Nasprotovanje prihodu ljudi iz bližnjevzhodnih, azijskih in afriških držav v EU je točka vse večjega strinjanja evropske mainstreamne in skrajne desnice. Foto: Shutterstock
Nasprotovanje prihodu ljudi iz bližnjevzhodnih, azijskih in afriških držav v EU je točka vse večjega strinjanja evropske mainstreamne in skrajne desnice. Foto: Shutterstock

V trenutni sestavi Evropskega parlamenta je 705 poslank in poslancev, ki večinoma pripadajo sedmim političnim skupinam, manjši del pa jih ne pripada nobeni. Med temi skupinami sta dve, ki spadata na skrajno desni pol, in sicer Identiteta in demokracija (ID) ter Evropski konservativci in reformisti (ECR). ID ima v trenutni sestavi 49 poslancev in poslank (do 23. maja, ko je skupina izključila devet poslancev in poslank AfD-ja, jih je imela 58), ECR pa 69. Skupno število evropskih poslancev in poslank bo po volitvah nekoliko večje, in sicer 720. Tako ID kot ECR bi lahko računala na večjo zastopanost. Portal Euractiv recimo po aprilski raziskavi ID-ju napoveduje 84, ECR-ju pa 86 poslank in poslancev. Guardian je januarja za ID napovedal celo 98 sedežev, a vse te napovedi niso upoštevale nedavne izključitve Alternative za Nemčijo (AfD) iz skupine. Na drugi strani se napoveduje precejšnje zmanjšanje zastopanosti liberalne skupine Renew in levosredinskega S & D-ja.

Raziskave javnega mnenja v vseh 27 članicah Unije v začetku leta so pokazale, da se skrajno desnim strankam obeta največ osvojenih glasov v devetih državah, vključno z Avstrijo, Francijo, Italijo in Poljsko. V še devetih drugih državah, tudi v Nemčiji, Španiji, na Portugalskem in Švedskem, naj bi skrajna desnica osvojila drugo ali tretje mesto. Konservativna Evropska ljudska stranka (EPP) naj bi ostala največja skupina v Evropskem parlamentu in kot taka ohranila moč za postavljanje agende, a skrajna desnica naj bi dobila večjo vlogo. To bi lahko vplivalo na cel niz politik, od t. i. zelenega dogovora in stopnje zavračanja prebežnikov do širjenja Unije in podpore Ukrajini.

Skrajna, radikalna, ekstremna desnica: Politike neenakosti

Skrajna desnica v širšem smislu ni enoznačna kategorija. Strokovnjaki ločijo med skrajno, radikalno in ekstremno desnico. Kot je v pogovoru za MMC pojasnila Katy Brown z irske Univerze v Maynoothu, ki raziskuje predvsem področje normalizacije skrajno desnega diskurza, se ekstremna desnica povezuje s fizičnim nasiljem in izrecnimi verbalnimi napadi ter delovanjem zunaj okvirov zakonitosti in demokratičnosti. Kot primer je navedla grško neonacistično organizacijo Zlata zora. Ekstremna desnica je predmet splošnega obsojanja, tudi skrajne desnice. Medtem pa sta, kot je pojasnila sogovornica, skrajna in radikalna desnica izraza, ki se v akademski literaturi pogosto uporabljata izmenično in označujeta skupine, ki so med mainstreamno in ekstremno desnico.

Vse te odtenke skrajne desnice pa povezuje izključevanje oziroma – po besedah Katy Brown – "politike neenakosti". Raziskovalka je pojasnila, da je skrajna desnica "pozicija, ki jo karakterizira splošna zavezanost neenakosti z rasizmom v osrčju. To lahko spremlja t. i. politika strahu, s katero napadajo marginalizirane skupine, recimo LGBTQ+".

Glavna tema, s katero se ukvarja skrajna desnica, je gotovo vprašanje prihoda (temnopoltih in muslimanskih) prebežnikov. Foto: EPA
Glavna tema, s katero se ukvarja skrajna desnica, je gotovo vprašanje prihoda (temnopoltih in muslimanskih) prebežnikov. Foto: EPA

Ta mesec so se v Madridu na predvolilnem dogodku zbrali predstavniki evropskih skrajno desnih strank, ki v Evropskem parlamentu pripadajo tako ID-ju kot ECR-ju. Šlo je za dogodek v organizaciji španskega Voxa (ECR), izrazito protipriseljenske in protimuslimanske stranke, ki po poročanju španskega časopisa El País uporablja propagandne metode nacistične Nemčije. Udeležili so se ga – bodisi v živo bodisi po videopovezavi – številni voditelji in voditeljice evropske skrajne desnice, vključno z Marine Le Pen (Nacionalni zbor, ID), Giorgio Meloni (Bratje Italije, ECR), Viktorjem Orbanom (Fidesz, ki v Evropskem parlamentu ni član nobene od skupin) in Mateuszem Morawieckim (Zakon in pravičnost, ECR). Ena od glavnih tem srečanja je bila t. i. obramba meja EU-ja. "Ne moremo še naprej dopuščati ogromnega priliva islamskih in muslimanskih priseljencev v Evropo," je dejal André Ventura, vodja portugalske stranke Chega.

