1. Zmaj prispel na Mednarodno vesoljsko postajo

Priklopljeni Dragon podjetja SpaceX. Foto: Nasa
Priklopljeni Dragon podjetja SpaceX. Foto: Nasa

V ponedeljek je tovorna vesoljska ladja Dragon prispela na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP). Ob 11.25 po našem času jo je zgrabila robotska roka Canadarm2 in jo privila na modul Harmony.

Video: Posnetek dogajanja

Zmaj je dostavil dve toni in pol tovora, med drugim potrebščine za astronavte in celo plejado znanstvenih eksperimentov. Pripeljal je tudi nov evropski modul Bartolomeo, pravzaprav ploščad, ki moli proti Zemlji.


2. Starliner se je za las izognil nesreči

Starliner pod drobnogledom. Foto: Nasa/Frank Michaux
Starliner pod drobnogledom. Foto: Nasa/Frank Michaux

Nasa je izdala uradno poročilo o poletu vesoljske kapsule Starliner. Dala mu je drugo najslabšo oznako, "high visibility close call" ali dogodek, kjer so se za las izognili najhujšemu.

Takšno oznako je nazadnje prejel vesoljski sprehod evropskega astronavta Luce Parmitana leta 2013. Takrat je v astronavtov šlem začela vdirati voda, ga slepila in skoraj zadušila. Komaj se je prebil nazaj na varno.

Hujša oznaka je samo še "loss of mission" oziroma izguba misije.

Starliner bi moral decembra lani poleteti na Mednarodno vesoljsko postajo, nato pa še slab teden samostojno leteti v orbiti. Proizvajalec Boeing pa je bil prisiljen misijo skrajšati, Starliner se je samo utiril v orbito in se že naslednji dan vrnil na tla.

Delovna skupina Nase in Boeinga je potrdila tri ključne anomalije.

  1. Starlinerjeva notranja ura je bila nastavljena 11 ur naprej. Kapsula je zato po ločitvi od rakete izvedla napačne manevre in pri tem potrošila toliko pogonskega sredstva, da ni zmogla poti do Mednarodne vesoljske postaje. Zakaj se je to zgodilo, še ne vedo, bodo pa opremo temeljito pregledali.
  2. Inženirji so zgornje dogajanje zgodaj opazili, a ga niso mogli dovolj hitro ustaviti, ker so prevzem nadzora nad kapsulo preprečevale slabe komunikacije. Zakaj se je to zgodilo, še ne vedo zagotovo, krivec pa bi lahko bila interferenca v komunikacijskem sistemu. Nasa zahteva odpravo napake, saj bi lahko motila komunikacijo z astronavti.
  3. Kapsula Starliner mora med spustom odvreči servisni modul, ta pa se nato s pomočjo potisnikov oddalji. Skoraj bi se zgodilo nasprotno. Programska koda pa je bila namreč napisana tako, da bi se servisni modul zaletel v kapsulo. K sreči so – zaradi prej omenjenih dveh napak – kodo tik pred zdajci preverili in popravili.
Starliner po pristanku na kraju White Sands. Foto: Nasa/Bill Ingalls
Starliner po pristanku na kraju White Sands. Foto: Nasa/Bill Ingalls

Zadnja anomalija bi lahko bila usodna. Kako je lahko Boeing spregledal napako v programski kodi, če pa se jo vedno preverja? Delovna skupina je našla odgovor. Boeing je sicer izvedel pregled in test kode. A po kosih. Izpustil pa je integralni pregled, kjer simulirajo celotno misijo brez prekinitev.

Delovna skupina je tako Boeingu kot Nasi podala 61 priporočil. Nasi še posebej zato, ker je osebje očitno Boeingu dovolilo izpustiti pomemben test.

Nasa želi s Starlinerjem redno voziti astronavte na Mednarodno vesoljsko postajo, a se prvi polet kar ne neha odmikati. Bolje gre podjetju SpaceX, katerega Crew Dragon bi lahko poletel v prihodnjih mesecih.

