Majhen izsek iz ogromnega mozaika Legacy Field. Foto: NASA, ESA, G. Illingworth and D. Magee (University of California, Santa Cruz), K. Whitaker (University of Connecticut), R. Bouwens (Leiden University), P. Oesch (University of Geneva), and the Hubble Legacy Field team
Visokoločljivostne različice (pozor na velikost):
- 6000x6000 PNG, 47 MB
- 25500x25000 PNG, 672 MB
- 25500x25500 TIFF, 1,2 GB

Novoizdana fotografija je sestavljenka iz 7.500 posameznih opazovanj. Vsebuje 265.000 galaksij, ki segajo vse od sodobnosti pa do 13,3 milijarde let v preteklost, kar je le 500 milijonov let po velikem poku. Ni je fotografije, ki bi jo prekašala, in ne bo je, vse dokler Hubbla ne bodo zamenjali zmogljivejši vesoljski teleskopi, piše v sporočilu za javnost.

Podvig obsega valovne dolžine svetlobe od ultravijolične do infrardeče. S tem so lahko ujeli galaksije v različnih starostih in časovnih obdobjih. Številčno jih je kar 30-krat več kot na prejšnjem Globokem polju.

Širši Legacy Field. Za polnopodrobno različico je na voljo okvirček levo. Foto: NASA, ESA, G. Illingworth and D. Magee (University of California, Santa Cruz), K. Whitaker (University of Connecticut), R. Bouwens (Leiden University), P. Oesch (University of Geneva), and the Hubble Legacy Field team
Galaksije vseh eonov. Bly pomeni milijarda svetlobnih let. Foto: NASA, ESA, G. Illingworth and D. Magee (University of California, Santa Cruz), K. Whitaker (University of Connecticut), R. Bouwens (Leiden University), P. Oesch (University of Geneva), and the Hubble Legacy Field team
Primerjava vizualne velikosti na nebu. Foto: Hubble Legacy Field Image: NASA, ESA, and G. Illingworth and D. Magee (University of California, Santa Cruz); NASA, GSFC, and Arizona State University

Toplo priporočamo, da si na računalnik potegnete eno od visokoločljivostnih različic (v okvirčku na vrhu levo), uporabite povečavo in si ogledate vse podrobnosti.

Gre za zaplato neba, ki je le malo manjša od Meseca. In ker je Hubble na nebu že skoraj 30 let, ji je doslej lahko posvetil precej časa, kar 250 dni, kar je več kot kateri koli drugemu izseku svoda.

Astronomi so ogromno bazo zbranih del, izhajajočih iz 31 različnih programov in skupin raziskovalcev, morali ubrano združiti v eno: Legacy Field.

Mozaik vsebuje tudi nekatera prejšnja t. i. Globoka polja, zelo dolgotrajna in podrobna opazovanja manjših krpic neba, ki vizualno sežejo zelo daleč. Med njimi je Skrajno globoko polje, najgloblji vpogled v vesolje sploh, ki pa pokriva le desetino premera polne Lune na nebu.

Videoponazoritev:

Sestavljenka Globokih polj. Foto: NASA, ESA, G. Illingworth and D. Magee (University of California, Santa Cruz), K. Whitaker (University of Connecticut), R. Bouwens (Leiden University), P. Oesch (University of Geneva), and the Hubble Legacy Field team

Poglobljene kampanje
Hubble se je doslej že velikokrat lotil Globokih polj, prvo je izdelal leta 1995, ne dolgo po začetku delovanja, ko so astronomi pogumno namenili 10 dni dragocenega opazovalnega časa enemu samemu, na videz praznemu koščku svoda. Iz teme so pokukale brleče lučke, dotlej neznane galaksije, človeštvu pa se je odprlo novo okno v obstoj.

Vaje je med drugim ponovil:
‒ 2003 Great Observatories Origins Deep Survey (GOODS)
‒ 2004 Hubble Ultra Deep Field (HUDF)
‒ 2012 eXtreme Deep Field (XDF)

Za vizualne poslastice je poskrbela tudi kampanja Frontier fields, kjer je Hubble izkoristil t. i. težnostno lečenje za ozke, še posebej globoke vpoglede v najbolj oddaljene znane objekte sploh. Posnetke smo zbrali v tej objavi.

Metuzalem išče naslednika
Vesoljski teleskop Hubble je bil v nižjo Zemljino orbito izstreljen leta 1990. Vse odtlej kroži na dobrih 500 kilometrih višine, kjer opazovanj ne moti ozračje, opazuje vse od planetov Osončja do najbolj oddaljenih znanih galaksij sploh. Letom navkljub deluje odlično. Nekaj okvar v zadnjem času je Nasi uspelo odpraviti. Vseeno pa opominjajo, da ikonični teleskop ni večen. V pripravi je naslednik James Webb, namenjen predvsem infrardeči svetlobi, izstreljen bo predvidoma leta 2021.

Hubblu bolj podoben bi bil WFIRST, ki bi z enako ločljivostjo opazoval desetkrat večjo zaplato neba. Toda Nasa v letošnjem proračunu zanj ni predvidela razvojnega denarja. To še ne pomeni, da je odpovedan, mu pa za zdaj ne kaže dobro.

