1. Našli indijski pristajalnik Vikram ... ali kar je od njega ostalo

Vikram se je med spustom narobe obrnil in celo pospeševal proti tlom. Kljub temu Indijci dolgo niso javno priznali možnosti, da je pristanek povsem ponesrečen. Foto: ISRO
Vikram se je med spustom narobe obrnil in celo pospeševal proti tlom. Kljub temu Indijci dolgo niso javno priznali možnosti, da je pristanek povsem ponesrečen. Foto: ISRO

Nasa je našla ostanke indijskega lunarnega pristajalnika Vikram na Mesecu. Posnel jih je orbiter LRO. Videti je očiten krater ter kup naokoli razmetanih razbitin, česar glede na izjave Indijcev ne bi smeli pričakovati.

Indijski poskus pristanka na Luni propadel

Vikram je bil prvi indijski poskus pristanka na Luni, potekal je točno pred tremi meseci. Toda nekaj je šlo po zlu, komunikacija s pristajalnikom je bila prekinjena 500 metrov pred tlemi. Le nekaj dni pozneje je indijska vesoljska agencija ISRO uradno naznanila, da je Vikram našla in na vse načine poskuša vzpostaviti stik. Zagledala naj bi ga na fotografiji njenega orbiterja Čandrajan 2, a posnetka ni pokazala javnosti. Neimenovani predstavniki agencije pa so za več indijskih medijev celo zatrjevali, da je Vikram cel oziroma v enem kosu.

Zdaj je jasno, da skoraj nič od tega ne drži.

Spodnji posnetki govorijo zase.

Z zeleno so označene točke, kjer je LRO videl dejanske razbitine Vikrama, z modro pa spremembe v površju, ki bi jih lahko povzročili prileteli kosi. Lokacija glavnega trka je označena z
Z zeleno so označene točke, kjer je LRO videl dejanske razbitine Vikrama, z modro pa spremembe v površju, ki bi jih lahko povzročili prileteli kosi. Lokacija glavnega trka je označena z "Impact Site". Foto: NASA/Goddard/Arizona State University
Nekoliko bližji in dodatno procesiran pogled, ki poudari spremembe na površju. Foto: NASA/Goddard/Arizona State University
Nekoliko bližji in dodatno procesiran pogled, ki poudari spremembe na površju. Foto: NASA/Goddard/Arizona State University
Ista scena kot zgoraj, le brez dodatne obdelave. Fotografiji sta nastali pred trkom in po njem. Foto: ISRO
Ista scena kot zgoraj, le brez dodatne obdelave. Fotografiji sta nastali pred trkom in po njem. Foto: ISRO

Vikram je del širše indijske misije Čandrajan 2, katere orbiter bo deloval še leta, pristajalnik in rover v njegovih nedrjih pa nista izpolnila sna, da bo Indija četrta država sveta s pristankom na Luni.

To pa še ne pomeni, da so vrgli puško v kari. Times of India piše, da bi lahko ISRO misijo naslednico, Čandrajan 3, izstrelili že prihodnje leto. Po sestavi naj bi bila podobna, le pristajalniku naj bi namestili trpežnejše noge.


2. Prvi znanstveni izplen misije Parker

Sončeva sonda Parker je tri metre visoka in dober meter debela naprava z maso 550 kilogramov, ki enkrat na pol leta obkroži Sonce. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: NASA/Goddard/Arizona State University
Sončeva sonda Parker je tri metre visoka in dober meter debela naprava z maso 550 kilogramov, ki enkrat na pol leta obkroži Sonce. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: NASA/Goddard/Arizona State University

Namen misije je odgovoriti na tri velika vprašanja o Soncu:
- Zakaj je korona, zunanja Sončeva atmosfera, več kot dvestokrat toplejša od vidnega površja?
- Kaj korono sploh segreje do tako visokih temperatur?
- Kaj poganja Sončev veter?

Temne lise na sredini, koronarne luknje, naj bi bile izvor počasnega dela Sončevega vetra. Foto: NASA/SDO
Temne lise na sredini, koronarne luknje, naj bi bile izvor počasnega dela Sončevega vetra. Foto: NASA/SDO

Sončeva sonda Parker že leto in pol kroži okoli Sonca. Opravila je tri oblete in je na poti proti četrtemu. Na podlagi meritev, opravljenih v prvih dveh obletih, so raziskovalci objavili štiri znanstvene članke v Nature (1, 2, 3, 4).

Kaj so ugotovili? Prva raziskava se nanaša na Sončev veter, neprestani piš nabitih delcev. Ta je v grobem sestavljen iz dveh tipov. Prvi je hitri veter, ki izhaja iz koronarnih lukenj (redkejših in hladnejših področij korone) blizu polarnih predelov. Drugi je počasni tip vetra. Njega izvor doslej ni bil znan, na podlagi Parkerja pa zdaj vedo, da prav tako izhaja iz koronarnih lukenj, le da ekvatorskih.