Avdio: Več podrobnosti so predstavili na tiskovni konferenci. Spodaj zvočni posnetek:


3. Orion se vrača na Florido

Orion novembra lani, ko se je šele odpravljal proti centru Plum Brook. Foto: Nasa
Orion novembra lani, ko se je šele odpravljal proti centru Plum Brook. Foto: Nasa

Vesoljsko plovilo Orion je pred kratkim prestalo testiranja odpornosti na vakuum, hlad in elektromagnetne motnje v Nasinem centru Plum Brook (virtualni ogled centra na voljo tukaj). 24. marca bodo Orion naložili na letalo Supper Guppy in ga odpeljali v Kennedyjev vesoljski center na Floridi, kjer bo počakal na integracijo z raketo SLS. Enkrat prihodnje leto bo oboje poletelo okoli Meseca in nazaj na misijo Artemis I.


4. ExoMars uradno preložen na leto 2022

Treba bo počakati. Foto: ESA/ATG medialab
Treba bo počakati. Foto: ESA/ATG medialab

Evropsko-ruska misija na Mars, imenovana ExoMars, je prestavljena na leto 2022. Vzrok: težave s padali, ki se jih zaradi novega koronavirusa ne more pravočasno rešiti.

ExoMars je sestavljen iz ruske pristajalne platforme Kazačok in evropskega roverja Rosalind Franklin. Oboje bi moralo biti izstreljeno letošnje poletje in šest mesecev pozneje pristati na Marsu s pomočjo padal.

Sistem štirih padal ExoMarsa. Brez njih Rosalind Franklin tal ne bo dosegel v delujočem stanju. Esa hoče biti 100-odstotno prepričana o brezhibnosti. Foto: Esa
Sistem štirih padal ExoMarsa. Brez njih Rosalind Franklin tal ne bo dosegel v delujočem stanju. Esa hoče biti 100-odstotno prepričana o brezhibnosti. Foto: Esa

Toda lanska testiranja padal so bila neuspešna, nastale so poškodbe. Esa je na pomoč poklicala Nasin institut JPL. Skupaj so ugotovili, da se padala poškodujejo pri izvleku. Pripravili so nov sistem. Na novem testu izvleka se je dobro izkazal. Marca bi moral še na ključni test, pri katerem se padala skupaj z balastom odvrže z velike višine.

Vse skupaj je doslej potekalo pod velikim časovnim pritiskom, saj mora biti čisto vse dokončano do aprila, sicer zmanjka časa za integracijo. Če bi našli kakršno koli dodatno napako, poletnega izstrelitvenega okna ne bi dosegli.

Napore in upe je dokončno strl pojav pandemije virusa covid-19, ki je tako rekoč ustavil potovanja, kar je za mednarodni projekt še posebej neugodno. Predstavniki evropske vesoljske agencije Esa in ruske vesoljske korporacije Roskozmos so zato na četrtkovem sestanku sklenili, da ne bodo tvegali. Vse skupaj so prestavili na naslednje izstrelitveno okno, ki bo napočilo leta 2022, piše v sporočilu za javnost. Dodaten čas omogoča številna dodatna testiranja.

"Sprejeli smo težko, a pretehtano odločitev, da izstrelitev preložimo na leto 2022. Želimo kar se da povečati robustnost vseh ExoMarsovih sistemov, soočili pa smo se tudi z višjo silo, torej poslabševanjem okoliščin, povezanih z epidemiološkim stanjem v Evropi, zaradi katerega naši strokovnjaki tako rekoč ne morejo potovati k partnerskim podjetjem. Prepričan sem, da so koraki, ki jih ubiramo skupaj z evropskimi kolegi, upravičeni in bodo nedvomno zgolj pozitivno vplivali na implementacijo misije," je izjavil generalnik direktor Roskozmosa Dimitrij Rogozin.

"O uspehu misije hočemo biti 100-odstotno prepričani. Ne smemo si dovoliti nobenega prostora za napake. Dodatna preverjanja bodo zagotovila varno potovanje in najboljši znanstveni izkupiček z Marsa," pa je dodal generalni direktor Ese Johann-Dietrich Wörner.