Kot je dejala Katy Brown, so med glavnimi temami, ki določajo skrajno desnico, gotovo priseljevanje, politike nadzora meja, izključevanje muslimanov in poudarek na redu in varnosti, kar se pogosto povezuje z vprašanjem migracij, saj na skrajni desnici vzpostavljajo vez med stopnjo zločinov in prihodom ljudi iz drugih držav.

"Nekoč obrobne ideje vse bolj veljajo za normalne"

Prikazovanje temnopoltih in muslimanskih prebežnikov kot inherentno nevarnost za Evropo in Evropejce je rdeča nit tovrstnih kampanj. Španski Vox je, recimo, predlagal prenehanje dodeljevanja španskega državljanstva in dovoljenja za bivanje ljudem iz pretežno muslimanskih držav. ECR na svoji spletni strani v okviru svoje "Vizije za Evropo" med glavnimi temami izpostavlja tudi "varovanje državljanov in meja", pri čemer naslovna fotografija brez pojasnila prikazuje skupino ljudi, odraslih in otrok, domnevno iz Azije in Bližnjega vzhoda, ob železnici z vrečami in torbami. Med drugim ECR zagovarja hitrejše in lažje vračanje neuspešnih prosilcev za azil v njihove države izvora. ID medtem na svoji spletni strani med tremi prioritetami izpostavlja identiteto (poleg suverenosti in demokracije), ki jo razloži v le dveh kratkih stavkih: "Za skupino ID bi morale biti nacionalne identitete sprejete, spoštovane in ohranjene. Zato nasprotuje nenadzorovanemu množičnemu priseljevanju in morebitni pridružitvi neevropske države, kot je Turčija, EU-ju."

Skrajno desnih politik ne vidimo samo, če gledamo povsem na desno, ampak tudi, ko gledamo naravnost.

Katy Brown, Univerza v Maynoothu

"Skrajno desnih politik ne vidimo samo, če gledamo povsem na desno, ampak tudi, ko gledamo naravnost," je medtem opozorila Katy Brown, ki je izpostavila nedavno potrjeni Evropski pakt o migracijah in azilu kot primer, kako ideje, ki jih povezujemo s skrajno desnico, spodbuja t. i. mainstream. "Rezultat tega je, da ideje, ki so včasih veljale za obrobne, postajajo vse bolj osrednje oziroma veljajo za normalne, in upoštevati moramo vlogo, ki jo pri tem igra mainstream, saj ima veliko moč za oblikovanje diskurza," je pojasnila. Med glavnimi "dosežki" omenjenega pakta, ki ga je Evropski parlament po večletnih pogajanjih sprejel aprila, je ravno hitrejše vračanje prosilcev za azil v države izvora, kot je to predlagal ECR.

Kot je pisal Guardian, številni opazovalci opozarjajo, da bi lahko ECR in ID v Evropskem parlamentu združila sile in upočasnila ali blokirala predloge Evropske komisije, tudi na področjih t. i. zelenega prehoda in podpore Ukrajini. Poleg nasprotovanja priseljevanju obe skupini združuje tudi nasprotovanje evropskemu zelenemu dogovoru, akcijskemu načrtu, ki naj bi Unijo do sredine stoletja pripeljal do podnebne nevtralnosti in v okviru katerega bi EU med drugim sprejel ukrepe za socialno vzdržen prehod k novim virom energije. "Skrajno desni diskurz je v EU-ju že zmagal glede priseljevanja, zdaj pa se stvari v tej smeri premikajo na področju podnebnih politik" je za Guardian dejal Nicolai von Ondarza z berlinskega Nemškega inštituta za mednarodne in varnostne zadeve. Opozoril je, da EPP že nasprotuje delom načrta, ki bi jih lahko blokiral skupaj z ECR-jem. Ta je zeleni dogovor označil za "dogmatskega, protigospodarskega in protisocialnega".