Parker je še ugotovil, da so magnetna polja Sonca kaotična in hitro spremenljiva. Opazil je namreč sekundne spremembe v orientaciji magnetnega polja tudi za 180 stopinj – v svoji neposredni okolici. Za zdaj kaže, da prav te spremembe pospešujejo Sončev veter. Za konec: Parker je opazil področje v bližini Sonca, kjer prašnatih delcev praktično ni, kar so teoretiki napovedovali.

Anomalije v Sončevem vetru, ki jih povzročijo hitre spremembe magnetnih polj. Foto: Nasa
Anomalije v Sončevem vetru, ki jih povzročijo hitre spremembe magnetnih polj. Foto: Nasa
Z bližino Soncu je kozmičnega prahu vse manj. Podoba je računalniško ustvarjena na podlagi meritev sonde. Foto: NASA's Goddard Space Flight Center/Scott Wiessinger
Z bližino Soncu je kozmičnega prahu vse manj. Podoba je računalniško ustvarjena na podlagi meritev sonde. Foto: NASA's Goddard Space Flight Center/Scott Wiessinger
Ko se vesoljsko vreme nenadoma poslabša. Foto: ESA/NASA/SOHO
Ko se vesoljsko vreme nenadoma poslabša. Foto: ESA/NASA/SOHO

Kogar zanimajo podrobnosti, jih ima na voljo tukaj.

Video: Nasina obširna predstavitev izidov (le v angleščini)

Video: Sončeva korona, kot jo vidi Parker

Parker bo opravil še 21 obletov Sonca, po enega na pol leta. Skoraj vsakič bo poletel bližje in v zadnjih treh orbitah prišel na le 5 milijonov kilometrov, kar je znotraj Sončeve atmosfere, ki meri več kot milijon stopinj Celzija.

Ob skoraj vsakem obletu podre bližinski ter hitrostni rekord. Prvi oblet je bil novembra lani. Drugi perihelij, torej Soncu najbližja točka tirnice, se je zgodil 4. aprila letos, ko je bil Parker od Sonca stran za 24 milijonov kilometrov (Zemlja je 150 milijonov kilometrov stran). Pri obeh obletih je drvel s hitrostjo 343.112 kilometrov na uro, z oddaljevanjem od Sonca se je sicer upočasnjeval.

Video: Pot Parkerja skozi celotno trajanje misije


3. Asteroid meče kamenje naokoli

Drobir leti z asteroida Bennu. Kamenje so morali posneti posebej, z dlje odprto zaslonko, sicer ga ne bi bilo videti – ali pa bi bil večji asteroid
Drobir leti z asteroida Bennu. Kamenje so morali posneti posebej, z dlje odprto zaslonko, sicer ga ne bi bilo videti – ali pa bi bil večji asteroid "prežgan". Foto: NASA/Goddard/University of Arizona/Lockheed Martin

Nasina sonda OSIRIS-REx je opazila, da asteroid Bennu sporadično izstreljuje kamenje naokoli. S površja asteroida letijo delci velikosti od centimetra do celo desetih centimetrov, ki dosežejo hitrost 3 metre na sekundo (11 km/h), piše v sporočilu za javnost. To lahko ogrozi tudi sondo samo.

Raziskava je objavljena v reviji Science.

Vzroka niso našli, osumljenci pa so trije: izbruhi vodne pare, toplotno lomljenje (dan na Bennuju traja 4,3 naše ure, toplotne spremembe so velike in hitre) ter udarci meteoritov.

Video: Let drobirja

Sonda OSIRIS-REx je bila izstreljena leta 2016, do cilja je prispela dve leti pozneje in se do zdaj ukvarjala s preučevanjem 500-metrskega asteroida. Prihodnje poletje se bo nanj spustila in pobrala do dva kilograma vzorcev (kraj odvzema še iščejo), kar je največ po misijah Apollo, in jih predvidoma leta 2023 odvrgla proti Zemlji.

Video: Več o dozdajšnjih ugotovitvah odprave


4. Vse je nared za izstrelitev CHEOPS-a

Na CHEOPS-a so naveznili zaščitno kapsulo in vse skupaj posadili v zgornjo stopnjo rakete. Foto: ISRO
Na CHEOPS-a so naveznili zaščitno kapsulo in vse skupaj posadili v zgornjo stopnjo rakete. Foto: ISRO

Evropska vesoljska agencija (Esa) je sporočila, da je vse nared za izstrelitev vesoljskega teleskopa CHEOPS. Prižig rakete Sojuz-Fregat na izstrelišču Kourou (Francoska Gvajana) bomo lahko spremljali 17. decembra.