Živ je namreč spomin na prvo etapo programa ExoMars. Leta 2017 je pristajalnik Schiaparelli, prototip Kazačoka, treščil v Mars. So pa takrat v orbito Marsa uspešno spravili sondo TGO.

Namen ExoMarsa je iskanje znakov življenja na Marsu. Rover bo opremljen z vrtalnikom, ki bo lahko jemal vzorce vse do dveh metrov globine, kjer se organski material lahko precej bolje ohrani kot na površju, ki ga bombardirajo kozmični žarki, Sončevo sevanje in spreminjajo vremenski pojavi.

Kitajci prej na Mars kot Evropa?

Tako se utegne zgoditi, da bo Kitajska prej uspešno pristala na Marsu kot Evropa. Kitajci namreč brez težav napredujejo z misijo, začasno poimenovano Huoxing-1 (poglavje 6). Po poročanju kitajske državne tiskovne agencije Šinhua so uspešno končali testiranja, poudarjajoč, da jih covid-19 ni oviral.

Izstreliti jo nameravajo letos poleti, vsebuje pa orbiter, pristajalno platformo in rover.

Doslej so na Marsu uspešno pristali samo Američani (čeprav bi kot delno uspešni lahko označili misiji Beagle 2 in Mars 3). Mars je neizprosno grobišče odprav, saj sta kar dve tretjini neslavno propadli.

Tudi Nasa ima težave zaradi novega koronavirusa. V ponedeljek so potrdili okužbo zaposlenega v raziskovalnem središču Ames, odtlej imajo odrejeno delo od doma. Nasin administrator Jim Bridenstine je sporočil, da se bo agencija o ukrepih odločala iz dneva v dan. Doslej so odpovedali tri opazovalne kampanje, namenjene preučevanu Zemlje (DeltaX, DCOTTS, S-MODE). Foto: Nasa
Tudi Nasa ima težave zaradi novega koronavirusa. V ponedeljek so potrdili okužbo zaposlenega v raziskovalnem središču Ames, odtlej imajo odrejeno delo od doma. Nasin administrator Jim Bridenstine je sporočil, da se bo agencija o ukrepih odločala iz dneva v dan. Doslej so odpovedali tri opazovalne kampanje, namenjene preučevanu Zemlje (DeltaX, DCOTTS, S-MODE). Foto: Nasa


5. Našli dva kosa meteorita Novo mesto

Po milijardah let je končal v Sloveniji. Foto: BoBo
Po milijardah let je končal v Sloveniji. Foto: BoBo

Potem ko smo bili 28. februarja priča padcu in eksploziji tujega nebesnega telesa nad Slovenijo in Hrvaško, sta bila najdena dva ostanka.

Na prvega je v vasi Prečna pri Novem mestu na dovozu do svoje hiše naletel Gregor Kos.

Kot je povedal po poročanju Slovenske tiskovne agencije, je kos meteorita skupaj s sinom našel po naključju, a ker poskus z magnetom, ki ga je opravil, ni ničesar pokazal, se za obveščanje strokovnjakov ni odločil. V soboto pa je bral o iskalni akciji in videl nekaj fotografij, na podlagi katerih je ugotovil, da bi najdeni kos lahko bil del meteorita. Zato je nato o tem obvestil strokovnjake, ki so potrdili, da gre za meteorit. Ima maso 203 grame, poimenovali so ga Novo mesto.

Video: Poročilo TV Slovenija o tej najdbi

V sredo so našli še drugi, 469-gramski kos. Struktura meteorita nakazuje na to, da je bil začetni meteoroid zelo velik in heterogen po sestavi, kar pomeni, "da je za raziskovalce še zanimivejši in jih čaka še več dela", je povedal geolog Bojan Ambrožič iz Centra odličnosti nanoznanosti in nanotehnologije ter Instituta "Jožef Stefan".

