrl ameriški astronavt Thomas P. Stafford, sporoča Nasa.

"General Tom Stafford je danes šel v večna nebesa, ki jih je pogumno raziskoval kot astronavt odprav Gemini in Apollo ter kot mirovnik na odpravi Apollo-Sojuz. Tisti privilegirani, ki smo ga lahko spoznali, smo zelo žalosti, a obenem hvaležni, da smo poznali velikana," je ob tem zapisal administrator Nase Bill Nelson.

Stafford je bil rojen 17. septembra 1930. Že mladih nog, sredi druge svetovne vojne, se je začel zanimati za letalstvo, saj je domoval v bližini vojaškega letališča. Po srednji šoli se je vpisal v vojaško akademijo, kjer se je spoprijateljil z Johnom Youngom, še enim kasnejšim astronavtom. Leta 1952 je postal vojaški pilot, letel z letali F-86 Sabre, dve leti pozneje testni pilot in v tej vlogi ostal še celo desetletje. Po izteku pozicije testnega pilota se je leta 1962 vpisal na poslovno šolo na Harvardu, a le nekaj dni zatem se je njegova življenjska potem povsem spremenila, saj je bil sprejet v drugi Nasin astronavtski razred. V njem so bila številna legendarna imena: Neil Armstrong, Jim Lovell, Ed White, John Young ...

Prvič je poletel v programu Gemini, kjer se je Nasa šele učila tehnik, potrebnih za kasnejši program Apollo. Leta 1965 je bil skupaj z Wallyjem Schirrajem član posadke Gemini 6A. Vesoljska ladja se je v orbiti približala drugemu predstavniku programa, vesoljski ladji Gemini 7, in pet ur vzdrževala formacijo, kar je bil za tiste čase napredno. Dotlej namreč še nikomur ni uspelo spojiti dveh vesoljskih ladij v vesolju.

Prvo sklopitev dveh vesoljskih plovil v orbiti so dosegli na odpravi Gemini 8, kjer pa je zaradi napake na potisnikih posadka (Neil Armstrong, Dave Scott) bila blizu smrti.

Nasa je popravni izpit načrtovala na odpravi Gemini 9A. Vesoljska ladja bi se morala priklopiti na tarčo, poimenovano ATDA. Takrat se je Nasa morda spet – in skorajda – izognila katastrofi. ATDA je bila raketna stopnja s priklopom za vesoljsko ladjo. Tovorni ščit, ki je varoval priklopno mesto med izstrelitvijo, pa se v vesolju ni razprl. Stafford ga je poimenoval "jezni aligator" zaradi videza – in zaradi nevarnosti. Tedanji nadzornik vesoljskega poleta Gene Kranz je odpovedal priklop, a nato so ga nadobudni nadrejeni, ohrabreni z mnenjem astronavta Buzza Aldrina, da zadeva ni preveč nevarna, zaukazali vesoljski sprehod, na katerem bi astronavt poskušal odstraniti tovorni ščit. Kranz je opozarjal, da je v mehanizmu shranjene veliko energije, ki lahko poškoduje astronavta in/ali vesoljsko ladjo v bližini in da so ogrožena življenja, a so ga nadrejeni, med njimi slavni Chris Kraft, utišali in zaukazali vesoljski sprehod. Na srečo se je Tom Stafford zavedal nevarnosti in v tihem dogovoru s Kranzem tik pred zdajci odpovedal podvig, češ da jim urnik tega ne omogoča. Kot poveljnik je imel to pristojnost, od astronavtov priborjeno le malo predtem.