CHEOPS bo že odkritim zunajosončnim planetom poskušal določiti velikost (in posledično tudi maso, gostoto). Tako bo znano, ali je oddaljeni svet velik in puhast, kot je naš Jupiter, ali manjši kamnitež, kot je recimo Zemlja. Lepo bo dopolnjeval Nasin TESS, ki eksoplanete odkriva z metodo prehoda, ter prihajajočega Jamesa Webba, za katerega bo določal najzanimivejše opazovalne tarče.

Video: Kratka predstavitev misije (ki spada med najzanimivejše vesoljske letos):


5. Napredek in sokol z "ramo ob rami"

79. izstrelitev rakete Falcon 9. Foto: SpaceX
79. izstrelitev rakete Falcon 9. Foto: SpaceX

V četrtek ob 17.29 po našem času je z izstrelišča 40 Cape Canaveral (Florida, ZDA) poletela raketa Falcon 9 podjetja SpaceX. V nebo je ponesla kapsulo Dragon, namenjeno na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP). Prva stopnja rakete je 10 minut pozneje uspešno pristala na robotski ladji Of Course I Still Love You v Atlantskem oceanu.

Video: Posnetek dogodka

Zmaj zdaj počasi izvaja popravke tirnice, vse dokler ne bo lepo sovpadala s tirnico postaje. Približal se ji bo vse do 10 metrov, kjer ga bo zagrabila robotska roka postaje Canadarm2 in ga priklopila. To se bo predvidoma zgodilo v nedeljo. Prenos bo na voljo tukaj, začenši ob 13.30 po našem času.

Dragon je pripeljal 2,6 tone potrebščin, med njimi kar 250 znanstvenih eksperimentov, piše v Nasinem sporočilu za javnost.

Izpostavi se lahko mini teleskop HISUI (viden v tvitu desno), ki bo opazoval površje Zemlje in tamkajšnje rastlinje, kar naj bi pripomoglo k boljšemu okoljskemu upravljanju. Z eksperimentom Malting ABI bodo pridobivali slad, in če bo postopek uspešen, najbrž sledijo poskusi varjenja piva v vesolju. Confined Combustion bo preverjal, kako se širi ogenj v različno oblikovanih prostorih.

Za konec omenimo še 40 miši (RR-19). Znanstveniki bodo preverjali, kako jim zaradi mikrotežnosti slabijo mišice ter kosti. Natančneje, preučevali bodo vlogo molekul miostatina (proteina, ki je povezan z mišično atrofijo) in aktivina (hormona, ki je povezan s kostno gostoto). Omenjene miši so genetsko spremenili tako, da jim miostatina primanjkuje, pitali jih bodo še z zaviralcem aktivina. Na Zemljo se bodo vrnile z istim Dragonom januarja 2020.

Podrobneje o poslanem tovoru v spodnjem videu:

SpaceX je znan po mnogokratni uporabnosti opreme. Tokratna prva stopnja rakete je povsem nova, Dragon pa šteje že tri polete. Prvič je bil izstreljen leta 2014 (CRS-4), drugič leta 2017 (CRS-11), po tokratni misiji bodo napravo upokojili, piše v sporočilu za javnost. Podjetje bo namreč začelo uporabljati novo inačico kapsule Cargo Dragon 2, ki bo lahko opravila pet poti v orbito in nazaj, imela bo za tretjino večjo kapaciteto, na postajo se bo lahko priklopila samodejno.

Na poti tudi ruski Progres

Sojuz 2.1a. Foto: Roskozmos
Sojuz 2.1a. Foto: Roskozmos

Več fotografij izstrelitve je na voljo tukaj.

Progres MS-13 pred vgraditvijo v vrh rakete (oboje v ospredju). Foto: Roskozmos
Progres MS-13 pred vgraditvijo v vrh rakete (oboje v ospredju). Foto: Roskozmos

Le dan za Američani so oskrbovalno misijo začeli tudi Rusi. V petek ob 8.34 po našem času je z izstrelišča 31 Bajkonur (Kazahstan) poletela raketa Sojuz-2.1a podjetja TsSKB-Progress. V orbito je raketa ponesla vesoljsko ladjo Progres MS-13. Avtomatiziran priklop na Mednarodno vesoljsko postajo je predviden v ponedeljek ob 9.38 po našem času. Prenos bo na spletni strani ruske vesoljske agencije Roskozmos.

Progres, zanesljiva ruska "mula", bo pripeljal 2,5 tone tovora, od tega 700 kilogramov goriva in plinov, 420 kilogramov vode ter 1.350 kilogramov drugih potrebščin.