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Drugi kos meteorita Novo mesto je namreč po strukturi povsem drugačen kot prvi kos. Gre za brečo, vrsto kamnine, ki običajno nastane ob podorih ali pa ob trkih meteoroidov oziroma asteroidov v vesolju.

Vsi meteoriti so bili namreč "nekoč del starševskih teles, asteroidov, ki so se občasno z velikimi relativnimi hitrostmi trkali med seboj. Pri tem so nastale poškodbe v kristalih in teksturi meteoritov," pojasnjuje Ambrožič na svojem blogu.

S to najdbo so tako potrjene domneve, da fragmenti meteorita Novo mesto tvorijo t. i. meteoritsko polje, ki je dolgo približno 30 kilometrov in široko do tri kilometre. Natančne lokacije najdbe drugega meteorita sicer zaradi spoštovanja anonimnosti najditelja ne bodo razkrili.

Iskanje meteorita bodo nadaljevali že v petek. Po besedah Ambrožiča dvoma, da so na terenu tudi več 10-kilogramski kosi, ni, a jih je zelo malo. Pričakujejo, da bodo našli predvsem veliko število majhnih in le manjše število večjih kosov. "Več podatkov, ko imamo, veliko lažje je. Na začetku sem govoril, da iščemo igle v kopici sena. Zdaj je kopica najdena, iščemo le še igle," je za Slovensko tiskovno agencijo še povedal Ambrožič.


6. Plinski velikan skrajnih razmer

Veter pri 18.000 kilometrih na uro in dež iz razbeljenega železa. Foto: ESO/M. Kornmesser
Veter pri 18.000 kilometrih na uro in dež iz razbeljenega železa. Foto: ESO/M. Kornmesser

To je najbrž eden najbolj peklenskih planetov sploh.

Spektrograf ESPRESSO zbira svetlobo vseh štirih teleskopov VLT-ja, s čimer ustvarja virtualni 16-metrski teleskop. Zbrano svetlobo razbije na valovne dolžnine, v katerih je mogoče razbrati kemične podpise različnih elementov.  Foto: ESO/M. Zamani
Spektrograf ESPRESSO zbira svetlobo vseh štirih teleskopov VLT-ja, s čimer ustvarja virtualni 16-metrski teleskop. Zbrano svetlobo razbije na valovne dolžnine, v katerih je mogoče razbrati kemične podpise različnih elementov. Foto: ESO/M. Zamani

WASP-76b je eksoplanet, po velikosti podoben našemu Jupitru. Leži 640 svetlobnih let stran pri istoimenski zvezdi (brez 'b'). Njuna medsebojna razdalja je zgolj pet milijonov kilometrov, kar je 30-krat manj, kot je Zemlja oddaljena od Sonca.

Posledici bližine sta dve. Prvič, zelo je vroče. Zvezda ga več tisočkrat bolj obseva kot Sonce Zemljo. Drugič, WASP-76b je plimsko zaklenjen, kar pomeni, da zvezdi kaže samo eno stran, ki se praži.

Raziskava je objavljena v znanstveni reviji Nature.

Sodeč po meritvah Evropskega južnega observatorija (ESO) ima dnevna stran več kot 2.400 stopinj Celzija, medtem ko se nočna ohladi na "zgolj" 1.000 stopinj. Med njima pihajo vetrovi s hitrostjo do 18.000 kilometrov na uro.

Planet je bil odkrit že leta 2013, zdaj pa so s pomočjo novega instrumenta ESPRESSO na Evropskem južnem observatoriju odkrili zanimivo podrobnost. Na meji med dnevom in nočjo so zaznali "močan signal" železove pare. Na jutranji strani pa tega signala ni bilo.

Znanstveniki zato sklepajo, da visoka temperatura na dnevni strani uparja železo in ga dviga visoko v oblake. Vetrovi ga ponesejo na nočno stran, kjer je dovolj "hladno", da se para kondenzira v kapljice. Tako dobimo dež iz razbeljenega železa.

