Gašper in Jaša #zasedata: mladi proti starim

Terry Reintke je 31-letna članica skupine Zelenih iz Nemčije. Seán Kelly je 66-letni član skupine Evropska ljudska stranka (EPP) iz Irske. Postavila sva jima istih deset vprašanj.

Koliko sledilcev imate na Instagramu?

Terry: Ne vem na pamet. Moram preveriti. Mislim, da nekaj čez 4.000, ja, 4.681.

Seán: Nekaj sto. Imam tudi sledilce na Facebooku in okoli 15.000 na Twitterju.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Terry: Zelo rada se ukvarjam s športom. Tečem, kolesarim in plavam, v tem res uživam. To mi daje neko protiutež temu, da sem ves dan v parlamentu in pod stresom.

Seán: Uživam v nogometu, obiskujem tekme. Sem nekoliko prestar, da bi igral. Moja najljubša oblika rekreacije je hoja.

Kaj je bila tema vaše diplomske naloge in koliko strani je obsegala?

Gašper v pogovoru s Terry Reintke. Foto: MMC RTV SLO

Terry: Mislim, da je bilo nekaj več kot 100 strani. Raziskovala pa sem temo spolnega nasilja v Bosni in Hercegovini v postkonfliktni družbi ter kako so nevladne organizacije in civilna družba obravnavali žrtve in kako so se borili za njihove pravice.

Seán: Ko sem opravljal diplomo, smo jo opravljali za poučevanje na nacionalni ravni. Nato sem diplomiral še za poučevanje na srednjih šolah na temo izobraževanja in razvoja izobraževalnih modulov, nato pa opravil prakso razrednega pouka.

Koliko jezikov govorite?

Terry: Angleško in nemško mislim, da govorim tekoče. Malo francosko, nekaj španščine, poskušam govoriti bosansko, tega jezika bi se res rada naučila.

Seán: Ne veliko. Govorim irsko, angleško in malo francosko. Ko sem prvič prišel sem, sem se želel naučiti francoščine, vendar sem ugotovil, da na sejah in sestankih ljudje tako ali tako govorijo angleško.

Ste se kdaj izgubili v parlamentu?

Terry: Velikokrat. Še posebej v Strassbourgu, kjer smo samo enkrat na mesec, je bilo kar težko najti določene prostore. Zgodilo se mi je, da sem na en sestanek, ki je trajal eno uro, zamudila 45 minut. Parlament je res labirint.

Seán: Seveda sem se, večkrat. Nekoč sem na hodniku srečal gospodično, ki je jokala, in jo vprašal, kaj je narobe. Odgovorila je, da bi morala imeti sestanek pred eno uro in ne najde sejne sobe. Pospremil sem jo do sobe in se nato sam izgubil na poti nazaj. (smeh) Pogosto rečem, da bi človek, ki si je zamislil to stavbo, moral ustvarjati igre za otroke – igrali bi se večno.

Koliko poletov približno opravite na mesec?

Terry: Odvisno. Poskušam leteti čim manj. Ko grem v Nemčijo ali v države v okolici ali npr. London, je zelo preprosto iti z vlakom. A če moram iti kam dlje, grem z letalom. Mogoče enkrat ali dvakrat mesečno.

Seán: Preveč. Najmanj dva na teden, pogosto več. Strasbourg, srečanja po Evropi ... Povprečje je najmanj tri na teden, se pravi 12-15 letov na mesec. Preveč, a je neizogibno.

Kaj je vaša prva vsakodnevna misel, ko vstopite v parlament?

Terry: Večinoma, ko vstopam v parlament, gledam v telefon in preverjam koledar, da vidim, kaj je na mojem sporedu tisti dan. Prijatelj se je pošalil, da nisem najbolj prisotna, ko hodim okoli, da ves čas preverjam telefon. Včasih sem videti kot zombi s telefonom.

Seán: Kadar pogledam stavbo si mislim: to je ogromen kraj, mi smo iz majhne države. Zato sem "povlekel svojo težo" sem, da bi dosegel rezultate. Na ta način sem motiviran. Kadar pogledam okoli, vidim kolege, ki imajo enako mnenje ‒ saj se tisti, ki ne delajo, tudi ne pojavijo tukaj in nas ne motijo.

Kaj je bil najslabši in kaj najboljši obrok v parlamentarni restavraciji?

Terry: Sem vegetarijanka, tako da lahko govorim samo o tem delu hrane. Imajo recimo zelo dobro vegetarijansko lazanjo. Najslabši pa je bil neki "seitan" izdelek, nekaj, kar bi moralo biti videti kot meso, ampak ni meso, bilo pa je zelo težko za želodec in mi ni bilo dobro.

Seán: Najslabši obrok ... Tega najbrž ne bi smel reči, vendar sem nekoč naročil nekaj vegetarijanskega. Dolgo pred tem nisem jedel nič vegetarijanskega. Najbrž je bilo zdravo, vendar ni bilo preveč okusno. Sicer hrana v parlamentu ni slaba.