Maja 1969 je skupaj z Genom Cernanom in starim prijateljem Johnom Youngom opravil vajo za prvi pristanek na Luni. Posadka je v okviru odprave Apollo 10 poletela v Lunino orbito, tam sta se Stafford in Cernan prekrcala v lunarni modul in opravila spust do 14 kilometrov oddaljenosti od Lune, nakar sta se vrnila do poveljniškega modula. Pozneje so Stafforda novinarji spraševali, ali je čutil skomine po prvem pristanku, ali si je nemara želel nadaljevati spust do tal, ki so bila tako blizu. A lunarni modul Apolla 10 za to ni bil pripravljen, bil je pretežek in ni imel primerne programske opreme. Stafford pa je bil čisto zadovoljen s tem, da je z uspešno misijo pripravil teren Armstrongu in Aldrinu za zgodovinski spust le dva meseca pozneje. Po opravljeni misiji je zamenjal Alana Shepharda na mestu vodje astronavtske pisarne, a s tem še ni bilo konec njegove vesoljeplovske kariere.

Marsikdo za njegov kronski dosežek šteje misijo Apollo-Sojuz. Zakaj? ZDA in Sovjetska zveza sta tedaj bili globoko v hladni vojni, gledali sta se prek jedrskih konic. Z Apollom 11 in sovjetsko preusmeritvijo na vesoljske postaje se je vesoljska tekma sicer nekoliko ohladila, a ne ustavila. Potreben je bil še razplet. Državi sta se odločili storiti prvi veliki korak sodelovanja v vesolju, ki je odzvanjal še desetletja. Svoji kronski vesoljski ladji, Apollo in Sojuz, sta prilagodili s skupnim sklopnim mehanizmom in ju združili. Leta 1975 se je zgodil prvi stisk rok med kozmonavtom in astronavtom v orbiti v zgodovini. Izvedla sta ga Stafford in Aleksej Leonov. S tem sta zasejala seme sodelovanja, ki je nekaj časa klilo in naposled obrodilo polete ameriških Space Shuttlov na rusko vesoljsko postajo Mir, nato pa še do združitve projektov ameriške vesoljske postaje Freedom in ruskega Mira 2 v: Mednarodno vesoljsko postajo.

Stafford je do poznih let življenja skrbel za sodelovanje z Rusijo. Z Leonovom je ostal tesen prijatelj. Prosil ga je, naj bo boter njegovih otrok, in leta 2019 govoril na njegovem pogrebu.

Po izhodu iz astronavtskih vrst se je ukvarjal z razvojnimi projekti in svetovanjem. Leta 1990 je vodil skupino, ki je za Naso oziroma tedanjega predsednika države Georgea Busha starejšega pripravila dolgoročni načrt raziskovanja Lune in Marsa s posadko (Space Exploration Initiative). Pristanek na Luni je bil predviden leta 2004, marsovska odprava pa za leto 2012 (kar marsikaj pove o zatečenem načrtovanju Nase zadnjih treh desetletij in kako je program Artemis zgolj končni izcedek mnogih propadlih načrtov). Sicer pa se je ukvarjal tudi z razvojem letal in svoje prste pustil na letalih F-117 Nighthawk in ATB-ju, predhodniku bombnika B-2, pa tudi na programu letala F-22.

Leta 2022 je najbrž z žalostjo v srcu gledal, kako sadovi njegovega življenjskega dela izginjajo v ognju velike invazije Rusije v Ukrajini. Mednarodna vesoljska ostaja edina točka sodelovanja med Zahodom in Rusijo.

A že leto dni pozneje je bil znova srečen in navdušen. Nasa je namreč razgrnila posadko, ki bo po več kot 50 letih znova letela okoli Lune. Stafford je po telefonu poklical poveljnika posadke Artemis 2, Reida Wisemana, in mu simbolično predal štafeto. Od Apolla do Artemide, raziskovanje vesolja gre naprej na ramenih velikanov.

Če koga zanimajo podrobnosti življenja Toma Stafforda, ima na voljo njegovo avtobiografijo (We Have Capture: Tom Stafford and the Space Race), izdano leta 2002.

Video: Dve predavanji Toma Stafforda

NA VIDIKU:

Nedelja, 24. marec - Falcon 9 - Starlink

Ponedeljek, 25. marec - MVP - priklop Sojuza MS-25

Ponedeljek, 25. marec - Falcon 9 - Starlink