Video 1: Virtualni polet do WASP-76

Video 2: Tirnica planeta okoli zvezde

Video 3: Pojasnilnik instrumenta ESPRESSO


7. Kitajski BeiDou skoraj dokončan

V ponedeljek ob 12.55 po našem času je iz izstrelitvenega središča Šičang poletela raketa Dolgi pohod-3B. Njen tovor je bil predzadnji satelit kitajskega navigacijskega sistema BeiDou. Po poročanju kitajske državne tiskovne agencije Šinhua je bil uspešno utirjen v geostacionarno orbito.

To je 54. satelit sistema BeiDou (nekateri so že upokojeni) in 29. satelit najnovejše različice Beidou 3. Čez dva meseca bo izstreljen še zadnji član konstelacije, s čimer bo BeiDou dosegel svetovno pokritost, za katero se Kitajska hvali, da je natančnejša od evropskega Galilea ali ameriškega GPS-a.

Kitajci so poudarili, da kljub pandemiji koronavirusa njihova vesoljska industrija deluje nemoteno.

Beidou 3 ima tri satelite v geostacionarni orbiti na slabih 36.000 kilometrih, tri v nagnjeni geosinhroni na 37.000 kilometrih in 24 v srednji Zemljini orbiti na 20.000 kilometrih višine.

Kitajci so BeiDou začeli razvijati leta 1994, saj se niso hoteli zanašati na GPS. Leta 2003 pa so začeli vlagati v evropski Galileo, a se nato umaknili, kar je privedlo do nesoglasij z EU-jem. Space.com poroča, da jih je pravzaprav Evropska komisija odrinila stran, ne da bi vrnila denarni vložek.


8. SKOK V ZGODOVINO: Ko se je z virusom okužil prvič okužil astronavt

"Čemerni poveljnik" Wally Schirra v Apollu 7. Foto: Nasa
Posadka Apolla 7 od leve proti desni: Eisele, Cunningham, Schirra. Foto: Nasa
Posadka Apolla 7 od leve proti desni: Eisele, Cunningham, Schirra. Foto: Nasa

Virusne bolezni so težava tudi na vesoljskih misijah. Prva zaznana okužba se je zgodila leta oktobra 1968 na misiji Apollo 7.

Apollo 7 je bil prvi polet programa Apollo s posadko. Astronavti Walter Cunningham, Donn F. Eisele in poveljnik Wally Schirra so morali kar se da dobro preizkusiti novo vesoljsko ladjo v orbiti Zemlje. Polet je bil načrtovan za 11 dni, skoraj vsaka minuta naphana z nalogami. Nasa, načrtovalci in proizvajalci so hoteli vedeti, kaj deluje in kaj ne. Pritisk na astronavte je bil velik. Naloge so morali opravljati natančno in osredotočeno.

Že v prvem delu misije je poveljnik Schirra poročal o neljubem razvoju dogodkov.

"Houston, razvil se mi je prehlad. Vzel sem dva aspirina. Pretolkel sem se že skozi osem ali devet kleenexov, nekajkrat sem se pošteno obrisal. Razmišljam, da bi vzel še razredčevalec sluzi ali antibiotik."

Kaj kmalu je virus prehlada preskočil še na Eiseleja. Bolna astronavta sta postajala vse bolj utrujena in nezadovoljna, v svoji knjigi piše tedanji vodja nadzornega središča Gene Kranz. Prehlad v vesolju je še posebej siten, ker težnost ne vleče telesnih tekočin navzdol. V mikrotežnosti se te pomaknejo proti glavi in tudi zdrav človek ima občutek, kot da leži z glavo navzdol. Ko k temu dodamo sluzi prehlada, hitro nastane glavobol.

Tako je prva bolezen v vesolju privedla do prvega "upora" v vesolju. Schirra je začel ugovarjati nadzornikom misije in vodilnim, kar je bilo tedaj nezaslišano.

Hierarhija je bila stroga, astronavti skoraj izključno iz vojaških vrst, komunikacije vedno profesionalno suhe. A ne tokrat.

Schirra je že tretji dan zavrnil vklop TV-kamere. "O tem ne mislim razpravljati," je zabrusil nadzornikom.