Jaša v pogovoru s Seánom Kellyjem. Foto: MMC RTV SLO

Kaj je bila vaša prva služba in koliko ste zaslužili?

Terry: Če štejem vse službe, je moja prva služba bila to, da sem dajala inštrukcije najmlajšim v šoli, mislim, da sem zaslužila nekje 12 evrov na uro, učila pa sem angleščino. To je bilo nekje leta 2003.

Seán: Učenje. Začel sem kot učitelj v osnovni šoli. Moja prva tedenska plača je bila sto evrov. Družino sem povabil na večerjo, tako da mi je za preostanek tedna ostalo deset evrov, ampak bilo je super!

Zakaj ljudje mislijo, da so evropske institucije tako daleč od njih?

Terry: Zato, ker mislim, da veliko nacionalnih medijev ne pokriva dogajanja tukaj ter tudi zato, ker smo res zaposleni ves čas in nas ni toliko, če pogledate nacionalne parlamente. Zato se težko primerjamo. Vedno, kadar grem nazaj v regijo, od koder prihajam ‒ Severna Westfalija, ki ima nekje 18 milijonov prebivalcev ‒ sem odgovorna za vse to. Zato poskušam biti na tako veliko mestih, kot le lahko. Mislim, da veliko ljudi zanima, zakaj me še ni bilo pri njih. Potem jim poskušam povedati, da res delam, kar lahko, in da sem tukaj tolikokrat kot lahko, ampak očitno je, da je težko s tako malo časa in ljudmi. Zato bi rada tudi, da se to spremeni, da imamo evropski poslanci več časa, da gremo kdaj nazaj k svojim koreninam, pa tudi v druge dele Evrope, da res lahko dobimo vpogled, kaj se tam dogaja, in odgovorimo na vsa mogoča vprašanja, ki jih imajo državljani.

Seán: Obstajajo številni razlogi. Prvi je to, da so glavne institucije tukaj v Bruslju, Luksemburgu ali Strasbourgu, s katerimi večina ljudi, razen tistih, ki delamo tukaj, in lobistov, nima stika. Drugič, vse dogajanje tukaj ni relevantno za vsakdanje življenje ljudi, le posamezni delčki so, zato ljudje ne vedo, kaj vse se dogaja. In tretjič, vedno težje postaja sporočati, kaj tukaj počnemo: prvič, ker smo tako oddaljeni od doma, in drugič, ker se mediji v posameznih državah osredotočajo na nacionalna vprašanja. Tako da to, kar se dogaja v Evropi, zanje ni tako pomembno, razen če v določeni fazi zelo močno vpliva na ljudi, pa še takrat je običajno to predstavljeno v negativni, ne v pozitivni luči. Zato so se ljudje počutili odtujeno – to je nekaj, česar se EU-institucije zdaj, v času brexita, bolj zavedajo. Prihaja do sprememb v smislu upoštevanja stališč ljudi, komuniciranja z njimi, tudi z javnimi posvetovanji na spletu. Upoštevati moramo njihove pomisleke in skrbi, ko pripravljamo zakonodajo.

Konec #zasedanja

Pred dobrim tednom dni sva Jaša in Gašper prišla zasedat v eno izmed treh prestolnic Evropske unije s ciljem, da na drugačen način spoznava evropske institucije, predvsem evropski parlament.

Najprej so nama dopisniki RTV Slovenija razložili posebnosti poročanja iz Bruslja. Kmalu sva spoznala, da v Evropskem parlamentu veljajo stroga varnostna pravila in omejitve. Raje sva zasedla streho sosednje stavbe, kjer domujejo čebele, in za poslance pripravila pokušino medu. S sodelovanjem mladih kmetovalcev sva prevpraševala kmetijsko politiko. Udeležila sva se shoda za podnebje in dala besedo mladim. Parlamentarne sluge sva povprašala o njihovem delu in se nazadnje še preizkusila v tolmačenju.

Šotor sva simbolno postavila v parku zraven parlamenta. Foto: MMC RTV SLO

Na žalost ali na srečo nama odgovorni niso pustili kampirati nikjer na območju parlamenta. Zato sva simbolno šotor postavila v parku nekaj 10 metrov stran.

Brez skrbi in strahu, v šotoru nisva spala, temveč sva ga vzela kot prispodobo parlamenta, ki je neke vrste šotor, v katerem se križajo najrazličnejše ideje o Evropi in svetu. Šotor, ki je pomemben dejavnik pri delovanju evropske demokracije. Šotor, ki pa včasih pozabi odpreti zadrgo, da bi vanj posijalo sonce.

Danes sva svoj šotor simbolično tudi podrla. Velik šotor ostaja in bo še dolgo stal, koliko sonca bo pa videl v prihodnosti in kdo bo v njem zasedal, bo jasno zelo kmalu.