A skrajna desnica ni enotna, celo znotraj posameznih skupin v Evropskem parlamentu. Ena od glavnih točk razkola je odnos do Rusije oziroma vojne v Ukrajini in podpore tej državi. Medtem ko ECR zatrjuje svojo solidarnost z Ukrajino, velja ID za prorusko skupino. Prišlo pa je tudi do razkola znotraj ID-ja, in sicer sprva med Nacionalnim zborom (RN) Marine Le Pen in Alternativo za Nemčijo (AfD). RN je namreč sporočil, da v prihodnji sestavi Evropskega parlamenta ne bo sodeloval z AfD-jm. Kot razlog so navedli "nedavne izjave" AfD-ja. AfD-jev evropski poslanec in vodilni kandidat Maximilian Krah je namreč za italijanski časnik La Repubblica dejal, da "nikoli ne bi rekel, da je vsakdo, ki je nosil uniformo SS-a, avtomatično zločinec". Nato je v četrtek ID iz svojih vrst izključil vseh devet evropskih poslank in poslancev AfD-ja.

Sorodna novica A. Mondon, A. Winter: Reakcionarna demokracija

Vloga medijev

Tudi ta razkol bi lahko vplival na volilni izid ID-ja na prihajajočih volitvah. A Brown z Univerze v Maynoothu je opozorila, da se "včasih preveč osredinjamo na volilni vidik, medtem ko se odvija normalizacija skrajno desnega diskurza in politik". Pri legitimizaciji skrajne desnice igrajo lahko pomembno vlogo tudi mediji, je dejala. To je vidno tudi na področju izrazoslovja. Kot je pojasnila sogovornica, je razširjena uporaba evfemizmov za skrajno desnico, ki se jo včasih označuje za desnosredinsko, konservativno ali populistično. Stranka Bratje Italije (ECR) se je, recimo, redno predstavljala kot desnosredinska, kar se je začelo ponavljati v medijskih poročilih, je poudarila Katy Brown, ki opozarja tudi na zavajajoč izraz populisti, češ da nakazuje, da gre za stranke, ki izhajajo iz ljudstva, medtem ko gre, kot je dejala, pogosto za elitistične projekte.

Mainstreamizacija skrajno desnih strank ima več učinkov. Z njo te stranke pridobivajo legitimnost, dojemajo se kot vredne pozornosti javnosti, povečuje se njihov dostop do volivk in volivcev, je dejala Brown. Obenem pa to vpliva na sam mainstream politike. Stranka, ki trdi, da ni skrajno desna, sprejema skrajno desne politike, recimo o priseljevanju, kar dodatno normalizira te ideje. Pogosto se izpostavlja prepričanje, da je odločitev konservativcev, da prevzamejo skrajno desne politike, pragmatična in ne načelna ali ideološka, češ da s tem pridobivajo glasove ljudi, ki bi sicer volili skrajno desne stranke. A po besedah Katy Brown raziskave kažejo, da poskusi mainstreamne desnice, da s prevzemanjem skrajno desnih idej skrajni desnici odvzame glasove, niso uspešni, ampak dolgoročno skrajno desne stranke še okrepijo, saj njihove ideje postavljajo v središče. Ti poskusi tako niso uspešni ne z vidika volilnega uspeha ne z vidika diskurza, je dodala Brown.

Odgovornost mainstreamne desnice

Tako ni nujno skrajna desnica tista, ki svoj diskurz vsiljuje mainstreamu, ampak je treba upoštevati tudi avtonomne odločitve samega mainstreama, pravi Brown. Na to sta v knjigi Reakcionarna demokracija iz leta 2020 opozorila avtorja Aurelien Mondon in Aaron Winter. Kot sta trdila, so za mainstreamizacijo skrajne desnice potrebni notranji dejavniki, kot je prilagajanje skrajne desnice, in zunanji, recimo pripravljenost okolice, širšega političnega, akademskega in medijskega prostora za sprejetje skrajno desnih idej. Liberalizem ni branik pred skrajno desnico, skrajna desnica pa v okviru kapitalističnega sistema ni smrtna grožnja za liberalizem, sta pisala.

Katy Brown je ob vsem tem opozorila tudi na pojav samouresničujočih se prerokb. Stalno medijsko ponavljanje, da se na naslednjih volitvah pričakuje povečana podpora skrajni desnici, lahko namreč pripelje do uresničitve teh napovedi. Morebiten uspeh skrajne desnice na junijskih evropskih volitvah pa bi Brown pripisala ravno procesu njene omenjene mainstreamizacije. "Če v takšnem obsegu normalizirate njihove ideje v toliko različnih kontekstih in na toliko načinov, ne more biti presenetljivo, da bi bili lahko na takšnih volitvah uspešni".