Razprava o Palestini z vsemi dimenzijami in kontroverzami ne bi smela pasti v finale predvolilnega preštevanja. A v resnici je nesrečna zgodba nesrečnega ljudstva tudi nova priložnost za vprašanja o zunanji politiki Karla Erjavca, ki slovensko diplomacijo krmari zadnjih šest let.

Brezciljnost, strateška konfuznost zunanje politike se ni začela z Erjavcem, ampak po izpolnitvi velikih ciljev: vstopa v EU, Nato, schengen in tako naprej. A pod njim je stanje postalo akutno: celo visoki diplomati MZZ-ja znajo neuradno povedati, da resne globalne dileme, razen Hrvaške in Rusije, ministra ne zanimajo, zato se je v tem mandatu diplomacija še največ ukvarjala s temami, kot so čebele in teran. Ministrstvo je v leru, brez fokusa pri lastnih interesih in strateškega premisleka o odnosih s ključnimi velesilami. Slovenijo v vse večji irelevantnosti in brez kompasa prevečkrat amatersko premetava v igri realističnih, pragmatičnih interesov večjih igralcev. Pospeševanje odnosov z Rusijo vodijo najprej konkretni poslovni interesi biznismenov, ki znajo dovolj prepričljivo vplivati na zunanjega ministra.

Blagovna menjava med državama, ki zadnja leta stagnira, v resnici takšnega vložka ne opravičuje. Istočasno je Erjavec zanemaril odnose z ZDA in pot Andreje Katič konec tedna v Pentagon je bila po dolgem času obisk na visoki ravni v Washingtonu. Pri arbitraži Slovenija v bruseljskem vrhu nima zaveznikov, dvojec Juncker-Selmayr je tehtnico po EPP-liniji počasi, a vztrajno potiskal v hrvaško stran. Ena izmed pomembnejših točk v demontaži procesa pa so bili tako nespametni retorični izleti našega zunanjega ministra.

Zlahka si predstavljamo, da bi Erjavec še en mandat na položaju z voznikom in varnostniki preživel z veseljem. Nismo pa prepričani, da bi nadaljevanje šefovanja DeSUS-ovega prvaka preživela že tako poškodovana slovenska zunanja politika.