Kolaž naprav misije Apollo 7. Namestitev prve stopnje rakete Saturn IB na iztrelišče 34 na rtu Kennedy aprila 1968 (levo). Združitev poveljniškega modula s servisnim na sredini. Na desni pa je celotna vesoljska ladja Apollo 7 med dvigovanjem na vrh rakete. Foto: Nasa
Kolaž naprav misije Apollo 7. Namestitev prve stopnje rakete Saturn IB na iztrelišče 34 na rtu Kennedy aprila 1968 (levo). Združitev poveljniškega modula s servisnim na sredini. Na desni pa je celotna vesoljska ladja Apollo 7 med dvigovanjem na vrh rakete. Foto: Nasa

(Mimogrede, Apollo 7 je znan tudi kot prva misija, ki je prenašala TV-sliko v živo iz orbite.)

Mediji so hitro zagrabili zadevo in časopisi so bili četrti dan misije polni naslovov o zlovoljnem komandirju.

Stanje okuženih astronavtov se je poslabševalo in z njim tudi psihološko stanje. V zadnjem delu misije so prejeli prenovljeno časovnico nalog. Schirra ni bil zadovoljen. Avtorje načrta je ozmerjal z idioti, naloge označil za opravke v slogu "Miška Mikija" in razglasil, da kot poveljnik kapsule prevzema nadzor nad misijo.

Na levi strani nadzornika George Low in Chris Kraft. Ta se je s posadko pomiril šele v novem tisočletju. Na desni: prizor iz nadzornega središča med misijo Apollo 7. Foto: Nasa
Na levi strani nadzornika George Low in Chris Kraft. Ta se je s posadko pomiril šele v novem tisočletju. Na desni: prizor iz nadzornega središča med misijo Apollo 7. Foto: Nasa

Pred vrnitvijo na Zemljo je nastal še zadnji zaplet. Nadzorniki so posadki naložili, naj si pred spustom nadene čelade. Astronavti se milo rečeno niso strinjali. Inženirji so poudarjali, da čelada ščiti pred nenadnim padcem kisika. Posadka pa je odvrnila, da se lahko poškoduje bobnič, če ne bodo mogli med spustom izenačevati pritiska v glavi (kot to počnejo potapljači). Sledila je vroča izmenjava mnenj pred javnostjo, ki je končala v časopisih.

Kljub temu je bil Apollo 7 zelo uspešna misija. Opravili so skoraj vse načrtovane naloge in kup nenačrtovanih, temeljito preverili vesoljsko plovilo in tlakovali pot Apollu 8, ki je nekaj mesecev pozneje kot prva vesoljska misija peljala človeka okoli Meseca in nazaj.

Kazen za upor? Posadka nikoli več ni poletela v vesolje niti ni prejela najvišjih državnih odlikovanj, kot je bila tedaj navada.

Cunningham, edini še živi član posadke, se je pred kratkim o misiji pogovarjal z Valom 202, pogovor je na voljo tukaj:

Petdeset let od prvega poleta programa Apollo s posadko v vesolje

Da se primer ne bi ponovil, so uvedli karanteno za astronavte pred misijo (pa tudi po njej).

Danes so astronavti pred odhodom na Mednarodno vesoljsko postajo v karanteni 14 dni. Nihče si namreč ne želi, da virus onesnaži eno največjih in najdražjih odprav v zgodovini človeštva.


NAPOVED

Čez en mesec bo minilo 50 let misije Apollo 13. Nasa je - tako kot pri obletnici Apolla 11 - pripravila spletno stran, ki omogoča spremljanje misije "v živo" z zvočnimi posnetki vseh nadzornikov, astronavtov, fotografij, kot so zaporedno nastajale, videoposnetkov, prepisov ... Začetek spremljanja "v živo" se bo začel 11. aprila. Apollo 13 je ena najbolj znanih vesoljskih odprav vseh časov. Med poletom proti Mesecu je eksplodiral rezervoar za kisik in le s silnimi napori so posadko pripeljali nazaj živo.