1. James Webb prestal pomemben test

Težko in predvsem dolgo pričakovani vesoljski teleskop James Webb je prestal pomemben preizkus. Napravo so inženirji namestili v posebno komoro in jo tam podvrgli razmeram, kakršne bodo v vesolju: vakuum, hud mraz pri minus 148 stopinjah Celzija in vročina pri 102 stopinjah Celzija. Celota, torej pogonski element, ogromni izolacijski paneli in še sam teleskop, se je vedla po pričakovanjih.

Kaj zdaj? Vse našteto bodo privili skupaj in podvrgli ‒ novim preizkusom. Veliki naslednik Hubbla bo namreč deloval več kot milijon kilometrov stran od Zemlje in Nasa hoče preprečiti kakršne koli zaplete, saj jih tam ne bo več mogoče fizično reševati. Zagotavljajo sicer, da bo to "zadnji niz" preizkusov. Izstrelitev na visoko zanesljivi raketi Ariane 5 je predvidena za leto 2021.

2. Hitenje z SLS-om. Tri robotske lunarne misije 2020, 2021.

Nasa še vedno išče načine, kako naslednjo najmočnejšo raketo sveta prvič izstreliti že prihodnje leto. Po poročanju medija Spacenews.com razmišlja tudi o odpravi enega ključnih testov, pri katerem poženejo motorje rakete, pritrjene na osrednjo stopnjo (vidno zgoraj). S tem bi pridobili od nekaj mesecev do celo pol leta časa, a obenem precej zmanjšali zanesljivost. Vrstijo se opozorila, naj vodstvo agencije ne kocka z varnostjo, še posebej ne astronavtov.

SLS bo v tem desetletju po načrtu Artemida (Artemis) večkrat ponesel astronavte na Luno (celoten vrstni red na kliku tukaj). Politika je dala Nasi nalogo, naj to prvič stori leta 2024, in zdaj se mudi.

Kako pomembno je testiranje, kaže svež primer rakete v razvoju Omega proizvajalca Northrop Grumman. V spodnjem videu je razvidno, da stvari včasih preprosto ne gredo po načrtih. (Od 2 min 10 sekund naprej).

Prejšnji teden je Nasa izbrala morebitne razvijalce pristajalnega modula za ljudi, v petek pa je podpisala pogodbe s tremi proizvajalci manjših, robotskih pristajalnikov. Od njih bo kupila storitev prenosa tovora.

• Orbit Beyond bo za 97 milijonov dolarjev septembra 2020 odnesel štiri tovorne elemente v Morje deževij (Mare imbrium), magmatsko ravnico sredi kraterja.

• Intuitive Machines bo za 77 milijonov dolarjev julija 2021 pretovoril pet elementov na Oceanus Procellarum, posebej temno liso Lune.

• Astrobotic bo za 79 milijonov dolarjev julija 2021 v veliki krater Lacus Mortis ponesel 15 tovornih elementov.

S temi sveže spočetimi misijami namerava Nasa raziskovati teren in na kraju samem preizkušati nekatere tehnologije, ki bodo uporabljane v širšem programu Artemis in pri astronavtskih misijah na Luno.

Nasa si je v zadnjih letih zadala uraden cilj: spodbuditi razvoj zasebne vesoljske industrije. Spomnimo, pravkar poteka tekma, katero zasebno podjetje bo prvo pristalo na Mesecu. Izraelskemu Berešitu je aprila letos tik pred ciljem spodletelo.

3. Trda prede misiji na Evropo

"Pot na Evropo se začenja," smo leta 2015 objavili na MMC-ju. Ameriška politika je s precejšnjim navdušenjem in zajetnim kupom denarja podprla misijo na Jupitrovo luno Evropa, ki vsebuje ogromen podledni ocean tekoče vode in ki je poleg Saturnove lune Enkelad najverjetnejši kraj v Osončju, kjer bi morda še lahko bilo življenje.

Zakonodajalci so Nasi (do zdaj) razdelili dve milijardi dolarjev, kar je dvakrat več od zaprošene vsote, in navodilo, naj proti Evropi izstreli tako orbiter kot pristajalnik. Prvega leta 2023, drugega leta 2025.

A kot kaže, teh misij najbrž ne bo vse do leta 2030. Vsemu denarju navkljub je razvoj preplavljen s težavami, je ugotovila Nasina interna inšpekcijska služba. Njeno poročilo je na voljo tukaj.