Zdaj pa še k drugim svežim novicam iz vesolja, ki so se nabrale ta teden.


VESOLJSKI TEDNIK

1. Sončni vzhod na Marsu

Foto: NASA/JPL-Caltech
Tako bi isti prizor videle človeške oči.

Kako je videti Sonce z Marsa, katerega orbita je še za 60 milijonov kilometrov dlje? Na srečo imamo tam fotoaparat, ki lahko prizor ujame za nas. Nasina misija InSight je posnela tradicionalni sončni vzhod in zahod, kakor so to storile številne poprejšnje odprave. 24. aprila 2019 oziroma 145. marsovski dan je kamera IDC, namenjena za postopke razpostavljanja instrumentov, ob 5.30 zjutraj po tamkajšnjem času posnela zgornji prizor.

InSight je nepremični pristajalnik, namenjen poslušanju potresov in proučevanju notranjosti planeta prek njih. Ravno prejšnji teden je slišal svoj prvi marsotres.

2. Astronomska cena za vrnitev na Luno

Foto: NASA/JPL-Caltech
Indijska lunarna sonda Čandrajan 2 je spet zamaknjena. Foto: ISRO

Ameriška politika in Nasina stroka preverjata, ali bi res lahko leta 2024, štiri leta pred obstoječim rokom, poslali astronavte na Mesec, k čemur je nedavno pozval podpredsednik ZDA Mike Pence, nezadovoljen nad stalnimi zamiki zaradi zamudnega razvoja rakete SLS. Za zdaj načrtu ne kaže zelo dobro, a ostaja na parketu. Za začetek, čas so na Nasi poskušali prihraniti z odpovedjo enega testa SLS-a, toda v oddelku za polete s posadko so možnost zavrnili, saj bi trpela varnost, poroča Ars Technica. Obhod iščejo tudi z zmanjšanjem in pohitritvijo postavitve vesoljske postaje pri Mesecu, prilagoditev načrtov poteka. Medtem prvi mož Nase Jim Bridenstine predstavlja prilagojeni predlog proračuna politikom. Cena naj bi bila astronomska. Sodeč po Ars Technici, naj bi pohitren lunarni projekt stal kar osem milijard dodatnih dolarjev. Na leto. Vsaj naslednjih pet let. Obstoječi letni proračun Nase sicer obsega 21 milijard dolarjev, torej gre za izjemno povečanje, dejansko primerljivo s slavnim projektom Apollo. Toda Bridenstine je številko zanikal. Sodeč po mediju Parabolic Arc naj bi povečanje znašalo do od tri do pet milijard dolarjev na leto. Za primerjavo: celotni letni proračun Evropske vesoljske agencije je "samo" dobrih pet milijard evrov. Vprašanje je, ali se bodo v ameriški politiki, torej senatu in kongresu, s takšnim povečanjem strinjali.

Ko smo že pri Luni, poročati moramo o še eni prestavitvi. Indijska vesoljska agencija ISRO je (spet) zamaknila izstrelitev misije Čandrajan 2, sprva predvideno za že pretekli april, na sredo julija. Čandrajan 2 je večdelna odprava, sestavljena iz orbiterja, pristajalnika in roverja, kot vidno v sveže objavljeni grafiki desno; in je torej konceptualno zelo podobna kitajski odpravi Čang'e 4, ki je blizu južnega pola Lune pristala januarja letos in v svetovne medije prodrla tudi s prvo vzklilo rastlinico na Mesecu.

3. Razrešeno 700 milijonov dolarjev "težko" vprašanje

Raketa Taurus X s tovorom Glory 4. marca 2011. Danes deluje pod imenom Minotaur-C, izdeluje jo Northrop Grumman. Foto: NASA TV

Na začetku desetletja je Nasa zaradi goljufivega podjetja izgubila dve misiji, kar jo je stalo 700 milijonov dolarjev in seveda leta inženirskega, znanstvenega dela, kažejo izsledki večletne preiskave.

Leta 2009 je Nasa na raketi Taurus XL v nebo pošiljala OCO (Orbiting Carbon Observatory). Kovinska lupina, ki ščiti tovor v konici rakete, med poletom ni odpadla in čezmerno obteženi Taurus ni dosegel orbite, temveč padel nazaj in zgorel v ozračju. Enako se je zgodilo leta 2011 v sklopu misije Glory. Sodeč po poročilu, se aluminijaste palice, ki lupino v prvem delu poleta držijo skupaj, niso razdvojile, ko bi se morale. Razlog? Podjetje Sapa Profiles je dobavilo slab aluminij, zaposleni pa so zanj ponaredili certifikate. To so pravzaprav počeli kar 19 let in opetnajstili na stotine kupcev, piše v Nasinem sporočilu za javnost. Podjetje je plačalo 46 milijonov dolarjev odškodnine in dobilo prepoved sodelovanja z zveznimi vladnimi organi.

Kaj se je pa zgodilo z OCO-jem? Drugo različico so uspešno izstrelili leta 2014 in še danes meri ogljikov dioksid v Zemljinem ozračju. Tretja različica (OCO-3) pa prav zdaj leti proti Mednarodni vesoljski postaji v sklopu najnovejše oskrbovalne misije, in sicer v kapsuli Dragon.