Video: Posnetek izstrelitve (začetek na 45:00)

Precej oddaljeni, a
Precej oddaljeni, a "z ramo ob rami" za isti cilj. Foto: Nasa, Roskozmos

V ponedeljek sta astronavta Luca Parmitano (Esa) in Andrew Morgan (Nasa) opravila 6 ur in pol dolg vesoljski sprehod, že tretji zapovrstni v seriji popravil na lovilcu temne snovi (AMS-02). Pritrdila sta nov hladilni sistem. V prihodnjih tednih bodo izdatno testirali delovanje instrumenta.

Parmitano, pritrjen na robotsko roko Canadarm2. V rokah drži nov hladilni sistem za AMS-02. Foto: SpaceX
Parmitano, pritrjen na robotsko roko Canadarm2. V rokah drži nov hladilni sistem za AMS-02. Foto: SpaceX

Video: Posnetek celotnega vesoljskega sprehoda


6. Grdo ravnajo z SLS-om

Kopija osnovne stopnje SLS-a na testiranju. Dec. 4, 2019 Foto: NASA/MSFC
Kopija osnovne stopnje SLS-a na testiranju. Dec. 4, 2019 Foto: NASA/MSFC

Nasa za vrnitev na Luno razvija težkonosilno raketo SLS, ki naj bi prvič poletela leta 2020 (verjetneje pa leta 2021).

Orion postavljajo v toplotno kletko. Foto: NASA/MSFC
Orion postavljajo v toplotno kletko. Foto: NASA/MSFC

Da bi razvoj pospešila, je odredila izdelavo skoraj identične kopije, namenjene izključno testiranju. Poskusnega zajca so pred časom namestili v Marshallov center za vesoljske polete in ga podvrgli kar 37 preizkusom, ki posnemajo in celo presegajo sile izstrelitve, da bi raketo zlomili, našli t. i. točko preloma. Niso je, oprema je bezanje težkih kovinskih batov prestala brezhibno, sporoča Nasa. Kaj kmalu se bodo lotili še notranjega rezervoarja za vodik.

Kot zanimivost, SpaceX je nekaj podobnega storil svojemu prototipu vesoljskega plovila Starship Mk1, ki ga je razneslo (poglavje 4). Po poročanju portala NasaSpaceFlight so ustavili razvoj inačic Mk1 in Mk2 terustrezno pospešili razvoj Mk3, ki naj bi do vesolja poletel že prihodnje leto.

SLS bo v nebo ponesel vesoljsko ladjo Orion. Prvi Orion za misijo Artemis 1 so ta teden posadili v toplotno kletko, ki bo simulirala visoke temperaturne obrate vesolja, vse skupaj pa bodo prihodnji teden namestili še v vakuumsko komoro. Tam bo ždela tri mesece, nakar bodo preverili, ali je neprijazne razmere stoično prestala.


7. Za pajkovca SARA se zanima tudi vojaška industrija

 SARA ali Slovenian Arachnid Robot Adventurer. Foto: Radio Maribor/Aleks Horvat
SARA ali Slovenian Arachnid Robot Adventurer. Foto: Radio Maribor/Aleks Horvat

Mariborska fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko je skupaj z mariborskim podjetjem SkyLabs razvila pametnega lunarnega pajka. Prepričani so, da je to robot prihodnosti za raziskovanje težje dostopnih mest na nezemeljskih telesih in tudi na Zemlji. Zanj pa se zanima tudi vojaška industrija. Gre sicer za praktičen prikaz uporabnosti tehnologij, ki so jih razvili za delovanje satelita TRISAT, poroča novinar Radia Maribor Aleks Horvat.

Najnovejša platforma robotskega pajka za raziskovanje nedostopnih oz. težko dostopnih terenov mariborskih raziskovalcev je bila javnosti prvič predstavljena na sejmu vesoljskih tehnologij SpaceTechExpo 2019 v Bremnu. Po besedah vodje ekipe Iztoka Krambergerja je bila že takoj deležna velikega zanimanja vojaške industrije. Med drugim se za pajkovca zanimajo predstavniki francoskega in britanskega ministrstva za obrambo. Po pajku povprašujejo tudi velike korporacije in različne organizacije civilne zaščite.

Največja prednost tega robota pa je, da so premikanje s kolesi ali t. i. gosenicami nadomestili z nogami. To pa robotu omogoča, da se premika tudi po terenih, ki so bili do zdaj nedostopni. Platforma je tudi pametna, avtonomna in vsestranska, ime pa ji je SARA (Slovenian Arachnid Robot Adventurer).

SARA je plod slovenskega znanja
Vsi elementi robota SARA so narejeni v Sloveniji in izhajajo iz satelita TRISAT. Ta bo predvidoma, po nekaj preložitvah zaradi težav s ponudnikom za izstrelitev, poletel v vesolje spomladi. Tudi za to tehnologijo pa se že zanimajo tujci, med drugim tudi Italija. Tam bi jih imeli več kot 50, in sicer za nadzor čolnov, ki iz Afrike prihajajo v Italijo, še poroča Horvat.