Inšpekcija je naštela naslednje težave:

• preoptimističen, preagresiven razvojni načrt;
• preostro sledenje načelu konflikta interesov, zaradi katerega so bili iz razvoja znanstvenih instrumentov izključeni nekateri visoki strokovnjaki;
• težave s kadrom, manjkalo naj bi vsaj 10 odstotkov nujno potrebne delovne sile. Razvoj vodi Nasin institut JPL, ki pa se obenem ukvarja s še štirimi velikimi misijami (med drugim s spodaj omenjenim roverjem), in kader je razpet mednje, preobremenjen;
• pristajalnik se razvija vzporedno z orbiterjem, namesto da bi Nasa najprej Evropo pregledala in se šele nato odločila, kakšna naj bo naprava, ki bo končala na ledu.

Kot posebej trdo težavo so izpostavili raketo SLS. Nasa namerava misijo izstreliti na njej, saj bo lahko na sondo namestila več teže (opreme), pa tudi prihranila nekaj let potovanja. Toda SLS se sam spopada z velikimi zaostanki v razvoju, poleg tega ne bo zadostovala prva in šibkejša različica, ki jo Nasa namerava izstreliti leta 2024. Ne, potrebna bo močnejša, t. i. blok B SLS-a, ki pa ne bo na voljo pred letom 2026, najbrž še pozneje.

Vse to skupaj pomeni črne oblake nad misijo. Ne bi bilo prvič, da bi si zakonodajalec – še posebej pod pritiskom drugih, bolj perečih prioritet ‒ z leti premislil in zaprl pipico.

4. Glina na Marsu priča o pradavnem morju

Sosednji planet Mars je bil nekoč poln oceanov in jezer. Tega sicer nismo videli na lastne oči, smo pa prek robotskih misij našli številne sledi, ki jih je za seboj pustila vode. Najbolj svež dokaz je najdišče gline, do katerega se je dokopal Nasin rover Curiosity. Glina je material, ki nastane ob dolgotrajni prisotnosti te dragocene tekočine. Preučevane kamnine so torej najbrž nekoč bile blatne plasti vodnega telesa.

Curiosity se potika po vznožju gore Sharp, itinerarij za prihodnja leta pa je Nasa pravkar predstavila. Viden je v spodnjem videu.

Po vrtanju je rover kamere obrnil v nebo in posnel gibanje oblakov (video spodaj). Oblaki so na 30 kilometrih višine in so najbrž sestavljeni iz kristalčkov vodnega ledu, podobno kot naši oblaki cirus.

Curiosity je okoli 600 kilometrov stran od nepremičnega pristajalnika InSight, tako da lahko na nebu istočasno preučujeta skorajda iste oblake, v zadovoljstvo znanstvenikov.

Nasa ima medtem v pripravi že naslednji rover, inovativno poimenovan Mars 2020. Pristal bo v kraterju Jezero, ki je nekoč dejansko bil jezero, poimenovan pa je po neki bosanski vasici Jezero. Spodaj je fotografija kraterja, narejena iz orbite (MRO). Vidni so nekdanji vodni kanali, ki so nosili tekočino in sedimente v jezero, ustvarjajoč delte in druge erozijske pojave. Barve nakazujejo različno kemično sestavo.

5. Kaj je to?

Kaj je na tej čudni, žareči zmešnjavi? Letalske poti? Informacije, ki hitijo po medmrežju? Magnetna polja Sonca?

V resnici gre za neobičajen posnetek celotnega neba v rentgenski svetlobi. Detektor NICER, privit na Mednarodno vesoljsko postajo, vsakih 93 minut obkroži Zemljo in se mora zato veliko obračati, da ostaja usmerjen proti tarčam. Rezultat sta kup lokov in črt, ki prikazujejo to obračanje, in nabor zelo svetlih točk, torej ciljev. Podoba je seštevek 22 mesecev opazovanj na nočni strani neba in je bolj umetniške, zanimive narave.

NICER se sicer ukvarja s preučevanjem nevtronskih zvezd, najgostejših nebesnih teles, ki jih še lahko neposredno vidimo. Z napravo hočejo čim natančneje izmeriti velikost teh objektov, kar bo pripomoglo k boljšemu poznavanju nenavadne snovi, iz katere so nevtronske zvezde sestavljene. Bile naj bi skoraj izključno iz nevtronov, od tod ime, a tega ne vemo popolnoma zanesljivo.

Video: NICER in opazovalna koreografija